»Dobil sem novo srce«

Vzdušje v Sarajevu je na vrhuncu, festival je odprl film Sin režiserke Ines Tanović, ki je imela »najlepšo mogočo premiero filma«, v kinu na prostem, pred 3.500 gledalci. Srce Sarajeva je pripadlo Iñárrituju in Pawlikovskemu, nocoj ga bo po projekciji filma Nesrečniki prejela še francoska igralka Isabelle Huppert.

Ko se z letališča pripeljem v mesto, je v zraku čutiti festivalsko atmosfero. »Oprostite, da ste čakali, v mestu je norišnica,« pravi mladenič, ki prvič kot prostovoljec dela za festival. Ima 24 let, rojen je leto po vojni, festival je za leto dni starejši od njega. Rasel sem z njim, oblikovali so me filmi, ki sem jih videl, kot otrok, potem kot najstnik, in tako se mi zdi, da največ, kar lahko naredim, da tudi sam prispevam nečemu, kar je tako pomagalo pri obnovi našega mesta in družbe, pravi resno, in pokima sam sebi, ko se prebijava skozi gost promet. 




 

Največje zanimanje doslej

Mesto diha in živi s festivalom, vsako leto, a to leto se zdi, da bo eksplodiralo od dogodkov, zabav, koncertov, ki so jih organizatorji umestili prav v festivalski čas; letos je interes občinstva za projekcije največji doslej, vse projekcije so razprodane.

S slovenskimi filmarji se prebijamo pred koktejlom dobrodošlice na festivalskem trgu, kjer bodo nazdravili vsi tisti, ki so v mesto prispeli na ta dan; mažoretke, godba na pihala, reka ljudi, zaradi katerih se težko prebiješ do dogajanja.

Svečana slovesnost v Narodnem gledališču je bila razprodana, za jubilejni festival so pred gledališčem v čast avtorjem pogrnili novo rdečo preprogo, ki spominja na ćilim iz Sarajeva leta 1930, ki je v zbirki muzeja BiH, in tako predstavlja spoj tradicije in sodobnosti.

Na njem so se pred televizijskimi kamerami in fotografi sprehodila svetovna filmska imena in regionalni ustvarjalci. Največ pozornosti je gotovo požel mehiški cineast Alejandro González Iñárritu s soprogo Mario Eliadio, vmes se je zaradi prošenj številnih filmskih fenov, nenehno zaustavljal, podpisoval avtograme, in selfije z oboževalci ob ograji; z gromkim aplavzom so pozdravili tudi Pawla Pawlikowskega, med vzkliki občinstva so se sprehodili še Danis Tanovič s soprogo, Branko Đurić in Tanja Ribič, Damjan Kozole in Zora Stančič, zvezdnik Goran Bogdan, ki je prišel kot eden od glavnih igralcev v filmu Miroslava Mandića, Igram, sem, Emir Hadžihafizbegović. 


 

V mestu, polnem nasprotij

Direktor Festivala Mirsad Purivatra je v ganljivem nagovoru občinstva v nabito polni dvorani dejal, da je 25 let festivala hkrati tudi obletnica konca obleganja Sarajeva in vojne v Bosni in Hercegovini. »Ko smo začeli ta festival pred 25 leti, smo bili vsi polni entuziazma, vsi smo upali, da mu bomo vrnili tisto življenje, kakršno je živelo pred vojno. In naredili smo tisto, kar znamo: naredili smo filmski festival. Prerasel je v nekaj pomembnega, ne samo za naše občinstvo, ampak, upam, da tudi za vse filmske profesionalce v jugovzhodni Evropi.«

Nato je predal Častno srce Sarajeva, nagrado za izjemen prispevek k filmu dolgoletnemu prijatelju mesta Sarajevo, poljskemu režiserju Pawlu Pawlikovskem (Ida, Hladna vojna). Pawlikowski je vidno ganjen dejal, da je s tem mestom povezan že od leta 1991, ko se je zaljubil v film Se spominjaš Dolly Bell, kjer je Sarajevo prikazano kot mesto, ki nima ravno preprostega srca in ki je polno nasprotij. »Toda to srce je močno. Močnejše od ideologij, nacionalizmov, in ta festival je odraz tega,« je še rekel Pawlikowski.

