Film Šivi je koprodukcija Srbije, Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, scenarij pa temelji na resničnem dogajanju – kraji novorojenčkov v srbskih porodnišnicah v devetdesetih letih. Novorojenčke so kradli tudi v drugih državah, ne samo v regiji, in to več desetletij, kar je danes nesporno dokazano, vendar se film osredotoča na konkretni primer.

Po pričevanjih več sto mater v Srbiji so jim v porodnišnici rekli, da so njihovi otroci po porodu umrli, v resnici pa so bili prodani za posvojitve. Pri tem kriminalnem početju so sodelovali organi, ki so evidentirali rojstva in izdajali mrliške liste, ter medicinsko osebje bolnišnic. S tem so služili.

Sistematični kriminal

V zaključni špici Šivov beremo opozorilo, da »več kot 500 družin v Srbiji išče svoje otroke« in da »do zaključka filma niti enega prijavljenega primera niso rešili«. Otroke so v porodnišnicah kradli od sedemdesetih let naprej, ljudje so se v zadnjih letih organizirali v civilna združenja in s problemom, pred katerim si domača oblast zatiska oči, seznanili evropski svet, ki je pozval k rešitvi vseh primerov. Čeprav je očitno, da je šlo za sistematični kriminal, se politika, policija in pravosodje v Srbiji ne zganejo.
Film Šivi je navdihnila resnična oseba, šivilja Drinka Radonjić, ena od mnogih, ki ni verjela, da je njen sin umrl. Tako glavna protagonistka v filmu Ana, ki jo odlično igra Snežana Bogdanović, skoraj dve desetletji išče svojega sina, saj z materinskim instinktom čuti, da je še živ. Izvedeti hoče resnico, zato obiskuje svojo porodničarko, patologe, policijo in vztrajno vrta vanje z vprašanji, saj so njihovi odgovori vse preveč luknjičavi, da bi bili lahko prepričljivi. Ker ji pristojni ves čas zatrjujejo, da je sin mrtev, hoče, da ji povedo, kje je pokopan. Celo njena mož in hčerka ji očitata patološko obsedenost z iskanjem resnice in ji dopovedujeta, naj se sprijazni, da je njen sin mrtev. Najstniška hčerka Ivana mami očita, da živi za mrtvega sina.



Dogajanje je umeščeno v Novi Beograd, atmosfera brezdušnega spalnega naselja, ki jo ustvari odlična fotografija Damjana Radovanovića, še dodatno pritiska na razbolelo Anino dušo in v prsih stiska tudi gledalca. V scenariju, režiji, fotografiji in igri ni ničesar preveč, ni cenenega izvabljanja čustev, vse je minimalistično in med seboj skladno.

Čeprav ima pripoved o izginulih novorojencih več plati, se je režiser osredotočil na osebno zgodbo matere, ker je v združbi samih nesrečnih likov ona najbolj prizadeta in v okolju najmanj razumljena ter označena malone za noro.

Ran ni mogoče zašiti

Do obrata pride, ko v uradu, ki se ukvarja z matičnimi evidencami, zaposlijo novo uslužbenko. Ta opazi nelogičnosti v matičnih knjigah in kljub tveganju, da lahko izgubi službo, pomaga Ani. Ugotovi, da je mrliški list ponarejen in šele s tem dokazom Ani priskočita na pomoč mož in hčerka.

Čeprav na koncu skupaj najdejo sina, zgodba nima srečnega konca, saj je cena, ki jo je plačala Ana, zelo visoka. Njene rane so tako globoke, da jih ni mogoče zašiti. Izvedela je resnico, v čemer je nekaj katarzičnosti, toda bolečina ostaja.

Šivi so drugi avtorski film Miroslava Terzića. Na letošnjem Berlinalu je dobil nagrado Europa Cinemas Label kot najboljši evropski film v sekciji Panorama, občinstvo pa mu je dodelilo drugo nagrado za najboljši film v tej sekciji. Film je prejel tudi druge nagrade, med drugim za igro in scenarij.