Spomini iz otroštva so z romanom postali nesmrtni

Pisatelj, kritik, urednik in prevajalec Lado Kralj je nominiran za kresnika s svojim zadnjim romanom Ne bom se več drsal na bajerju (Beletrina, 2022), toda nominacije na žalost ni dočakal, saj je decembra lani umrl. O njegovem izjemnem romanu smo se pogovarjali z njegovo ženo, gledališko igralko in prejemnico Borštnikovega prstana ­Jožico Avbelj.

Roman Ne bom se več drsal na bajerju sodi med dela, ki od avtorja zahtevajo veliko priprav. Poleg številnih zgodovinskih dejstev v njem zasledimo tudi poglobljeno poznavanje ­Valvasorja.

Valvasorja je sprva bral v nemščini, ko je prišel prevod, pa še v slovenščini. Njegov ded po mamini strani je bil Nemec iz Slovenj Gradca, njegova mama je govorila nemško, tako da je tudi sam kot otrok govoril nemško. Ni se spomnil natančno, kdaj, ampak njegova mama je v nekem trenutku govorila le še slovensko, ker se je bala nove oblasti.

Ker je znal nemško od otroštva, je tako dobro prevajal. To znanje mu je prišlo prav, ko je za potrebe romana prebiral Valvasorja. Imel je veliko spominov na otroštvo, takih nenavadnih. Čutil je potrebo, da svoje spomine zapiše in ohrani. Kot otrok je doživel drugo svetovno vojno. V knjigi potem fant seveda zraste, domišljija je šibala naprej.

Njegov oče Vladimir Kralj je bil izgnan v Ljubljano, zaradi sodelovanja z OF je bil večkrat zaprt.

Da bi bil v OF, ne vem, vem pa, da je bil ujetnik v taborišču Dachau, o tem mi je pripovedoval. Spomnim se, kako mi je razlagal, da so po tem, ko so jih v dachavskih procesih izpustili, najbolj nasrkali tisti, ki so bili v partiji, in kemiki. Ti so potegnili kratko. Njegov oče ni bil ne eno ne drugo, preživel je, vendar so ta grozna leta pustila sled. Kraljev ded je šel na obisk v taborišče, v katerem je bil zaprt njegov sin, torej Kraljev oče. Na voz je naložil vse polno krač in drugega mesa, da je na poti podkupoval ljudi, od carinikov do ljudi v taborišču, in tako kupil sinu boljšo službo. To se mi je res zdelo fascinantno.

Bil je zelo korajžen moški. Kasneje je moral z ženo v samem perilu bežati čez mejo, če bi okleval za en dan, bi ga ubili. V Avstriji je potem najel barakico in začel znova trgovati. V Sloveniji je bil lončar in gostilničar. Ena od prigod, ki so se mu močno vtisnile v spomin, je bila, ko so ga skrili v prtljažnik avtomobila in peljali iz Maribora v Ljubljano. Vse te stvari je potem spravil v knjigo. Roman je zorel dalj časa, sprva je razmišljal, o čem bi sploh pisal, morda o ZDA, New Yorku, vznemirjale so ga razne osebnosti, s katerimi se je srečeval, Smole in podobni. Ko je vse premislil, se je lotil te knjige. Nastajala je približno štiri leta.

Kritiško sito prejme Ajda Bračič

Zanimivo je, da je sorazmerno pozno začel izdajati leposlovje. Njegov prvenec ima letnico 2010.

To je res, potem ko je šel v pokoj. Sprva je še predaval na dunajski univerzi. V tem času je tudi začel pisati. Bil je zelo natančen, vse je raziskal. Rekel mi je, da ima toliko spominov ali toliko izgub, ki jih je moral preliti na papir.

Rečem lahko le, naj ljudje čim več berejo. FOTO: Jože Suhadolnik

Knjigo poleg odličnega sloga odlikujejo vsebinski biseri, nenavadne prigode in zanimiva dejstva, ki jih v zgodovinskih delih redko najdemo. Na primer situacijo, ko so okupatorji iz Italije napovedali vojno angleškemu stranišču ter ukazali uporabo tako imenovanih stranišč na štrbunk.