»Včeraj sem praznoval rojstni dan, danes sem dobil najboljše darilo, novo srce,« je rekel Alejandro G. Iñárritu, ko je tudi sam iz rok Mira Purivatre sprejel srce Sarajeva. Mehiški režiser (Babilon, Birdman, Povratnik) je povedal, da ga je direktor festival že leta vabil in da si je tudi sam želel priti v to mesto, a so mu obveznosti vsakič prekrižale načrte; jubilejni festival je prišel kot priložnost, kot je rekel, da izpolni svoje sanje.


 

Najboljša možna premiera filma

Na obeh prizoriščih, tako na slovesnosti v Narodnem gledališču, kot na prostem, v do zadnjega kotička polnem kinu pod zvezdami, se je zavrtela bosansko-hercegovska drama Sin, režiserke Ines Tanović. Drama, ki govori o sarajevski družini z dvema sinovoma, eden od njiju, najstnik, je posvojen in se nikakor ne more soočiti s tem, da ga je mama zapustila kot otroka; svoje krušne starše in brata nenehno preizprašuje in jih postavlja pred izzive.

To je pomemben film, je rekel Miro Purivatra po projekciji. Film, ki govori o sodobnem Sarajevu, o tem, kakšne preizkušnje in pasti čakajo na najmlajšo generacijo, in kako se z njimi lahko spopadajo.

Ko so se med gromkim aplavzom pojavila vidno ganjena režiserka, skupaj z ustvarjalno ekipo in glavnimi igralci Dinom Bajrovićem, Snežanom Bogdanović in Uliksom Fehmiuom, se je zdelo, da se je kljub ledenemu mrazu festival odprl v najboljšem mogočem razpoloženju, z bosanskim filmom, ki je tudi slovenska koprodukcija.

Gala zabava za Vip goste in največje zvezdnike v regiji na vrtu pred Hotelom Europa je bila videti kot zabava, ki bi jo vzel iz znamenitega prizora poroke v Coppolinem Botru. Večerne toalete, svilene obleke z izrezanimi hrbti, čevlji in torbice prestižnih znamk, koktejli v rokah, in bend, ki je preigraval swing, pa italijanske šlagerje in jazz standardne, ki jih je na veliko veselje zbranih gostov prekinil Branko Đurić – Đuro- in odpel Just a Gigolo na bosanski način. Takoj zatem je z družino oddrvel na koncert Bombaj Štampe, prav tako eden bolj pričakovanih dogodkov tega večera. Po impresivnem ognjemetu je gostom darilo ob jubileju pripravil še Saša Lošić, ki se je pridružil glasbenikom na odru in odpel Goodbye Teens in Ako su to bile samo laži.


 

Za srce Sarajeva za najboljši dokumenatrec tudi Hči Camorre

V tekmovalnem programu dokumentarnega filma selektorice Rade Šešić se je v Cinema Cityju predstavil dokumentarec Siniše Gačića in scenaristke Anke Pirš Hči Camorre, ki je ponudil neobičajno intimen vpogled v življenje Cristine Pinto, ene najbolj razvpitih sodelavk zloglasne mafije Camorra, ki je zaradi ovadbe svojih sodelavcev že pri 21-ih letih pristala v sodnih procesih in večji del svojega življenja preživela v italijanskih zaporih. Gledalci jo skozi občutljivo kamero Gačića srečamo v trenutku, ko pride iz zapora in s tesnobo opazujemo, kako si poskuša zgraditi svoje življenje.

V mestu ob reki Miljacki čakamo še na premiero slovenske nadaljevanke Jezero, po istoimenskem romanu Tadeja Goloba, ter projekcijo filma Polsestra Damjana Kozoleta.