»Ne bojte se nas, smo divji, a tudi pametni, iznajdljivi in kreativni«

Letošnji Festival slovenskega filma v Portorožu se je končal z očitnim zmagoslavjem igranih celovečernih prvencev mladih režiserk in režiserjev, ki na svež, zanimiv pa tudi samokritičen način obravnavajo problematiko svoje generacije.

 

Vzdušja, kakršno je pred premiero igranega celovečernega prvenca Posledice Darka Štanteta (na koncu je med drugimi nagradami prejel vesno za režijo in nagrado občinstva) zavelo v portoroškem Avditoriju, na Festivalu slovenskega filma zlepa nismo vajeni. Mladina je do zadnjega prostorčka napolnila festivalski predprostor, posedala po stopnicah, živahno razpravljala o filmih, ki si jih je pravkar ogledala, in z iskreno radostjo (a ne brez argumentirane, dobronamerne kritike) čestitala kolegom za filmske dosežke.



Naval na premiero Posledic pa je bil tolikšen, da so se organizatorji odločili v istem večeru organizirati še eno projekcijo. Resda je šlo v večini za mlade filmarje, študente AGRFT in resnejše filmofile, kar pa ni zmanjšalo občutka, da je morda pred slovenskim filmom novo obdobje.

Prizor množičnega obiska je bil poseben tudi zato, ker v trinajstih letih, odkar neprekinjeno poteka na Obali, »nacionalnega filmskega praznika« različnim organizatorjem ni uspelo prikupiti lokalnemu prebivalstvu. Prej festival velja za »žabarsko fešto«, ki se ji od turistične sezone utrujeni lokalci, praviloma ognejo v velikem loku. V tem pogledu tudi tokrat ni bilo nič drugače, čeprav jih je Slovenski filmski center, ki je letos prevzel organizacijo festivala, vabil z zastonjskimi projekcijami in koncerti na novem festivalskem prizorišču Monfort, nekdanjemu skladišču soli na poti v Bernardin. V resnici nove lokacije niso ponotranjili niti stalni obiskovalci festivala, ki so do jutranjih ur vajeno postavali pred Avditorijem. Se je pa prostorna, visoka opečnata dvorana z lesenimi stebri izkazala s tehnično celo boljšimi pogoji za projekcije od dvorane v Avditoriju. Naslednje leto bo zato treba premisliti ali nekoliko odročno lokacijo ohraniti oziroma kako ustvariti njeno dodano vrednost.



Ob dobro obiskanem zaključku festivala, pa se je misterij, kako privabiti publiko na festival, razjasnil. S kvalitetnimi filmi seveda. Seveda se je to izkazalo tudi že kdaj prej, a tokrat je množičnost in pomladitev festivalske publike sovpadla z »uradnim« zmagoslavjem mladih režiserk in režiserjev, igralk in igralcev ter njihovih zgodb. »Sporočilo letošnjega FSF je z odra avditorija in malo tudi neposredno v uho podeljevalcu, svežemu ministru za kulturo Dejanu Prešičku, povedala prejemnica nagrade za najboljši film in najboljši scenarij Urša Menart: »Ne se nas preveč ustrašit, čeprav smo divji, smo tudi zelo pametni, iznajdljivi in kreativni,« se pozitivne energije na festivalu, ki je visoko presegala slovensko povprečje, spominja Metod Pevec.


 

Znanilci pomladi

Mladim igralskim upom, naj gre za prejemnika vesne za najboljšo moško vlogo Mateja Zemljiča (Posledice), prejemnika vesne za stranski vlogi Živo Selan (Ne bom več luzerka) in Timona Šturbeja (Posledice) ali pa za izjemni Evo Jesenovec (Ne bom več luzerka) in Dorotejo Nadrah (Zgodovina ljubezni), so skupne naravnost, sproščenost in realističnost, s katero na videz brez napora vstopajo v svoje like. Generacija, odrasla v dobi selfijev, je pred kamerami in zasloni telefonov praktično v naravnem okolju, zato se zdi, da ji sploh ni treba igrati, da je dovolj, da samo je. A natančnejši vpogled v raznovrstne vloge bodisi na filmu ali v gledališču razkriva, da obvladujejo tudi večje karakterne zalogaje in transformacije in v sebi nosijo veliko izrazno moč. Da so dobili priložnost »igrati sebe«, ni tako samoumevno, saj generacija režiserjev pred njimi (Matevž Luzar, Martin Turk, Goran Vojnović …) vsaj v svojih prvencih ni črpala iz specifik generacijskega miljeja.



