Gabi Novak: »V življenju sem naredila vse«

S spetimi lasmi, očmi, skritimi za očali z roževinastimi okvirji, vedno z značilnim odmerkom nežno rožnate šminke in nohtov ter svojim posebnim žametno-hripavim glasom se Gabi še v devetem desetletju življenja ponaša z dostojanstvom, vztrajnostjo in eleganco, na kar je navadila tudi svoje poslušalce, ki jim je ostala zvesta v šestih desetletjih kariere.

Rojena Berlinčanka s hrvaškimi in zagrebškimi koreninami, pa tudi šibeniška nevesta je zdaj mati uspešnega pianista Matije Dedića in babica Lu, s katerima najraje preživlja proste trenutke in obvezna nedeljska kosila v svojem domu, kjer živi že štiri desetletja in ki je poln spominov na pokojnega moža Arsena Dedića, starosto hrvaške in regionalne glasbene scene.

Priznati vam moram, da se stežka odločim za intervjuje, tudi tega bi skoraj odpovedala. Vendar nisem, v vašem primeru sem naredila izjemo, zaradi najinega dolgega znanstva in zaupanja, pa tudi zaradi bralcev Dela, časopisa, ki ga cenim … Mislim, da nimam več kaj reči, vse sem že povedala. Nimam več kakšnih velikih načrtov, ambicij in želja. Le majhni delci so, profesionalni kristalčki, ki se zgodijo sem in tja in me neznansko veselijo,« začenja glasbena legenda svojo pripoved.
 

Izgubila zaupanje v sedmo silo

»V življenju sem naredila vse. To zdaj je le majhna nadgradnja in nekakšno naravno podaljšanje obstoja. Imam svoje življenje, družino, dobro kondicijo in še naprej se ukvarjam s svojim poklicem. Veste, ne maram več odgovarjati za medije, saj sem to poletje doživela nekaj zelo neprijetnega, za kar je kriva Marija Lokas, novinarka Jutarnjega lista. Napisala je, da bo te dni izšel moj novi CD Izmišljene barve, pri katerem sem menda sama avtorica glasbe in stihov. Posledica te profesionalne napake – zamenjala me je z Vanno, ki je v resnici avtorica tega cedeja –, je, da so začeli o meni dvomiti, češ, kaj se vendar z menoj dogaja, da sem lahko izjavila kaj takega za javnost. Bila sem v šoku! In se spraševala, kaj si bo zaradi vsega tega o meni mislilo moje poslušalstvo. No, niti Vanna niti njen mož in menedžer Andrija Vrdoljak se nista odzvala, razumela sta, da gre za napako. Lahko si le predstavljam katerega od svojih oboževalcev, ki je po tem članku prišel v trgovino in hotel kupiti Gabijin cede s takšnim naslovom, ki pa ne obstaja! Po tej izkušnji sem izgubila voljo za komunikacijo z mediji. Izpadlo je, da se kitim s tujim perjem ali izjavljam nekaj, kar bi lahko pomenilo, da z menoj ni več vse v redu …« pripoveduje nekoliko razburjena prva dama hrvaške zabavne glasbe, legenda estrade, izvrstna interpretka jazza, popa, šansona, popevk v prostoru nekdanje Jugoslavije Gabi Novak ob skodelici kave z mlekom v bistroju elitnega zagrebškega hotela Esplanade.



Hotela, komaj nekaj korakov oddaljenega od njenega doma v Haulikovi ulici, ki je v minulih deset­letjih postal del njenega vsakdana. V njem so med drugim posneli prizore Arsena Dedića z njuno vnukinjo Lu za dokumentarni film Moj poklic Mladena Matičevića.

»Daj, no, ljubica, saj zmoreš …« se je velikokrat glasilo Arsenovo sporočilo, ko bi morala Gabi prevzeti kakšno obveznost, zapeti pesem, prevzeti nagrado ali kaj podobnega, spodbujal jo je, ko se je skrivaje umaknila in pomišljala, ali naj se izpostavi v soprogovem imenu.
 

