Bogata filmska bera v Štigličevem letu

»Če je Ivan Cankar eden od pomembnejših avtorjev na področju literature, si večje praznovanje na področju filma zasluži prav France Štiglic, ki je tako po obsegu, kot po kvaliteti, eden najplodovitejših slovenskih režiserjev,« je filmsko Štigličevo leto včeraj na predstavitvi filmske produkcije naznanila vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke Metka Dariš.

Letos namreč obhajamo sto let od rojstva avtorja klasik s parnasa slovenske kinematografije, kot so Na svoji zemlji, Dolina miru, Ne joči, Peter in Balada o trobenti in oblaku. Slava Štiglicu bo vse leto odmevala iz združenih filmskih javnih zavodov (k skupnim aktivnostim jih je pozvalo ministrstvo za kulturo), ki se ga bodo spomnili z razstavami, debatami, retrospektivo in s posebnim dogodkom konec leta – Slovenskim tednom filma. Štigličev prispevek k zgodovini slovenskega filma nameravajo osvetliti tudi skozi njegovo delovanje v kulturni politiki, saj je kot predsednik stanovskih društev, kot profesor in dekan na takratni AGRFT ter kot minister za kulturo bistveno pripomogel k vzpostavljanju domače profesionalne filmske produkcije. Za ta namen bodo digitalizirali dva njegova filma Tistega lepega dne in Ne joči, Peter.

Da bo prav letošnje leto minilo v znamenju filma, pa po mnenju direktorice Slovenskega filmskega centra Nataše Bučar, izkazuje tudi dejstvo, da je bil film deležen večje pozornosti tudi pri podeljevanju Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada, pa tudi samo proslavo bosta režirala filmska režiserja.

Na SFC, kjer to leto pospešeno snujejo izhodišča za novo petletno filmsko strategijo, so se sicer ozrli na zmage naših filmarjev v preteklem letu. Filmi Zgodovina ljubezni, Posledice, Rudar, Ivan, Playing Men, Gajin svet in animirani Celica so poskrbeli, da jih ni bilo malo. S slavnostnimi premierami v Cankarjevem domu in Kinodvoru si na filmskem centru želijo utrditi pozicijo domačega filma in povečati delež gledalcev slovenskih del, ki v zadnjih letih znaša le šest odstotkov. Na včerajšnji novinarski konferenci so še predstavili rezultate zadnjega razpisa, ki razkrivajo, katere zgodbe bomo gledali v prihodnjih dveh letih.

Čeprav redko kdaj omemba slovenskega filma mine, ne da bi se v isti sapi pojavili besedi financiranje in podhranjenost, je direktorica Slovenskega filmskega centra (SFC) Nataša Bučar takoj na začetku povedala, da je imel film lani za dobrih 12 odstotkov več denarja, kot leto prej. Dodatnih 180 tisoč evrov ter še naknadnih 37.000 za digitalizacijo filmske dediščine je konec leta priskrbelo ministrstvo za kulturo. Tako je SFC lani razpolagal s 4.859.000 evri – glede na ostala kulturna področja s še vedno zelo nizkim zneskom, ki je kar za 44 odstotkov nižji kot leta 2011. A to naj bi se kmalu spremenilo. Po zaobljubi zvišanja sredstev za domačo kinematografijo, ki jo je pred nekaj meseci soglasno sprejel odbor za kulturo v državnem zboru, se filmarji v prihodnjih treh letih nadejajo še dodatnih 6,5 milijonov evrov.


 

Dva milijona za štiri celovečerce

Največji del sredstev, s katerimi razpolaga nacionalna filmska agencija, je bilo seveda namenjenih realizaciji novih avdiovizualnih del, ki jih je komisija izbrala na lanskem razpisu. Slaba dva milijona evrov so razdelili med štiri celovečerce. Film Skriti ljudje o nepričakovanih povezavah med zmanipuliranimi in zmedenimi posamezniki, »ki želijo zapustiti cono somraka, kjer se ljudje medsebojno žrejo«, bo snemal Miha Hočevar. Tudi Marko Šantić ohranja družbeno kritični naboj v filmu Zbudi me, ki pod drobnogled postavlja naelektren odnos med domicilnim prebivalstvom in bosansko muslimansko skupnostjo, ki v Sloveniji živi že tretjo generacijo. Skozi zgodbo o petinsedemdesetletnem Brunu z demenco se problema staranja družbe in porasta obolelih za to boleznijo dotika film Sanremo Miroslava Mandića, čigar zadnji film Igram, sem je bil premierno prikazan pretekli teden. Če je soditi po uspešnici iz leta 1991, pa bo starost veliko bolj radostno predstavljena v filmu ceste Dedek gre na jug, s katerim se na prizorišče vrača Vinci Vogue Anžlovar.

