Beatli in vse luknje vzporednega vesolja

Kako bi bilo, če bi se nekega dne zbudili v svetu, v katerem nihče ni slišal za Beatle? Grozljivka za obsedene beatlemane, tragedija za glasbeno industrijo, znanstvena fantastika za glasbeno zgodovino, a za režiserja Dannyja Boyla nič več kot le romantična komedija.

Morda premisa filma Yesterday obljublja preveč, da ne bi nujno razočarala. Jack Malik (Himesh Patel), povprečni ljubiteljski kantavtor, po še enem propadlem nastopu na stranskem odru obskurnega festivala spozna, da mu ni usojeno uspeti. Kljub podpori najbližjih, med njimi je njegova prijateljica, samooklicana menedžerka Ellie (Lily James), Jack vrže puško v koruzo ter sede na kolo, odločen, da bo pevsko kariero obesil na klin. A ravno v tem trenutku Zemlja za dvanajst sekund iztiri. Ob splošnem mrku Jacka zbije avtobus, in ko se zbudi v bolnišnici, je razen pretresa možganov in nekaj izpadlih zob vse videti običajno. Dokler ne prime v roke kitare ter pred prijatelji zapoje uspešnice Beatlov Yesterday. Navdušeni prijatelji hvalijo njegovo novo pesem in se delajo, da jo prvič slišijo. Zmedeni Jack z nekaj brskanja po spletu ugotovi, da to ni nedopustna splošna neizobraženost, ampak da res ni sledu, da bi najuspešnejša skupina vseh časov kdaj obstajala.



Njegova etična dilema ne traja dolgo in okoliščine ga prisilijo v »skladanje novih pesmi«. Tako prearanžira Let It Be, Strawbery Fields Forever, Eleanor Rigby …, kolikor se jih pač spomni. S kitaro in »novim« repertoarjem se vrne na oder in kmalu ga opazi podjetna ameriška menedžerka, ki iz njega naredi veliko zvezdo. Ker je popolnoma neznan, mora najprej nastopiti kot predskupina Edu Sheeranu (znani pop pevec igra samega sebe), a takoj je jasno, da je »Jack Mozart in Ed samo Salieri«.
Od kod povprečni Jack iz angleškega primestja črpa besedila z globokimi sporočili ter jih zavija v harmonsko kompleksne skladbe in kako je mogoče, da je naenkrat postal tovarna uspešnic – izda namreč album, na katerem so vse največje uspešnice dolgolasih polbogov –, se ne sprašuje nihče, dokler denarci padajo v žepe založbe.



To je tudi ves zaplet, povezan z zanimivo zasnovo. Česa novega, česar ne bi pokazal že napovednik, film ne ponudi. V pomanjkanju ambicije, da bi ustvarjalci raziskali nakazane teme, se zgodba nerodno spotika ob nepomembne stranske zaplete. Film postreže z nekaj domislicami – Jack na primer z olajšanjem ugotovi, da je v tem čudnem svetu, v katerem se je znašel po nesreči, zasedba Rolling Stones še vedno živa in brca, prav tako Childish Gambino, ob čemer pomirjeno dahne »hvala bogu«. Ta mala odkritja so tudi edino veselje, ki ga režiser privošči gledalcu, preden se film, ki potencialno zanimive smeri obravnava kot slepe ulice, prevesi v predvidljivo romantično komedijo.
 

Neizkoriščeni potencial

Čeprav izhaja iz znanstvenofantastične premise, se režiser v celoti izogne zakonitostim tega žanra ter z velikimi logičnimi luknjami v scenariju popelje gledalca po paralelnem polju jagod, ne da bi mu dovolil okusiti en sam sladki sadež. Tako ne izvemo, kaj je povzročilo dvanajstsekundni mrk na Zemlji, in tavamo v ugibanju, ali je to božja intervencija, morda retribucija? Zakaj izginejo le nekatere – tako dobre, kot slabe stvari –, druge pa ostanejo? Zakaj kljub temu obstaja nekdo, ki se Beatlov spomni? In zakaj se jih spomni ravno Jack, ki je daleč od tipičnega oboževalca Beatlov? Besedila vleče iz malhe kolektivnega spomina, da bi si ga osvežil ter vzpostavil kontekst in pomene, ki sicer prevevajo njihove največje mojstrovine, celo obišče Liverpool.