Arsen Dedić in Gabi Novak

»Ne želim govoriti o Arsenovi smrti, od katere so minila štiri leta, pa tudi o tem ne, kako se počutim zdaj, ko živim sama, kot vdova. Vse težke trenutke, Arsenov odhod in njegov pogreb, smo izvedli zelo mirno, brez velikega pompa, medijske razvpitosti in javnega cirkusa. Ljudje so se čudili, ker smo zahtevali zaprt pogreb, vendar bom to zahtevala tudi zase, ko bo napočil ta trenutek. Arsen je bil poseben človek, intima mu je veliko pomenila in nikoli več se ne bo pojavil nekdo tak, to lahko mirno povem. Ni pripadal svetu estrade, predvsem je bil pesnik in skladatelj. Bil je enkraten in brez veliko takih enkratnih ljudi smo že ostali. Vsake toliko grem na njegov grob, vendar sem se potrudila, da bi v mojem življenju, kot tudi pri vsakdanjih opravilih, vse ostalo tako, kot bi bil še živ. Skupaj sva preživela 45 let, vendar nisva imela sreče in privilegija, da bi dočakala slavje za štiri desetletja zakona. Arsen je odšel prej … Moje življenje je izpolnjeno z njim, bilo je kompleksno, čudovito, težko, vznemirljivo, polno vzponov in padcev, sreče in žalosti … Pogosto se spomnim stavka, ki pove vse o najini povezanosti. Arsen je nekoč neko deklico vprašal: Ali veš, kako mi je ime? Ona pa je izstrelila: Vem, vi ste Arsen Dedić in Gabi Novak!«


 

Nihče ni kot Tereza

Gabijina kolegica z estrade in dobra prijateljica Tereza Kesovija je nedavno tega na vprašanje, do kdaj namerava nastopati in biti aktivna na sceni, odgovorila: »Do zadnjega diha.« Ali to velja tudi za Gabi?

»Kot poznam Terezo, je to zagotovo izjavila. Že leta se intenzivno druživa, najini karieri in življenji potekata vzporedno že 60 let, odkar sva na Opatijskem festivalu leta 1961 odpeli skladbo Oči v priredbi Alfonsa Vučere. Vedno je bila vesela, frfotava, navihana, čudovita, z Arsenom pa je sočasno, v istem razredu, študirala flavto na akademiji. Vedno pravim, da je Tereza globoko humana, požrtvovalna in čudovita oseba. V javnem in estradnem prostoru v resnici ne poznam nikogar takšnega. Z njo lahko delim svoje najtežje trenutke in vem, da bo to zagotovo ostalo med nama, obojestransko. Vendar se lahko Tereza razdeli na dva dela. Ne preseneča, da se je rodila v znamenju tehtnice. Ljudje govorijo, da je glasna, dominant­na, zahtevna, perfekcionistka, ostra v svojem temperamentu … Po drugi strani pa jo razumem in podpiram, saj so glasbeniki različni. Nekateri vedno stremijo k najboljšemu, v večini pa so tisti, ki ves čas negodujejo, če morajo vajo ponoviti več kot dvakrat. Tudi moj Arsen je bil perfekcionist, neredko je vzkliknil: Dajte, dečki, ali se to naučite ali pa ne bomo delali! Terezi zamerim edino to, da vedno zamudi! Ne more biti točna, vendar je to očitno v njeni naravi. V nasprotju z mano, ki sem od nekdaj germansko točna.«

Tudi Gabi zase pravi, da je perfekcio­nistka, vendar ima drugačen značaj. »Vedno sem bila bolj blaga. V sebi nimam te agresivne obrambne drže, prav tako pa težim k najboljšemu in ni me lahko zadovoljiti. Vedno sem zlahka in z veliko ljubezni sodelovala z glasbeniki. Veste, Tereza bo pela do zadnjega diha. Jaz vendarle ne bom …«
 

