Smeh in solze ob zdravnikovih prigodah

Življenje zdravnika je naporno in zanimivo, frustrirajoče in osrečujoče. Boleča in smešna je tudi izpoved nekdanjega zdravnika v britanskem javnem zdravstvu, ki ga je poklic zlomil in se je od njega poslovil. Pet let zatem je popisal svoje zdravniške prigode v knjigi Tole bo bolelo, ki je bila lani velika uspešnica, nagrajena s kar štirimi britanskimi nacionalnimi nagradami, s čimer je podrla vse rekorde.

Knjiga Adama Kaya je bila več kot leto na lestvici najbolj branih knjig Sunday Timesa, prodali so je več kot milijon izvodov, več časopisov jo je razglasilo za knjigo leta, BBC po njej snema TV-serijo, prevedli so jo v več kot 30 jezikov. Delo zaradi zdravniškega žargona ni preprosto za prevajanje, vendar je slovenski prevod zelo dober. Knjigo je prevedla zdravnica Barbara Krevel, doktorica medicine in specialistka interne medicine, zaposlena v UKC Ljubljana, ki jo v prostem času prevajanje sprošča. Za prevod BBC-jeve TV-serije Votle krone po Shakespearovih dramah je leta 2016 prejela nagrado Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev.

Adam Kay se, odkar je opustil medicino, preživlja s pisanjem televizijskih in filmskih scenarijev ter stand up nastopi. Tole bo bolelo je njegova prva knjiga, drugo, Twas the Nightshift before Christmas, je izdal pred dnevi.

Britanski in slovenski sistem sta podobna

Knjigo Tole bo bolelo je na podlagi dnevniških zapisov iz zdravniške prakse pisal pet let, potem ko je leta 2010, pri tridesetih letih, v bolnišnici dal odpoved. Kot specialist ginekologije in porodništva je delal šest let, iz česar je sklepati, da sta v Veliki Britaniji pot do specialističnega naziva in študij medicine krajša kot pri nas. Zdravniki pripravniki delajo že pri 23 letih (pripravništvo traja eno leto). Ob branju knjige tudi spoznavamo, da sta si javna zdrav­stvena sistema v obeh državah močno podobna, tudi po plačah zdravnikov. Te so na Otoku precej nizke, dokler se zdravniki ne zavihtijo na najvišji hierarhični klin specialista konzultanta (ta sledi nazivom pripravnik, sekundarij, specializant, specialist), ko zaslužijo dobro in jim tudi ni treba več veliko delati.

Angleški črni humor

Kayev pripovedni slog je izredno duhovit, zaradi česar je branje ­knjige prava poslastica, ne glede na to, ali medicinske peripetije ­bralce zanimajo ali ne. Življenje zdravnikov v Angliji in medicinski primeri so v knjigi opisani zabavno, z nevsiljivim angleškim humorjem, ­prežetim s sarkazmom in ­cinizmom. Prav toliko, kolikor je knjiga smešna, je tudi ganljiva in mestoma skrajno žalostna. Avtor uporablja strokovno terminologijo, jo sproti poljudno razlaga in s pedagoško strpnostjo pojasnjuje ­medicinske primere. S takim talentom si je lahko izbral drugačno karierno pot brez bojazni, ali bo preživel.

Iluzije in resničnost

Adam Kay se je, ko je pregledoval svoje dnevnike,­ ­spomnil poti do zdravniškega poklica, od odločitve za ta poklic do tega, kako so se njegove iluzije ­razblinile, ko se je srečal z resničnostjo. Vse je bilo, kakor pravi, ­veliko težje, slabše, bolj umazano in obenem nepredstavljivo bolj ­plemenito, nepojasnljivo lepše, neponovljivo čarobno.

Nacionalna zdravstvena služba je bila v Veliki Britaniji ustanov­ljena leta 1948 na podlagi treh načel, ki veljajo še danes: zadostiti potrebam prebivalstva, brezplačna storitev na kraju izvedbe ter oskrba glede na bolnikovo zdravstveno stanje in ne glede na njegovo plačilno sposobnost. Na svetu je veliko drugačnih zdravstvenih sistemov, ki so morda s finančnega vidika učinkovitejši, nikakor pa ne pravičnejši, trdi Kay.

Sočutje in človečnost nista pomembna

Mlad človek se za zdravniški poklic tako v Veliki Britaniji kot Sloveniji in gotovo še marsikje velikokrat odloči po naključju, ko izbere predmete za maturo. V Angliji je to pri šestnajstih letih. Ker je kandidatov za vpis, samih odličnjakov, na medicinsko fakulteto desetkrat več, kot je vpisnih mest, morajo opraviti razgovor s komisijo. Toda zmotno si je predstavljati, da komisija pri kandidatih išče nekaj, česar se ni mogoče naučiti ali oceniti – veliko srce, ki premore sočutje in človečnost. V resnici se medicinskim fakultetam to ne zdi niti najmanj pomembno. Ne preverjajo niti tega, ali kandidat prenese pogled na kri. Namesto tega se osredotočajo na obšolske dejavnosti. Njihov idealni študent je kapetan športne ekipe, okrajni prvak v plavanju, vodja mladinskega orkestra in urednik šolskega časopisa, opisuje Kay.

Po končanem študiju je delovni urnik zdravnika, dokler ne postane specialist konzultant, ubijalski – tedenska delovna obveznost praviloma presega sto ur. Ni nagrajevanja po delu, napredovanje v višji plačni razred je zakonsko določeno in počasno. Šele z nazivom specialist se plača popravi. Zdravnikov je premalo, denarja v zdravstvu pa tudi. Vse zdravnike bolnišnice, v kateri je delal Adam Kay, z izjemo zdravnikov konzultantov, je leta 2004 uprava pozvala, naj podpišejo obrazec, s katerim se odrekajo delu po direktivi EU o delovnem času, ki je najdaljši delovnik omejila na 48 ur na teden.

Zdravnike v času podiplomskega izobraževanja vsakih 6 do 12 mesecev prestavijo v drugo bolnišnico znotraj velikega geografskega območja, da se lahko učijo od številnih konzultantov, kar pomeni, da si morajo najemati stanovanja. Zdravniki si morajo sami najti zamenjavo, če zbolijo ali gredo na dopust. Šele z nazivom konzultant lahko zdravnik v izbrani bolnišnici ostane tako dolgo, kot želi.

Svarilo pred privatizacijo zdravstva

Kljub težavam delo pri Nacionalni zdravstveni službi človeka navdaja s ponosom, ker je nekaj posebnega, pravi Kay ter svari pred morebitno privatizacijo zdravstva, kar tudi prepričljivo argumentira.

Je Adam Kay bolj zadovoljen z živ­ljenjem, ko ni več zdravnik? Pogreša pomoč ljudem. Na poti domov mu manjka občutek, da je tisti dan naredil nekaj koristnega. Ne pogreša pa trenutkov žalosti in stisk. On, priznava, ni človek za ta poklic.