Tako imenovane zgodbe o odraščanju v evropskem avtorskem pa tudi v ameriškem neodvisnem filmu že dolgo časa niso nobena posebnost in redno tekmujejo v uradnih programih mednarodnih festivalov. Pri nas pa razen nekaj posameznih primerkov širše zastopanosti tega »žanra« nismo imeli. »Obstajajo primeri. Morda prvi tako imenovani generacijski film je bil Nočni izlet Mirka Groblerja iz leta 1961, ki prikazuje brezidejno mladino v zori socializma. Mimogrede, v njem je igrala tudi Špela Rozin, babica v filmu Ne bom več luzerka Urše Menart,« spomni filmski kritik in direktor Liffa Simon Popek. V bližnji preteklosti bi lahko za »generacijske filme« označili vsaj še Outsiderja Andreja Košaka pa Ljubljano Igorja Šterka, na neki način tudi Slovenko Damjana Kozoleta. Znanilci nove domače filmske pomladi so bili pred leti prav gotovo še Nejc Gazvoda (Izlet, Dvojina), Rok Biček (Razredni sovražnik, Družina), Blaž Završnik (Pot v raj) in Olmo Omerzu (Mlada noč, Zimske muhe).

Na letošnjem festivalu pa so mladi ustvarjalci strnili vrste, njihovo idejno in umetniško premoč jim je morala priznati strokovna žirija, ki je mednje razdelila glavne festivalske nagrade. Nagrada za najboljši film festivala seveda sama po sebi še ničesar ne zagotavlja, še najmanj pa brezskrbno prihodnost. Da je prej obratno, potrjuje primer režiserja Tomaža Gorkiča in njegove grozljivke Idila, ki je leta 2015 očitno zmagala bolj kot neka enkratna kurioziteta. Gorkič namreč snema svoj novi film, a brez podpore javnih sredstev. Zato daje »mlademu valu« legitimnost prej kot nagrade dejstvo, da so naše režiserje opazili tudi tuji težkokategorni festivali, kot so Toronto, Berlinale, Karlovi Vari in londonski BFI, kamor potujejo Olmo Omerzu, Sonja Prosenc, Darko Štante …



Kako realna je možnost, da bi slovenski »mladi val« v svojem fokusu predstavil kateri od pomembnejših festivalov? »Težko je reči. Selekcija je vedno odvisna od afinitet posameznega selektorja. Da bi prepoznali 'val', kot pravite, bi bilo potrebnih več filmov, ne pa eden ali dva na leto. Za to je potrebna kreativno močna, številčna generacija, ki ima za ustvarjanje dobre produkcijske možnosti. V Romuniji tako nastane šest dobrih filmov v enem letu, pri nas jih ne more,« odgovarja Simon Popek.
Režiser, scenarist, igralec ter profesor na AGRFT Metod Pevec se strinja: »V Portorožu smo že večkrat slavili novo mlado generacijo, potem pa so čas in bedne razmere v slovenski filmski produkciji naredili svoje.« Vseeno se zdi, da je tokrat drugače, dodaja. »Vendarle imajo danes mladi nekaj več sistemske podpore. Čeprav v manj vidnem ozadju, so pomembne spremembe na AGRFT: nove študijske smeri (kamera, montaža) in veliko drugostopenjskih študijskih priložnosti. Ne nazadnje so odlične Posledice magistrski film Darka Štanteta. Širi se scenaristično znanje, prihaja izjemno sproščena in močna generacija mladih igralcev. Vse je tu: lahko ustvarjalno eksplodira novi val slovenskega filma ali pa se zgodi še ena izgubljena generacija. Vse je odvisno od kulturno-političnega posluha in sistemske podpore.«