Dostopna in odprta

Čeprav Gabi Novak živi v strogem središču Zagreba, je že zdavnaj prenehala sprejemati medije v svoj dom in jim razkrivati svojo intimo na način, kot bi hoteli. Vendar ni nedostopna, ni nedotakljiva. Sovraži, če ji pravijo diva, zelo dostopna in odprta je do svojega občinstva, ki ga doživlja skoraj kot bližnjega člana svoje družine. Generacije so odraščale in dozorevale ob njenih čudovitih zimzelenih skladbah: Ono sve što znaš o meni, Ljubav ili šala, Još uvijek, Te oči, Ni ti, ni ja, Kuća za ptice, Duga je, duga noć, Grlice u šumi, On me voli na svoj način in mnogih drugih. Ženska, ki brezhibno izvaja zabavne melodije, klasiko jazza, večno zelene melodije ali kajkavske popevke, je danes v popolnem soglasju s svojimi leti in položajem. Legendarni hrvaški publicist Veselko Tenžera je nekoč dejal, da je Gabi tudi avtorica pesmi, ki jih izvaja, kar je zanj, ki je vokalni interpret, največji profesionalni kompliment.



»Ne delam več pod pritiskom. Začela sem dihati sama. Sama izbiram, kaj želim, odklanjam tisto, v čemer se pri svojih letih in položaju ne vidim. Ravnokar sem dokončala krasen posnetek s Fedorjem Boićem, sinom Dražena Boića, s katerim sem sodelovala več desetletij. To pesem je Fedor napisal pred tremi leti in nikakor ni zbral poguma, da bi me prosil, ali jo posnamem z njim, saj je vedel, da ne delam več diskografskih projektov. Velik preobrat v moji karie­ri se je zgodil po zaslugi sina Matije, ki se je pred 12 leti odločil, da na novo priredi Arsenove pesmi in moje duete, naredila sva čudovit jazzovski album Pesem je moje življenje, ki je dobil tudi nagrado porin. Končno sem se otresla popevkarskega pristopa, popolnoma sem osvobodila svoj vokal in se prilagodila novemu izrazu, ki ima zdaj elemente popa in jazza. Dolgo in predolgo sem bila nekako prekrita z velikimi festivalskimi orkestri, pompoznostjo, močnimi aranžmaji, ko sem še izvajala zabavno glasbo. In prepričana sem, da kljub številnim festivalskim uspehom in nagradam moja interpretacija ni prišla povsem do veljave. Šele zdaj, z novimi minimalističnimi aranžmaji z enim inštrumentom, se lahko kot vokalistka izrazim tako, kot sem si želela vse življenje. Spoznala sem, da najbolje delujem, ko me spremlja en inštrument, ne glede na to, ali je to kitara ali Matijev klavir. Danes poslušalci popolnoma občutijo moja čustva na odru in tisto, kar jim želim s pesmijo sporočiti.«
 

Povabila nadarjenih glasbenikov sprejme z veseljem

Pred kratkim je uspešno sodelovala z beograjsko skladateljico in avtorico besedil Aleksandro Kovač (hčerko legendarnega Kornelija Kovača), za katero je posnela song Neko čeka na tebe za nagrajeni srbski film Šivi Miroslava Terziča (predvajali so ga v Berlinu, na beograjskem Festu in v Sarajevu). Pesem je nastala ob glasbeni spremljavi Anteja Galoja na akustični kitari, kar jo je spomnilo na začetek kariere, ko se je njen glas pojavil v hrvaških animiranih filmih, v skupnih projektih z Bojanom Adamičem in v nekaterih kultnih hrvaških filmih, kot je denimo H 8 Nikole Tanhoferja. Novi diskografski projekti je ne zanimajo več, vendar se bo vedno z veseljem odzvala povabilom za sodelovanje z nadarjenimi mladimi jazzovskimi glasbeniki ali novimi vokalisti, ki izvajajo tudi šansone, denimo z Ano Opačak, ki je zaslovela v oddaji Voice of Croatia.





