Liffe, film noir in femme fatale

Liffe je v mestu, tokrat se bomo potapljali v zgodbe z domačega naslanjača. Hkrati z njim je v tem »filmskem mračnem novembru« izšla knjiga s sugestivnim naslovom Če umrem, preden se zbudim (UMco) Marcela Štefančiča, jr., veličastno delo na tisoč straneh, ki je biblija in visoka pesem filma noir, te melodrame krvi in strasti, fantazije filmskih kritikov. Koliko naslovov, koliko mračnih zgodb: Ženska v izložbi, Malteški sokol, Poštar zvoni samo dvakrat, Gilda,Ta mračni predmet poželenja ...

Za film noir so značilni temačna atmosfera, noč, dež, zrcalni odbleski, zanikanje družinskih vrednot in šibek moški, ki ga srečanje z usodno žensko na (obveznih) visokih petah potegne v vrtinec, v neobvladljivo nevarno situacijo.



Nič čudnega, da je mojster žanra Fritz Lang filme noir označil za filme o usodi. Njegova usodna ženska, ki stopa iz filma Ženska v izložbi, je morda najpopolnejši primer femme fatale kot slike, kot fantazme, ki živi predvsem v moški domišljiji.



Kaj je torej femme fatale, se v tej knjigi retorično sprašuje Marcel Štefančič, jr., in odgovarja: »V filmih noir je prikazana kot labirint nagonov. Nima psihologije, le perverznosti, ki so onstran motiva, onstran želje. To je ženska, ki je filtrirana skozi moški pogled, moške fantazme. Varna je, tu je zgolj za seks. Moškega ne obremeni, ne naloži mu obveznosti. Vsaj tako si jo predstavlja moški pogled, ki jo fetišizira kot misterij, kot uganko, kot nekaj amoralnega, škorpijonskega, pajkovskega in destruktivnega, kot nekaj, česar ne moreš potešiti. Vedno hoče 'še, še, še'. Kot kapital.«



»Mit usodne ženske so si v resnici izmislili moški, ki so sanjarili o srečanju s takšno žensko, hkrati jih je bilo tega najbolj strah,« mi je v intervjuju dejal psihoanalitik Paul Verhaeghe. Zato je usodna ženska v filmih noir najbolj usodna sama zase oziroma jo kaznujejo ali ubijejo moški, ki so jo ustvarili. Sreča, da obstajajo filmi, ki dovoljujejo fantazme, in filmski kritiki, ki jih demistificirajo.