Kronist New Yorka, kakršnega ni več

Abel Ferrara je eden od najpomembnejših neodvisnih ameriških režiserjev, čigar neredki filmi, čeprav kontroverzni, imajo oznako kultni. V sekciji Posvečeno so na ogled tri njegova dela.

Abel Ferrara (1951), rojeni New­yorčan iz Bronxa, delno italijanskih in delno irskih korenin, je odraščal v strogo katoliški družini v mestecu Peekskill v okolici New Yorka, zato so v njegovih filmih pogoste krščanske reminiscence in mitologija. V srednji šoli je spoznal vrstnika in rojaka, fanatično vernega Nicodema Oliveria s poznejšim psevdonimom Nicholas St. John, ki je postal njegov stalni scenarist. V devetdesetih letih sta se razšla, ko je St. John nehal pisati, ker se je popolnoma posvetil veri.



Ferrara je priznano ime, cenjeno pri filmofilih, a nikoli ni bil splošno znan kot nekateri drugi italijanskoameriški režiserji, na primer Martin Scorsese, Francis Ford Coppola, Brian De Palma. S prvima celovečernima filmoma, Driller Killer in Angel maščevanja, se je priljubil filmofilom, širšemu občinstvu pa šele leta 1990 s Kraljem New Yorka in še bolj leta 1992 s filmom Pokvarjeni poročnik. Slednji je še danes Ferrarov najbolj znani film. To je večslojna intimistična drama in urbana grozljivka o samodestruktivnem obsedencu, korumpiranem policistu, narkomanu, izprijencu, ki se na koncu kot kristjan, da bi bil odrešen, žrtvuje za najbolj ranljive.



Leta 1996 je posnel še en vidnejši film, Pogreb, o pokopu očeta v gang­sterski družini. Znova je izstopil šele leta 2014 s filmoma o resničnih dogodkih. Pasolini govori o zadnjih dnevih življenja italijanskega reži­serja in njegovem še vedno nepojasnjenem uboju in film Dobrodošli v New Yorku o spolnem predatorju, direktorju Mednarodnega denarnega sklada, Dominiquu Strauss-Kahnu, ki so ga leta 2011 prijeli po spolnem napadu na sobarico v nekem newyorškem hotelu. Ferrara je seveda spremenil imena vseh likov, da bi se izognil tožbi. Strauss-Kahn je v filmu Deveraux, izjemno ga je odigral Gérard Depardieu.



Svoj zadnji film Tommaso, ki ga je končal letos, je posnel v Rimu, tako kakor film o Pasoliniju – takrat si je v tem mestu ustvaril družino. To je njegov šesti zaporedni film, v katerem igra Willem Dafoe.

New York ima posebno mesto v Ferrarovem opusu, zato mu pravijo kronist New Yorka, vendar njegove eksistencialne, mračne strani. New Yorka, v katerem je živel in o katerem je snemal filme, pa ni več, je dejal.