Vsak dan se ukvarja z urejanjem ogromne avtorske zapuščine svojega soproga, a vse to gradivo, z avtorskimi pravicami vred, je že last sina Matije. Zaposlena je tudi s humanitarnimi projekti Unicefa za bolne otroke, še vedno sodeluje na dobrodelnih koncertih. Priznava, da v preteklosti, v nasprotju s Terezo, ni bila posebno priljubljena pri slovenskih gledalcih, saj so jo le redko povabili na gostovanje. Vendar se spomni zadnjega velikega koncerta z Arsenom v Ljubljani, v prepolnem Cankarjevem domu, ki je bil, kot pravi, sijajen, saj so sodelovali številni Arsenovi sodelavci in prijatelji, denimo Zoran Predin.
 

Ni potrebe po razkazovanju

»Moji dnevi so izpolnjeni, rada berem, ravnokar sem kupila novi roman Mira Gavrana Samota, obiskujem predstave, razstave, sem in tja kakšen koncert, spremljam kakovostne turške nadaljevanke, kot je Istanbulska nevesta, ki je nastala po knjižni uspešnici in dobila nagrade v ZDA … Nisem pa več tako družabna, izogibam se t. i. eventom, dogodkom, ki se končajo s fotografijami v družabnih kronikah. Vidim, da tja še naprej prihajajo dame v mojih letih, vendar sama res nimam nikakršne potrebe po takšnem razkazovanju in dokazovanju. Vse to me zelo razburja! Ne čutim potrebe, da bi bila tako prisotna v javnosti. Če me zanima koncert mojih kolegov Vanne, Tereze, Massima ali Radojke Šverko, si bom kupila vstopnico in šla. Rada si ogledam dobre predstave, da čestitam igralcem, ki jih obožujem. Že zdaj se veselim koncerta sijajne Celine Dion prihodnje poletje v Zagrebu, te dni bom kupila vstopnice. Vendar nimam nikakršne želje, da bi se komu kazala ali dokazovala, da sem še živa. Vse to se mi zdi tako prozorno in pri tem nočem sodelovati. Kaj šele šopirjenje ali opisovanje kombinacij oblačil, ki jih nosiš! Nekako se mi zdi, da odstopam od tega estradnega sveta. Ne ra­zumite me narobe. Nisem se umaknila. Obstajam in delujem tam, kjer želim, kjer sem zaželena in kamor mislim, da spadam. V tem je moj privilegij. Nič več me ne obvezuje. Ko se vozim s tramvajem ali taksijem, občutim, da želijo ljudje vse bolj komunicirati z menoj, me pozdraviti. Kot da so v vsakdanjem hitenju izgubili del časa. In ko me vidijo, se nekako zavedajo preteklosti, ki je nepovratno minila. Občutim toplino ljudi, ki pristopijo k meni, mi poljubijo roko ali želijo skupno fotografijo, in to mi godi, brez lažne skromnosti. Pomembno je, da zanje nisem simbol neke davne preteklosti, ampak me sprejemajo in želijo poslušati tudi nove generacije. To se mi zdi čudovito. Šele zdaj sem v vsem tem našla svoje mesto. Danes sem to jaz,« pripoveduje.


 

»Nočem pripadati estradnemu cirkusu«

Na vprašanje, ali se strinja, da so se vrednostna merila v današnji družbi precej izgubila, odgovarja: »Popolnoma, to je strašno. Vrednostnih meril ni več. Opažam hiperprodukcijo ustvarjanja novih talentov, tako imenovanih zvezdnikov in zvezdnic. Obstaja kopica mladih nadarjenih ljudi, ki se agresivno borijo za svoj obstoj in čakajo svojo priložnost, da se dokažejo. Moja generacija je vendarle imela čas in prostor, da najde svoje mesto. Danes je hiperprodukcija festivalov, šovov talentov, resničnostnih programov, poveličujejo nekatere stvari, zaradi katerih se mi naježijo lasje. V vsem tem ne želim več sodelovati, nočem pripadati temu estradnemu cirkusu.«