 

Iskrenost in angažiranost

Novi filmi kažejo, da se nam ni treba pretvarjati, da smo kje drugje ali kdo drug. Da lahko zanimive in relevantne teme odpiramo na svojem dvorišču. Samoironija, s katero previsoko izobražene in v gospodarski krizi nezaposljive mlade v svojem filmu analizira Urša Menart, odkriva pogled na izgubljeno generacijo, ki je nihče zares ne razume, ki morda niti ne razume sama sebe, a je hkrati sama nase zmožna pogledati z distance, odkriti vzroke in posledice svojega stanja ter se iz njega izviti na kreativen in samosvoj način. Navsezadnje je apatičnost, ki jo milenijcem očitajo starejši, sprožen simptom, ki je postal za generacijo simptomatičen. Tako je film Ne bom več luzerka rezultat osebne eksistencialne krize mlade režiserke, ki je svojo agonijo prelila v film. V pogovoru za Nedelo je celo povedala, da je ta film eden od vzrokov, da je sploh ostala v Sloveniji in se ni pridružila prijateljicam v tujini. Filme o generaciji z vidika generacije, četudi gre za opisovanje brezizhodnosti iz kroga nasilja ali neperspektivno prihodnost, tako v nekem paradoksalnem pogledu preveva optimizem.



»Pomembno se mi zdi, da spregovorimo o stvareh, ki so po navadi pometene pod preprogo ali ostanejo za zaprtimi vrati in se o njih ne razpravlja. Želel bi si, da bi vsi ti filmi, ki se takih tem kritično lotevajo, v družbi sprožili diskurz o problematiki, ki jo obravnavajo, in da bi sprožili določene spremembe. Da bi Posledice nagovorile k razumevanju, strpnosti in medsebojnemu sprejemanju,« razmišlja Darko Štante, ki filmski umetnosti pripisuje dvojno vlogo – iskrenost in angažiranost. »Mislim, da se mora s težavami mladih začeti ukvarjati ne le stroka, ampak politika. Potrebne so sistemske rešitve, pri tem pa ni treba zrušiti obstoječega stanja, ampak morda dodati le kakšen nov posamezen ukrep,« dodaja Štante v koži socialnega delavca.
 

Še o čem drugem kot o moških

Zmagovalni film letošnjega festivala je poseben še v enem pogledu. Urša Menart je postala prva režiserka v zgodovini festivala, nagrajena z glavno nagrado. Skupaj s Sonjo Prosenc, Nino Blažin (nagrajeni dokumentarec Koliko se ljubiš?) in Majo Weiss, prvo žensko, ki je v Sloveniji posnela celovečerni film (Varuh meje, 2002), so letos solidno zastopale v filmski industriji zapostavljeni spol. Ob Hanni Slak, Janji Glogovac, Dafne Jemeršić, Emi Kugler, Petri Seliškar in Špeli Čadež ter v Benetkah za kratki film nagrajeni mladi Sari Kern, za študentskega oskarja nominirani Katarini Morano in na mednarodnih festivalih nagrajeni Urški Djukić lahko celo upamo, da se bo trend neenakosti, ki so ga slovenski filmski režiserji pred nedavnim podrobno popisali v svojem Nacionalnem programu za film, ustavil.



Film Ne bom več luzerka pa je prispevek tudi k filmski prezentaciji ženskih likov. Je eden redkih filmov, ki bi uspešno prestali Bechdelin test. To je test, ki meri aktivno vlogo žensk v filmih. Da ga opraviš, morata v filmu nastopati vsaj dve ženski (ki sta tudi poimenovani, torej nista anonimni statistki), med seboj pa se morata pogovarjata še o čem drugem kot o moških.
Talente torej imamo in nočejo biti več luzerji. Če bodo dobili ustrezno podporo in razmere za delo, bomo morda prav kmalu zares lahko govorili o novem valu slovenskega filma.