Odkrivanje horizontov gruzijskega filma

S filmi Bebia, moji edini želji,­ ­Brighton, četrta ulica, In potem sva zaplesala, Kaj vidimo, ko se ozremo v nebo? in Začetek je predstavljena aktualna gruzijska produkcija.

»V Sovjetski zvezi so gruzijski filmi, da bi lahko izrazili kritične poglede na totalitarni sistem, izumljali nove filmske jezike, polne alegorij in metafor. Trideset let pozneje filmskim ustvarjalcem in ustvarjalkam ne stoji več nasproti režim, temveč gruzijska družba sama,« je zapisala Tina Poglajen ob napovedi fokusa na Liffu in povedano utemeljila s filmom In potem sva zaplesala. Producentka filma Ketie Danelia je vedela, da bo imela s projektom, ki pripoveduje o strastnem razmerju med moškima v simbolni srčiki konservativne, patriarhalne družbe – nacionalni plesni skupini, nemalo težav. In res: ekipa je dobivala odpovedi dogovorjenih lokacij snemanja v zadnjem trenutku, njej in nastopajočim so grozili skrajni desničarji, ob gruzijski premieri ­filma so izbruhnili celo protesti.

Morda je ravno zaradi tega, ker se morajo gruzijski cineasti še vedno boriti za pravico do izpovedi tistega, kar čutijo, toliko filmov iz te države v zadnjih letih uspešnih na mednarodnih filmskih festivalih. Za pet izbranih filmov so značilne zgodbe, ki jih močno zaznamuje okolje, v katerem so nastale. V Gruziji je družba konservativna, odločilen vpliv ima pravoslavna cerkev. Njihova izkušnja z izseljenstvom je unikatna, pa vendar univerzalna.

Ariadna v mitološko navdihnjeni sodobni zgodbi Bebia, dve želji. FOTO: arhiv Liffa

Niso vsa otroštva srečna

Bebia, moji edini želji je celovečerni prvenec v gruzijsko-britanski koprodukciji in režiji Juje Dobrachkous. Spremljamo zgodbo o sedemnajstletni manekenki Ariadni, ki se po babičini smrti vrne v domovino, kjer se mora spoprijeti z bolečimi spomini na otroštvo. Po tamkajšnji navadi mora kot najmlajša v družini, da bi znova združila telo in dušo babice, med krajem babičine smrti in njenim grobom razviti klobčič. Na petindvajsetkilometrskem popotovanju po neokrnjenem gruzijskem podeželju Ariadno prežemajo žalostni spomini na precej kruto babico.

Brighton, četrta ulica je koprodukcija petih držav, posnel jo je Levan Koguašvili. Prinaša zgodbo Kahija, upokojenega gruzijskega olimpijskega prvaka v rokoborbi, ki v Združenih državah obišče sina s polnim kovčkom gruzijskega sira. Ko pride v Brooklyn, ugotovi, da je sin zabredel v težave. Film je črnohumorna, a ganljiva pripoved o očetovski ljubezni. Pri reševanju težav zaradi sinovega zadolževanja pri lokalnem kriminalcu očetu pomagajo rokoborske spretnosti.

Je ljubezen zlo?

Temo istospolne ljubezni obravnava večkrat nagrajen film In potem sva zaplesala v režiji švedskega režiserja gruzijskih korenin Levana Akina. Njegov tretji celovečerec prinaša zgodbo mladega in nadarjenega plesalca Meraba. Ta od mladih nog vadi ples pri gruzijski nacionalni plesni skupini, zmede pa ga prihod plesalca Iraklija. Vanj se močno zaljubi, Irakli postane objekt njegovih želja in hkrati njegov največji tekmec. Odločitev, da bo posnel tako zgodbo, je režiser pojasnil z besedami: »Leta 2013 sem gledal novice o štiridesetih do petdesetih mladih, ki so se v Tbilisiju odločili organizirati parado ponosa. Pravoslavna cerkev je z domnevno pomočjo nekaterih ruskih zvez organizirala protidemonstracije – posnetek je pokazal na tisoče teh 'protestnikov'. Udeleženci parade so se skrili v majhen avtobus, ki ga je množica dobesedno razcefrala. Videti je bilo kot pravi zombijevski film. Zdi se mi, da mora biti moje delo več kot le razvedrilo. Ko ustvarjanje filma vzame več kot štiri leta, mora imeti precejšen pomen.«

Začetek je gruzijsko-francoska koprodukcija in celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Dee Kulumbegašvili, za katerega je na festivalu v San Sebastiánu dobila kar štiri pomembne nagrade. Spremljamo zgodbo o nestrpnosti, ko v odročnem gruzijskem mestu skupina skrajnežev požge svetišče Jehovovih prič. Jana je žena svečenika Jehovovih prič in bi rada zapustila Gruzijo, vendar je mož David ne jemlje resno. Režiserka je povedala, da jo »zanima ustvarjanje filmov o ženski na splošno. Kaj pomeni biti ženska, v ženskem telesu, z ženskimi čuti, občutji, umom. To je kompleksno bivanje.«

Kaj vidimo, ko pogledamo v nebo? je duhovita filmska pravljica o ljubezni na prvi pogled, nogometu in potepuškem psu s fantastičnim zapletom. FOTO: arhiv Liffa

Še je čas za pravljice

Kaj vidimo, ko se ozremo v nebo? gruzijsko-nemškega režiserja Alexandra Koberidzeja je duhovita filmska pravljica o ljubezni na prvi pogled, nogometu in potepuškem psu s fantastičnim zapletom. Farmacevtka Lisa in nogometaš Giorgi se zaletita drug v drugega pred šolskimi vrati v mestu Kutaisi.­ Takoj se zaljubita in dogovorita za zmenek, ne da bi se predstavila. Toda ponoči ju doleti prekletstvo in se zbudita kot popolnoma ­drugačni osebi.

»Neke noči, v poznih urah, sem se spraševal, kakšne filme si želim ustvarjati. Odločil sem se, da bo nekaj mojih naslednjih filmov pravljičnih. Prebral sem veliko pravljic, nato pa začel pisati scenarij za film. Ob obsežnem branju pravljic spoznate, da se vse lahko zgodi, in se počutite veliko bolj svobodne. To je dobro sredstvo za razmislek o folklori kot o nečem, kar te razbremeni upoštevanja pravil realnosti,« je svojo vizijo strnil Koberidze.