Arsen Dedić je vedno govoril, da je z Gabi čudovito živeti, ampak dokaj težko profesionalno sodelovati, saj je vedno zahtevala, da mora biti vse, kar počne, »majhno, toda vrhunsko«. »To drži. Morda sva bila zato tako dolgo skupaj!« odgovori v smehu.
In kako v dneh, ko mediji vsak dan bombardirajo z novimi kandidati za prihodnje predsedniške volitve na Hrvaškem, razmišlja moja sogovornica? »O politiki sploh ne nameravam govoriti. Vendar opažam velike spremembe ureditve, ki za prihodnost ne pomenijo nič dobrega, se bojim … Živimo v nezdravih časih. Želim si le, da bi naši otroci in moja vnukinja nekoč doživeli nekakšno stabilnost, po tolikšni negotovosti, naglici in površnosti, ki danes prevladuje na številnih področjih. Vse se spreminja. Ljudje se krvavo borijo zase, in kdor nima te moči, izgine, pogoltneta ga čas in sistem. Ljudje se v vsej tej norosti izgubljajo, rušijo se vrednostna merila in meje strpnosti. Živimo v kriznih časih, polnih nezadovoljstva, katerega posledice so protesti, stavke …« je odločna v svojem stališču.
 

Prepozno za avtobiografijo

Zakaj se v knjigarnah še ni pojavila avtobiografija Gabi Novak, z mogočima naslovoma: Moje življenje ali Vse, kar (ne) veste o meni? »Na žalost sem s tem prepozna. Arsen me je več let prepričeval, mi govoril, da mi bo pomagal urediti besedilo, ga prebrati in lektorirati, da moram napisati avtobiografijo, od svojega otroštva na Hvaru z mamo Berlinčanko, vojne, postopnega ustvarjanja kariere v vseh fazah do današnjega statusa. V to nisem privolila. Nikoli nisem dobila ponudbe, da bi o meni snemali biografski film, kot so ga o Terezi ali Arsenu, leto dni pred njegovo smrtjo. Tudi če bi mi zdaj ponudili, ne bi sprejela. Za vse to je že prepozno. Poleg tega nisem nikoli delila svoje intime z javnostjo. Danes pa bi ljudje radi samo pikantnosti, intrige, škandale, afere, prevare … Tega jim ne morem dati. Vedno sem se obvladovala. Morda sem nekatere stvari v življenju naredila narobe ali jih napačno presodila, vendar to zadržim zase. Veste, ena od Arsenovih pesem je Čistim svoje življenje. In res je treba kdaj pa kdaj prečistiti svoj imenik, se očistiti od ljudi, ki ti sesajo energijo ali se s teboj družijo zaradi lastnih interesov, zate pa se sploh ne zmenijo. Danes grem mimo takšnih ljudi, jih pozdravim in grem naprej, čeprav nas je nekoč marsikaj povezovalo. Vedno sem bila človek za pogovor, sem umirjajoča in strpna. Vendar le do neke meje. Ko nekdo prestopi to mejo, od mene za vedno odpade.«

Ali Gabi ob dejstvu, da niti Arsena niti številnih pomembnih ljudi z glasbene in estradne scene ni več med nami – denimo Boška Petrovića, Miljenka Prohaske, Majde Sepe, Zdenka Runjića, Iva Robića, Marjane Deržaj, Oliverja Dragojevića in drugih –, razmišlja o gotovem dejstvu, da se življenje vsakogar od nas enkrat konča? Se boji smrti? »Ne, ni me strah smrti. Na hitro smrt bi pristala takoj. Upam le, da naju zdaj tisti zgoraj sliši in da bo, ko pride čas, uslišal mojo željo.«