Ko filmarji pridejo domov

Selektorica festivala Elma Tataragić poudarja, da je bilo letos izbiranje filmov najbolj vznemirljivo, med kar 210 so se odločili za deset avtorskih stvaritev v tekmovalnem programu, od tega so kar štirje filmi avtoric; trije prihajajo iz Romunije, dva iz Hrvaške (Mali Antonia Nuića, Sam samcat Bobe Jelčića, oba raziskujeta očetovstvo), po en pa iz Bolgarije, Gruzije, Madžarske, Srbije in Turčije.

V dvorani Narodnega gledališča je na otvoritveni slovesnosti prejel častno srce Sarajeva bosansko-hercegovski podjetnik in velik podpornik filma Nijaz Hastor, ki sta ga spremljala na oder deček in deklica. Z besedami, da je deček prihodnji režiser in deklica prihodnja igralka, jima je simbolično predal svoje srce Sarajeva in tako poudaril vizijo festivala – podpirati in izobraževati mlade talente.
 

Kot da je prišel domov

Tudi drugi prejemnik srca Sarajeva, Nuri Bilge Ceylan, priznani turški filmski avtor, ki iz Cannesa skoraj nikoli ne odide brez nagrade, ob prejemu priznanja iz rok direktorja festivala Mira Purivatre ni mogel skriti ganjenosti. Dejal je, da ima »vsakič, kadar pride v Sarajevo, občutek, kot da je prišel domov«.

Ob tem je znova poudaril vlogo direktorja festivala. Purivatra je bil koproducent kar treh Ceylanovih filmov: Bilo je nekoč v Anatoliji (2011), z zlato palmo nagrajene drame Zimsko spanje (2014) in nazadnje filma, ki je bil v letošnjem tekmovalnem programu Cannesa, Drevo divje hruške, presunljive več kot tri ure dolge drame o kompleksnem odnosu med očetom in sinom. Film smo si lahko dva dni pozneje ogledali v programu Fokus, v avtorski ekipi je tudi slovenska oblikovalka maske Mojca Gorogranc, ki jo je Ceylan izbral med več kot 20 prijavljenimi mednarodno uveljavljenimi profesionalci.

»Delala sem s številnimi domačimi in tujimi režiserji, vsi so strastno predani filmu, a takšne strasti in laserske natančnosti nisem videla še nikoli,« je dejala po projekciji filma. Ceylanovemu opusu je namenjena festivalska sekcija Posvečeno, v Umetniški galeriji Bosne in Hercegovine so odprli tudi razstavo njegovih fotografij Turkey Cinemascope, ki jih je posnel na snemalnih lokacijah filmov.

Hladna vojna

Otvoritveni film festivala, Hladna vojna Pawła Pawlikowskega, ki je na canskem festivalu prejel nagrado za režijo, si je ogledalo več kot 3000 ljudi. Tudi Pawlikowski je na odru Narodnega gledališča dejal, da je Sarajevo njegov dom, da se je v to mesto zaljubil, ko je prvič videl film Emirja Kusturice Se spominjaš Dolly Bell?, ter takrat začel načrtno raziskovati Balkan in njegovo kulturo. »V to mesto sem prihajal pred vojno, med vojno in po vojni,« je dejal.

S tem je namignil tudi na film, ki ga je posnel leta 1992, Serbian Epics, neobičajen dokument minule vojne. Prizor, v katerem Karadžić recitira epske pesnitve, za njim v kadru vidimo goreče Sarajevo, se je vtisnil v spomin vsem, ki so takrat spremljali dogajanje v obkoljenem Sarajevu. Takrat je Pawlikowski že vedel za množične zločine nad bosanskim prebivalstvom, a je hotel obrniti kamero v drugo smer, je dejal, in pristopiti k zločincu pod pretvezo, da ga zanima folklorna dediščina. »Vedel sem, da Karadžić prihaja iz družine epskih pesnikov Črne gore, zato sem mu dovolil, da govori o tem. Hotel sem se umakniti korak nazaj in videti, kaj se dogaja v glavah teh fanatikov, ki idejo velike Srbije povežejo z nacionalistično mitologijo.«

Življenjska zgodba Pawlikowskega je pomembna za razumevanje njegovih filmov, ne nazadnje je Hladno vojno posvetil staršem. Z materjo, baletno plesalko, se je kot štirinajstletnik preselil v London, ni znal niti besede angleško; ko je premagal travmo priseljenca, se je vpisal na književnost in filozofijo, a kmalu spoznal, da je njegovo izrazno sredstvo film. Najprej je snemal (nagrajene) dokumentarce za BBC, po ženini smrti se je umaknil iz filmskega življenja, skrbel za otroke ter se preselil nazaj v Varšavo.

Šele tam je lahko zasnoval scenarij za črno-belo dramo o mladi poljski nuni, ki preizprašuje svoje poslanstvo in s tem naleti na temne plati poljske povojne zgodovine, in zanjo prejel tujejezičnega oskarja.
 

Nemogoča, strastna in destruktivna ljubezen

Tudi Hladna vojna je posnet v črno-beli tehniki, zasleduje zgodbo o nemogoči, strastni in destruktivni ljubezni uveljavljenega pianista Wiktorja (Tomasz Kot) ter mlade pevke v folklornem zboru Zule (Joanna Kulig), ki se v povojni Poljski v petdesetih letih, pod diktaturo aparatčikov in kulta Stalina, znajdeta na nasprotnih straneh.

Čeprav je avtor film označil za črno-beli muzikal, v katerem glasba igra eno izmed glavnih vlog, v njem ni melodrame in plesa, so pa zato čudoviti posnetki poljskih ljudskih pesmi, ki so, ko se ljubimca po prebegu iz Poljske najdeta v Parizu, prearanžirane v jazzovske izvedbe, ki pričarajo gledalcu atmosfero pariških povojnih jazzovskih klubov petdesetih, šestdesetih let, na drugi strani pa tesnobo imigrantov, ki zaradi hladne vojne okrog njiju in v njiju ne najdeta skupnega jezika.

Res je, da SFF tokrat ne gosti zvezd, kot so Angeline Jolie, Robert De Niro in John Cleese, a je, kot je dejal Damjan Kozole, festival s tem dokazal samozavest. Sicer pa – je lahko kaj več od tega, da imaš že na začetku festivala tri cineaste, ki spadajo med največje avtorje v zgodovini filma?