Oskarjevcu Iñárrituju srce Sarajeva

Eden od najvidnejših filmskih ustvarjalcev, oskarjevec Alejandro González Iñárritu, bo letos prejel častno nagrado srce Sarajeva. Prejel jo bo na otvoritveni slovesnosti 25. sarajevskega filmskega festivala, ki se bo začel v petek. Kot posebni gost bo na festivalu tudi igralec Gael García Bernal, dobitnik te nagrade leta 2014 ter eden od igralcev v Iñárritujevih filmih Pasja ljubezen in Babilon.

Iñárritu, ki bo v Sarajevu vodil masterclass filmske režije, se je zapisal v zgodovino kot prvi mehiški režiser, nominiran za oskarja, in tretji režiser, ki je dobil to nagrado dve leti zapored, najprej za Birdmana (2015), ki ga bodo prikazali tudi na sarajevskem festivalu, nato še za film, ki je z osupljivimi posnetki in zgodbami izza zakulisja snemanja buril duhove – Odpadnik (2016).

Gael García Bernal, ki bo v Sarajevu predstavil svoj režijski izdelek Chicuarotes, je poleg vlog v Iñárritujevih filmih znan po izvrstnih predstavah v filmih Jaz pa tebi mamo (2001) Alfonsa Cuaróna, Slaba vzgoja (2004) Pedra Almodóvarja, Motoristov dnevnik (2014) Walterja Sallesa in Neruda (2016) Pabla Larraína.

Sprožilec, ki spremeni usode

Filmi Alejandra Gonzáleza Iñárrituja ne bi mogli biti bolj različni, hkrati pa imajo nekaj skupnih imenovalcev: žive barve mehiških muralistov, iskanje smisla in metafiziko, predvsem pa vsebujejo dogodek, sprožilec, ki spremeni usode ljudi, jih poveže in njihovo življenje spremeni v kaos. V triptihu iz leta 2000 Pasja ljubezen je to prometna nesreča v Ciudadu de Méxicu, v drami s Seanom Pennom 21 gramov (2003) prav tako, v Babilonu (2006) učinek metuljevih kril povzroči niz dogodkov po planetu. Ču-do-vi-to (2010) je socialna drama, v kateri oče samohranilec (Javier Bardem) kljub težki bolezni poskuša poskrbeti za otroke.

Birdman je njegov prvi film, ki raziskuje vpliv zvezdništva in lika superheroja na ranljivega igralca, za kar je izbral prav Michaela Keatona, večkratnega Batmana. Zato, ker je tako prekleto intenziven, je rekel. To intenzivnost zahteva od vseh igralcev. Po tem filmu je še bolj kritiziral produkcijo filmov o superherojih: »Večina ameriških filmov je videti kot produkti v restavracijah s hitro hrano, njihovo povprečnost, predvidljivost, obliko in okus določajo korporacije.«

Vsak njegov film in vsak njegov igralec je bil nominiran za oskarja. Nič čudnega, da si je ob prejemu drugega oskarja prislužil duhovito pripombo Seana Penna: Kdo je dal temu Mehičanu zeleno karto?

Od igralcev zahteva nemogoče

Povratnik je drama o duhovnem boju, boju moža z naravo, o maščevanju. Za avtorja je film o Ameriki leta 1820 tudi zgodba o koreninah kapitalizma: »Način, kako so ti ljudje ravnali z naravo. Podirali drevesa – zaradi profita. Ubijali živali – zaradi profita. Kompleksen odnos s staroselci, poln predsodkov zaradi drugačne kulture, zaradi barve njihove kože.«

Čeprav so ga kritizirali, da je kopiral Tarkovskega, ni skrival, da je Povratnik njegov hommáge izvirni kinematografski tradiciji, kakor je dejal. Tudi ekstremne razmere na snemanju so še pred premiero filma v medijih dobile mitološke razsežnosti – zmrznjene kamere pri 40 stopinjah pod ničlo v Calgaryju, Alberti ter nevihte v Britanski Kolumbiji in na Antarktiki.

Prav s tem snemanjem si je utrdil sloves megalomana in egocentrika, ki od igralcev zahteva nemogoče. Takrat je rekel, da je Leonardo DiCaprio nekaj najlepšega, kar se mu je zgodilo v karieri. Da bi »katerikoli drug igralec v teh razmerah izgubil razum«.

Kot študent odkril Tarkovskega

Rojen 15. avgusta 1963 v Ciudadu de Méxicu, na dan vnebovzetja Device Marije, v urejeni družini srednjega razreda, kot vsa generacija mehiških filmarjev, je bil kot mladostnik upornik. Že pri šestnajstih so ga izključili iz šole, ker se je zapletel v tatvino in zbežal z mladoletnim dekletom. »Poslušal sem Pink Floyde, se zadeval in živel za prepovedano ljubezen,« je opisal tisti čas.

Nato se je vkrcal na tovorno ladjo, ki je plula po Misisipiju, pozneje odpotoval še proti Evropi in Afriki. Kot mornar na ladijskih vožnjah prek Atlantika je po vseh dogodivščinah spoznal, da potrebuje izobrazbo. Pustil je morje in končal študij komunikacije na mehiški univerzi. Nikoli ni študiral filmske režije, a je kot študent odkril Tarkovskega. »To je bilo zame kot odkritje novega sveta, nove dežele. Nisem vedel, da imajo filmi lahko toliko plasti in pomenov.«