
Neomejen dostop | že od 14,99€
Mož, ki ni mogel molčati, kratki igrani film hrvaškega režiserja Nebojše Slijepčevića, ki je tudi slovenska manjšinska koprodukcija, se bo na letošnji podelitvi oskarjev potegoval za nagrado v kategoriji najboljšega kratkega igranega filma. Le nekaj dni pred tem pomembnim dogodkom je družino, povezano z zgodbo filma, doletela tragedija – umrl je Darko Buzov, sin heroja Toma Buzova, ki je osrednji lik filma.
Darko Buzov je umrl 27. februarja zaradi srčnega napada, natanko 32 let po dnevu, ko je njegov oče Tomo Buzov na vlaku pri Štrpci tvegal svoje življenje, da bi zaščitil nedolžne potnike. Njegova smrt je pretresla ustvarjalce filma, ki so se pripravljali na slovesnost podelitve oskarjev, kjer ima film tudi dobre možnosti. Osvojil je že vrsto prestižnih nagrad, vključno z zlato palmo v Cannesu, evropsko filmsko nagrado in francosko nagrado cezar.
Za Darka Buzova je bil film več kot le umetniško delo – bil je poklon očetovemu junaštvu in obenem opomnik o človečnosti ter moči odpuščanja. V enem svojih zadnjih intervjujev je poudaril, da nikoli ni čutil želje po maščevanju, kljub temu da je njegov oče umrl, ko je skušal zaščititi druge. »Maščevanje nikoli ni sladko; vedno te povleče v nekaj še temnejšega,« je dejal v pogovoru za srbski tednik NIN.
Film temelji na resničnem dogodku iz leta 1993, ko je vlak pri Štrpci ustavila srbska paravojaška enota in iz njega izločila 19 Bošnjakov. Med več kot 500 potniki je bil le en človek, ki se je napadalcem drznil upreti – nekdanji jugoslovanski oficir Tomo Buzov.
Čeprav sam ni bil Musliman, je stopil pred oborožene vojake in poskušal rešiti mladega fanta, ki so ga odvlekli iz vlaka. Njegov pogum so napadalci kaznovali s smrtjo – skupaj z preostalimi ugrabljenimi je bil usmrčen. Njegovo dejanje je postalo simbol človečnosti in moralne pokončnosti sredi vojne vihre.
Darko Buzov je v intervjujih večkrat poudarjal, da zgodba njegovega očeta presega nacionalne in verske delitve. »Moj oče je bil ubit, da bi rešil drugega človeka. Film pa ne govori o narodnosti, temveč o pogumu posameznika,« je dejal.
Mož, ki ni mogel molčati je hrvaško-bolgarsko-francosko-slovenska koprodukcija. Slovenski del ustvarjalne ekipe zastopa direktor fotografije Gregor Božič, film pa je sofinanciral Slovenski filmski center. Slovenska produkcijska hiša Studio Virc je pri filmu sodelovala kot koproducent, pri čemer je Boštjan Virc že drugo leto zapored povezan s filmom, ki je prejel francosko nagrado cezar.
Ustvarjalci filma so v izjavi za javnost zapisali, da je Darkova smrt še en opomnik na krhkost življenja in pomen vrednot, ki jih je zagovarjal njegov oče. »Ta film je bil vedno zgodba o pogumu, zdaj pa postaja tudi zgodba o spominu in izgubi, ki je globoko osebna in univerzalna hkrati.
Komentarji