Anora, novodobna Pepelka ali vsaj sodobnejša različica Čednega dekleta, kakor je prebrati najpogostejše vzporednice, je naslov, ki je pustil najmarkantnejšo sled na 97. podelitvi oskarjev. Režiser Sean Baker, ki se je znašel na odru štirikrat, je v svojih govorih spomnil na pomen in moč filma, predvsem neodvisnega. »Ta je bil narejen iz krvi, znoja in solz neverjetnih neodvisnih umetnikov. Naj živi neodvisni film!« je vzkliknil, ko je zaokrožil večer z zlatim kipcem za najboljši film. Njegovih štirim je petega dodala nagrajenka za glavno žensko vlogo, 25-letna Mikey Madison.

Oskarjevka je v pismo za Tarantina všila pramen las

Zgodbo o mladem dekletu iz Brooklyna, ki se preživlja kot slačipunca in prostitutka, in še mlajšem razvajenem sinu ruskega oligarha, s katerem se zaplete v razmerje, je ustvarjalo vsega skupaj 40 ljudi na različnih lokacijah v New Yorku s proračunom komaj šest milijonov dolarjev.

»Film smo naredili neodvisno, in če želite delati neodvisne filme, jih delajte. Potrebujemo jih več. To je dokaz,« je poudaril Sean Baker, ki je večer sklenil z oskarji za najboljši film, režijo, izvirni scenarij in montažo. S štirimi zlatimi kipci v enem večeru se je 54-letni režiser, scenarist, montažer in producent izenačil z Waltom Disneyjem, sicer vsesplošnim oskarjevskim rekorderjem (dobil jih je vsega 26, 52-krat je bil nominiran).

Zahvala spolnim delavkam

Sean Baker je s tematiko zmagovalnega filma, ki je triumf nakazal že z nominacijami na drugih prepoznavnih filmskih festivalih, še posebej pa v Cannesu, pravzaprav sledil svoji rdeči niti. Njegovi filmi, med njimi Take Out, Starlet, Tangerine, Projekt Florida in Red Rocket, namreč v središče pogosto postavljajo marginalizirane skupine, zlasti priseljence in spolne delavce. Vse to se prepleta tudi v Anori, ki je nabor kandidatov za oskarje popestrila še žanrsko – bolj redko se namreč zgodi, da se za glavne nagrade tako uspešno poteguje komedija.

Najboljši igralci: Adrien Brody (Brutalist), Mikey Madison (Anora), Zoe Saldaña (Emilia Pérez) in Kieran Culkin (Resnična bolečina). FOTO: Frederic J. Brown/AFP

V njej izstopa glavna igralka Mikey Madison, ki je Bakerjevo pozornost pritegnila v enem od filmov iz franšize Krik in Bilo je nekoč v Hollywoodu, kar je režiser potrdil ob sprejemu oskarja za režijo iz rok Quentina Tarantina. »Če ne bi izbral Mikey Madison za Bilo je nekoč v Hollywoodu, ne bi bilo Anore. Hvala!«

Za Anoro se je mlada igralka, rojena v Los Angelesu, naučila ruščine in plesa ob drogu, brez dvojnice je odigrala tudi prizora s pretepanjem. Za glavno vlogo je bila že lani nagrajena v Cannesu, prejšnji mesec je prejela bafto. Tokrat je pometla tudi z Demi Moore, večkrat omenjeno kot favoritinjo v kategoriji glavnih igralk za vlogo v Substanci. Nagrado je prejela vidno presenečena, izkušnjo opisala kot nadrealistično ter se zahvalila tistim, ki so posredno pripomogli k njenemu zmagoslavju, skupnosti spolnih delavk in delavcev, rekoč, da bo vedno njihova podpornica in zaveznica. Zahvalila se je tudi priseljenski skupnosti v newyorškem Brighton Beachu, kjer živijo pretežno Ukrajinci in Rusi.

Sean Baker s tematiko zmagovalnega filma pravzaprav sledi svoji rdeči niti. FOTO: promocijsko gradivo

Skupnosti spolnih delavcev, ki že leta z njim deli življenjske izkušnje, je enega izmed svojih govorov namenil tudi Sean Baker, sicer pa spomnil predvsem na moč filma. »Tukaj smo, ker imamo radi filme. Kje smo se zaljubili vanje? V kinodvoranah. Gledanje filma v dvorani z občinstvom je izkušnja: skupaj se lahko smejimo, jočemo, kričimo in se prepiramo, morda celo sedimo obupani v tišini. V času, ko je svet tako zelo razdeljen, je to še posebej pomembno,« je naglo nizal besede v strogo odmerjenem času. Kot je dodal, je ta neprecenljiva izkušnja v kinih ogrožena, zlasti neodvisne kinodvorane se borijo za preživetje. »Če tega trenda ne bomo spremenili, bomo izgubili vitalen del naše kulture,« je opozoril.

Nase opozoril tudi igralec v stranski vlogi

Film Anora je bil sicer nominiran v šestih kategorijah, kar pomeni, da ni bil uspešen le v igri za stranskega igralca; za oskarja v tej kategoriji se je potegoval 32-letni Jurij Borisov, v bližini Moskve rojeni igralec, ki je s tem filmom doživel mednarodni preboj. Poleg nominacije za nagrado ameriške akademije umetnosti in znanosti je bil namreč nominiran za bafto, zlati globus ter nagradi po izboru kritikov in cehovskega združenja igralcev. Z nominacijo za oskarja je tudi prvi ruski igralec po skoraj 50 letih, ki se je potegoval za to nagrado, nazadnje je bil prav tako v kategoriji stranskih igralcev kandidat za oskarja Mihail Barišnikov (v filmu The Turning Point iz leta 1977).

Film z največ nominacijami je bil Emilia Pérez, zgodba o transspolnem šefu mamilarskega kartela, ki pa je od 13 nominacij odnesel le dva oskarja, za izvirno pesem in za stransko žensko vlogo, ki ga je prvič v karieri dobila Zoe Saldaña.