Prav tako režiser ne izkoristi potenciala žanra muzikala, saj kljub znanemu repertoarju pesmi, odpete v kantavtorskem slogu, gledalca ne očarajo »na novo«.

Yesterday sicer slavi brezčasnost glasbe Beatlov, ki presega kontekst in preči časovno-prostorske koordinate vzporednih vesolj, po drugi strani pa se ne vpraša, kako bi izginotje Beatlov, enega od nosilnih stebrov zgodovine glasbene industrije, vplivalo na razvoj glasbe nasploh, kot so opozorili nekateri kritiki.

Ne, Boyle si ne beli glave s takimi vprašanji, ampak dve uri varno pluje v mlakužastih vodah romantične komedije. Zato je morda to najbolj nenavaden skok v njegovi eklektični filmografiji, ki obsega (tako tematsko kot estetsko) različne filme, kot so Trainspotting, Revni milijonar, Obala in Steve Jobs. Boyle se je tokrat prepustil dvornemu britanskemu scenaristu Richardu Curtisu, ki je zgolj sledil preverjeni formuli in estetiki, po kateri slovi – je namreč pisec scenarijev uspešnic, kot so Pravzaprav ljubezen, Dnevnik Bridget Jones, Notting Hill ter Štiri poroke in pogreb.
 

Simultano odkritje

Da se je zbudil v vzporednem vesolju, v katerem ne le da ni Beatlov, pač pa ni niti njega samega, se je, ko je izvedel za Yesterday, moralo zdeti tudi avstralskemu piscu fikcije Nicku Milliganu. Že leta 2013 je v samozaložbi izdal roman Enormity. V njem se glavni protagonist, ki mu je prav tako ime Jack, znajde na planetu, podobnem Zemlji, le da na njem še nihče ni slišal za Beatle. Zato se pretvarja, da je avtor skladb, dokler se ne ujame v past svoje laži. Se sliši znano?



Ko so na medmrežju vsepovprek hvalili briljantno originalno zamisel filma Yesterday, je Nicku Milliganu prekipelo in je opozoril javnost na svojo knjigo. Ustvarjalci filma so sveto zatrdili, da je niso poznali, in se brez večjih zapletov oprali krivde plagiatorstva. Menda je to še en primer tako imenovanega večkratnega oziroma simultanega odkritja. Fenomen, da na dveh domnevno nepovezanih koncih sveta vznikneta enaki ideji.

Ta fenomen se v paralelnem svetu Hollywooda dogaja kar naprej. Naj spomnimo, da so velikega Jamesa Camerona obtožili, da je njegov Avatar preveč podoben zgodbi iz serije knjižnih uspešnic Noon in Noon Universe bratov Strugatsky. Pred kratkim se je znašel na sodišču tudi sloviti mehiški znanstvenofantastični filmski avanturist Guillermo del Toro s svojim za trinajst oskarjev nominiranim filmom Oblika vode. Zgodba snažilke, ki se zaljubi v rečnega boga človeka ribo, je namreč na moč podobna zgodbi gledališke drame Let Me Hear You Whisper (1969) Pulit­zerjevega nagrajenca Paula Zindela ter kratkemu nizozemskemu filmu The Space Between Us (2015) mladega režiserja Marca S. ­Nollkaemperja.

Zaradi razlik v tolmačenju avtorskega prava v Avstraliji in ZDA menda Nick Milligan še razmišlja o tožbi. Vmes se najbrž tolaži s tem, da se je zaradi filma vsaj povečalo zanimanje za njegov roman.