Ustvariti film, ustvariti svet

»Nepozabno, preroško filmsko doživetje,« je izjavila hollywoodska diva Cate Blanchett, ko si je na letošnjem beneškem filmskem festivalu ogledala grško-poljsko-slovensko koprodukcijo Sadeži pozabe (Apples), prvenec grškega režiserja Christosa Nikouja.

Film, ki ga je koproducirala slovenska produkcijska hiša Perfo z Alešem Pavlinom in Andrejem Štritofom na čelu, je letos odprl vzporedno tekmovalno sekcijo Obzorja. Tragikomična drama o pandemiji virusa, ki povzroči izgubo spomina, nas v teh časih še posebej neposredno nagovarja. Z občutki praznine, osamljenosti, izoliranosti in izgubljenosti, ki jih doživlja glavni junak Aris (Aris Servetalis), se zlahka poistovetimo. Da bi svojo identiteto vzpostavil na novo, se vključi v program in po navodilih začne ustvarjati nove spomine, ki jih dokumentira s polaroidnim fotoaparatom. Režiser Christos Nikou je pred Liffom spregovoril o svojem prvencu, ki je na Festivalu slovenskega filma prejel dve vesni za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in zvok, sicer pa je tudi grški kandidat za ­tujejezičnega oskarja.
 

Čeprav se pregovor Jabolko na dan odžene zdravnika stran kot vir navdiha ponuja sam od sebe, je izvir vaše zgodbe precej globlji in bolj oseben ...

Zgodbo sem začel pisati pred šestimi leti, ko mi je umrl oče. Tako sem se hotel soočiti z izgubo, v pisanju sem našel tolažbo. Razumeti sem hotel tudi, kako je mogoče, da ljudje tako hitro nekoga ali nekaj pozabimo. Presenetilo me je, kako selektiven je pravzaprav naš spomin. To, kar smo, našo identiteto sestavlja to, česar se spomnimo. Smo lastni spomini.
Jabolka v originalnem naslovu filma imajo več simbolnih pomenov. Znanstveno je dokazano, da vplivajo na izboljšanje spomina.­ Moj oče je neprestano jedel jabolka, pojedel jih je od sedem do osem na dan. In res je imel neverjetno dober spomin. Drugi pomen je ironičen. Danes namreč podatkov ne shranjujemo več v možganih, ampak v napravah, na katerih je pogosto logotip jabolka.
 

Kljub namigom na sodobnost ste film postavili v nedefiniran čas, v analogni svet, v katerem ni mobilnih telefonov in računalnikov, ampak kasetofoni in polaroidi.

Zgodba se dogaja v bližnji preteklosti, v kateri tehnologija še ni vseprisotna. Verjamem namreč, da smo zaradi tehnologije veliko bolj leni in manj uporabljamo možgane. Ko iščemo pot, pogledamo na google zemljevide, ne orientiramo se po občutku ali intuiciji. Zato sem postavil zgodbo v čas, preden nas je preplavila tehnologija. V čas, ki se ga spominjam z nostalgijo.
 

Nostalgičen je tudi format filma, ki je 'starinski', v razmerju 4 : 3. Zakaj sta se s poljskim direktorjem fotografije Bartoszem Swiniarskim odločila za to potezo?

To je bil za naju prvi celovečerni film. Kvadratasti format spominja na pozabljen format polaroidne fotografije, ki so ga v filmih uporabljali v tridesetih in štiridesetih letih. Hkrati je to format portreta in ne pokrajine, zato omogoča bolj človeški pristop. Tako sem se lahko bolj približal svojemu junaku. Tudi Charlie Kaufman je svoj zadnji film I'm Thinking of Ending Things posnel v razmerju 4 : 3. Sicer pa ne poznam veliko konceptualnih distopičnih filmov, posnetih v tem formatu.
 

Distopično atmosfero gradite tudi s fotografijo, glasbo in zvokom, ki sta ga v postprodukciji ustvarila Sašo Kalan in Tom Lemajič. Kakšni so bili vaši napotki?

Načeloma smo pustili kreativnosti svojo pot. Načrtno smo se izogibali naturalistični atmosferi in se v določenih prizorih z zvokom pozabavali, da ni bil preveč normalen. Tako je na primer v prizoru, v katerem se Aris na plesu v maskah pojavi v astronavtski obleki, nekoliko vesoljska atmosfera. Sašo in Tom sta svoje delo zelo dobro opravila in dodala piko na i, saj smo film v postprodukciji dokončali v Sloveniji.


 

Filmov o izgubi spomina je več, malo pa je takih, ki govorijo o kolektivni amneziji. V tem pogledu Sadeži pozabe spominjajo na Esej o slepoti Joséja Saramaga, kjer gre za kolektivno izgubo vida. So vas take zgodbe navdihovale?

Prav imate. Rad gledam filme, ki kreirajo svoj svet in postavijo nova pravila v družbi. Name sta vplivali predvsem dve literarni deli: Orwellov 1984 in Esej o slepoti, ki ste ga omenili. Ko sem se spraševal, zakaj ljudje tako hitro pozabljajo stvari, sem poskusil izpeljati alegorijo našega sveta. Zamislil sem si svet, v katerem vsi izgubijo spomin. Potem pa se najde nekdo, ki se s tem spopade po svoje, kot se moj junak.

Kar zadeva filmske reference, so name vplivali filmi Charlieja Kaufmana, Leosa Caraxa, Spika Jonza, Roya Anderssona, če se osredotočim na sodobnike, sicer pa gotovo tudi Bresson, Cassavetes, Godard in Tati.
 