Skoraj pol milijona evrov so razdelili med prvence. Tijana Zinajić bo snemala nezavidljivo zgodbo milenijke Eve, slikarke, ki med vrstniki, vzgojenimi v kapitalističnem duhu, doživlja eksistencialno krizo. Mladinska uspešnica Košarkar naj bo po knjigi Primoža Suhodolčana bo dobila nadaljevanje, tokrat bo film o košarkarskemu upu Franti in njegovih prigodah snemal režiser Boris Bezić. Robert Černelč pa bo do jeseni zaključil film Ptičar o Ivu, očetu in ljubitelju ptičev, ki po smrti žene boleha za posttravmatsko stresno motnjo in svoje življenje dojema, kot bi gledal film. Oba zadnja omenjena filma naj bi bila končana še v letošnjem letu.



SFC je podprl tudi dva celovečerna dokumentarna projekta, intimni videodnevnik bolezni Telo Petre Seliškar in boj za legalizacijo gojitelja konoplje Mihe Čelarja Konoplja osvobaja. Sredstva so prejeli še trije kratki in štirje animirani filmi, večletno financiranje je pridobilo pet festivalov, prav toliko pa je dobilo sredstva za eno leto delovanja. 132 tisoč evrov je bilo razdeljenih med deset kulturno-vzgojnih filmskih projektov, dva desettisočaka pa so za svoje delovanje, ki se je v zadnjih letih precej intenziviralo, prejela organizirana filmska strokovna društva. V duhu izenačevanja zastopanosti spolov v poklicu režiserja, za kar si na SFC prizadevajo za zdaj še brez posebnih odredb, je Nataša Bučar opozorila še na statistiko podprtih umetnikov, ki je pokazala, da so 22 odstotkov sredstev dobile režiserke. Teh pa je bilo med prijavljenimi kratkimi filmi kar presenetljivih 43 odstotkov.
 

Med brati in sestrami

Med devetimi celovečernimi filmi, podprtimi na razpisu 2017, ki jih bodo letos zaključili, sta dve kriminalki, politični triler Andreja Košaka Vsi proti vsem, ki spremlja kriminalna pota sprevrženega župana pred volitvami in Korporacija Mateja Nahtigala, v kateri spremljamo kriminalista, ki raziskuje mahinacije oblastnikov, ki s sumljivimi posli gradijo nov kompleks v mestu. Končan bo tudi dolgo pričakovani prvenec Gregorja Božiča, sanjska pripoved Zgodbe iz kostanjevih gozdov o ljubezni med mizarjem in pobiralko kostanjev v Benečiji sredi 20. stoletja.



Kar štirje filmi osvetljujejo kompleksne odnose med brati in sestrami. Družinska drama Vse je drugače Metoda Pevca pripoveduje o sporih, skupnih ljubeznih in nenavadni dediščini, ki zbliža različna si in odtujena brata. Ne pozabi dihati Martina Turka je zgodba o odraščanju, ki spremlja sladko-grenka spoznanja 15-letnega Klemna, ki očarano sledi svojemu starejšemu bratu, spominski triptih Oroslan Matjaža Ivanišina govori o smrti enega od bratov in spominu, ki ga poskuša ohranjati preživeli. Tudi Damjan Kozole se je v filmu Polsestra lotil velikokrat konfliktnih odnosov v družini in v majhno stanovanje zaprl dve polsestri, ki sta sicer polni protislovij in frustracij, v resnici pa sta si veliko bolj podobni, kot si priznata.

Med dokumentaristi je svoj novi film Hči Camorre zaključil Siniša Gačić, ki je nekdanjo italijansko mafijsko morilko spremljal po vrnitvi iz zapora, kjer je prestala 20-letno kazen. Svojo balkansko dramo Krvno maščevanje bo letos zaključila tudi Marija Zidar, ki je v slogu opazovalnega dokumentarca svojim protagonistom v Albaniji sledila zadnja štiri leta. Svojo Antigono naj bi končal Jani Sever, Človeka s senco pa Ema Kugler.


 

Prve klape

V novem letu bo osemkrat počilo. Med nekaterimi že omenjenimi naslovi naj bi že spomladi prvo klapo udarili Dominik Mencej s filmom Jezdeca o dveh navdušenih motoristih, Vinko Möderndorfer z Nočnim kvartetom za dva para in Goran Vojnović z zgodbo Nekoč so bili ljudje o Leu in Vučku, ki po pomoti ukradeta tovornjak, poln beguncev. Jeseni bo svoj triler Inventura o čudnem napadu na povprečneža Borisa snemal Darko Sinko, Matevž Luzar pa bo pred kamere postavil rudarski orkester in ga pognal na pot do Avstrije v filmu Orkester, ki govori o relativnosti oznak begunec, tujec in priseljenec.

Svoje dogodke bodo v letošnjem letu filmski javni zavodi uglasili s praznovanjem 100. obletnice rojstva režiserja Franceta Štiglica, enega najbolj nadarjenih in plodovitih režiserjev v zgodovini slovenskega filma. Ob tej priložnosti bosta digitalizirana tudi dva njegova filma, Tistega lepega dne in Ne joči, Peter.