Arisu in drugim pacientom pomagata do novih spominov zdravnika z navodili. Ker vsi delajo isto, pride do nekakšnih nadzorovanih generičnih spominov in posledično identitet. To je najbrž najbolj politična gesta filma.

Seveda je moj film političen. Ni alegorije, ki ne bi bila politična. Že to, da ljudje pozabljajo, je politični komentar. Vsaka naša odločitev je produkt družbe, ki vpliva na nas. To, kar omenjate, da ljudje sledijo navodilom, pa neposredno leti predvsem na družabne medije. Večina ljudi objavlja fotografije na instagramu, facebooku po zgledu drugih, priključijo se izzivom na tiktoku in potem glasujejo, se primerjajo. Na neki način sledijo navodilom, slikajo selfije (in pri tem večkrat uporabijo ravno polaroidni filter) in jih naložijo v digitalni fotoalbum. To je natančno to, kar počne moj junak, le da analogno. Ljudem več pomeni, da sliko objavijo, kot da ta trenutek res doživijo.

Seveda je res tudi to, kar pravite, da zdravniki v filmu, četudi morda to ni njihov namen, ustvarjajo skupne spomine, ki so isti za vse. Ustvarjajo kolektivni spomin, kar je precej strašljivo.
 

Nismo samo v času pandemije, ampak tudi sredi protestov, socialnih nemirov, v katerih pride na dan druga stran zgodovine, tista zapostavljena. Rušimo ene in postavljamo druge spomenike, da bi se spominjali pravih reči. Vaš film lahko gledamo tudi skozi to prizmo.

Vsekakor. Kako hitro ljudje pozabljajo in kako lahko jih je zaradi tega manipulirati, lahko vidimo na primeru ZDA. Nepredstavljivo je, da so nekateri Američani vseeno glasovali za Trumpa, ki je naredil nešteto napak in izrekel nešteto neumnosti. Kot bi se jim sproti brisal spomin in se ne bi spomnili, kaj se je zgodilo pred mesecem dni.
 

Kako pa je te dni pri vas, v Grčiji?

Grčija je del Balkana in kot taka pod udarom korupcije. Prejšnji mesec so zaprli člane fašistične stranke, ki je na volitvah dobivala od 5 do 10 odstotkov glasov. Sicer pa je v državi še vedno veliko korupcije.
 

Imate vsaj Varufakisa. Čeprav se je tudi on zapisal literarni karieri.

Ja. Piše romane, da potem po njih Costa-Gavras snema filme, kot je Adults in the Room. Seveda se Varufakis zavzema za pomembne stvari, ampak vseeno ne gre spregledati, da je poročen z eno od najpremožnejših Grkinj. Nasploh menim, da bi grški politiki lahko naredili več za državo. Iz razočaranja nad njimi sem volil samo enkrat v življenju. Levo stranko, ki je nato zmagala na volitvah. Potem je delala iste napake kot desnica. Vsi so enako pokvarjeni. Zaradi ambicioznosti in želje po oblasti delajo napačne poteze. Tako svojo politično voljo izražam drugače. Ne volim, snemam filme.


 

Filmsko kariero ste začeli kot asistent režije pri znanih grških avtorjih, kot je Yorgos Lanthimos. Sodelovali ste tudi pri filmu Pred polnočjo Richarda Linklaterja. Kako so vas te izkušnje oblikovale?

Nisem hodil na filmsko akademijo, samouk sem, zato so bile te izkušnje ključne. V Grčiji v tistem času niti nismo imeli javne akademije za film, obstajale so samo zasebne šole, ki pa niso bile ravno najboljše. Tako sem se izobraževal sam. Bral sem knjige in pogledal tri ali štiri filme na dan. Film je bil od nekdaj moja strast. Enkrat sem zbral pogum in potrkal na vrata producenta ter ga prosil, da me vzamejo za asistenta režije. Imel sem veliko srečo, to je bil film Yorgosa Lanthimosa Podočnik, ki je bil pozneje nominiran za oskarja. Potem sem sodeloval pri veliko drugih filmih. Naučil sem se, kako narediš načrt snemanja, kako so razdeljene naloge filmskih delavcev ... Pred Sadeži pozabe sem režiral samo en kratki film, ki je posnet v enem kadru. Moj drugi 'poskus' je bil ustvariti popolnoma svoj svet, kar ni bilo lahka naloga.
 

S prvencem ste se že uvrstili na beneški festival, na katerem ste očarali Cate Blanchett …

Vse se odvija v pravo smer. V Benetkah si je film ogledala Cate Blanchett in rekla je, da je bil to njen najljubši film festivala. Bil ji je tako všeč, da je k filmu pristopila kot izvršna producentka. Zavzela se je, da bo film zastopala v Ameriki in ga podprla pri ­nominaciji za oskarja.
 

Vaš film umeščajo v 'čudni grški val', ki ga je začel Lanthimos. Vam to laska?

Raje bi se izvzel iz tega vala. Nikoli ga nisem zares razumel. Ta termin so si izmislili novinarji, mislim, da so ga prvič uporabili v Varietyju. Vendar Lanthimosov slog nima veliko skupnega z drugimi grškimi režiserji. O sebi lahko rečem, da sem svojo vizijo in filmski slog razvijal od štirinajstega leta. Zgodbe sem se trudil pisati po svoje. Zato ne morem reči, da se vklapljam v to poimenovanje. Res pa je, da smo bili v Grčiji priča izbruhu kreativnosti. K temu je pripomogla tudi gospodarska kriza, saj za filme ni bilo veliko sredstev, zato so lahko režiserji bolj sproščeno ustvarjali. Seveda so nekateri izkoristili priložnost in zajahali ta novi val, o katerem pa mislim, da je bolj Lanthimosov kot grški.