O straniščih sva se res veliko pogovarjala. Od nekdaj zagovarjam trditev, da je čučavec najbolj zdrav način odvajanja. Pred časom naju je prijatelj peljal v Trst, v neko staro kavarno, kjer imajo še vedno čučavec. Pa tudi ko sva šla na Kitajsko, so tam imeli takšno stranišče. Ali pa v Arabiji. Danes se nam to zdi čudno, ampak ko sem bila deklica v Postojni, smo seveda imeli čučavec, kaj pa drugega. Pa zraven časopisni papir za brisanje.

Kaj je bilo med pisanjem tega romana zanj največji izziv, je imel morda kakšne pomisleke? Ne nazadnje se je lotil ideološko občutljivega obdobja.

Ne verjamem, da je imel pomisleke. Pomembno se mu je zdelo, da se ne obrne na eno ali drugo stran, da spelje zgodbo skozi oči enega mulca. Skozi Ladovo literaturo preseva, da je bil zelo dober človek. Pošten, popoln, sicer ne bi mogla biti z njim, če ne bi bil tak.

Ne bom se več drsal na bajerju FOTO: Promocijsko Gradivo

Zanj je bil velik udarec, ko mu je leta 2019 umrla hči Breda. Ona mu je fotografirala določene predele Šiške, ki jih je potreboval za roman. Vozila ga je po Šiški, da si je lahko ogledal hiše in obudil spomin. Ob njeni smrti mu je počilo srce, meni je bilo grozno, kako je šele moralo biti njemu. Zbral je moč in nadaljeval pisanje, to ga je reševalo. V knjigi so nekatere stvari resnične, druge domišljijske. Zelo mu je bilo pomembno, da je vsebina primerno predstavljena. Z Bredo sta se na primer odpeljala v Monfalcone [Tržič], kamor so vozili trupla iz Ljubljane, da bi izkusil tisti kraj. Kar se je dalo, je hotel narediti.

Knjiga je izšla malo pred njegovo smrtjo decembra lani. Jo je videl?

Obe najini knjigi sta prišli avgusta, na isti dan, iz tiskarne. Na Nanosu sem snemala promocijski film za svojo knjigo, ko me je poklical Mitja Čander in mi povedal, da sta knjigi že na Beletrini. So me odpeljali ponju, nato pa sem ju nesla pokazat Kralju, ki je bil takrat na Golniku v bolnišnici. 'Evo,' sem mu rekla. Začudil se je, kako debela je. Takrat so bile moderne strašno debele knjige. Bal se je, da njegova ne bo dovolj debela, pa sem mu odgovorila, da je pomembno, da je knjiga dobra, ne pa debela.

Verjetno ste zelo od blizu ­spremljali nastajanje te knjige.

Med pisanjem me je ves čas klical, naj preberem, kar je napisal, ko je vnašal popravke in podobno. Moja vloga je bila, kot je vloga vsake ženske, ki ima rada svojega moškega, da mu pomagam, če me potrebuje. Spremljala sem ga v knjižnice, mu pomagala do zdravnika, karkoli. Pogosto sva se tudi zabavala, ko se je hotel oddahniti od dela. Imela sva jam session za svojimi računalniki, prepevala sva kot zmešana in igrala vsak svojo računalniško igrico.

Kadar je pisal, sem šla v kuhinjo brat ali ven kadit. Včasih me je prosil, da ostanem v sobi, moja bližina mu je zelo pomagala: 'Sam tuki bod!' Pomembno mu je bilo, da sem bila zraven. Pa tudi če je hotel kavo, kaj pojesti, take stvari. Odkar pomnim, je pisal, navadila sem se na nenehen zvok tipkanja. Kasneje, ko sem se tudi jaz lotila svoje knjige (napisala jo je seveda Petra Pogorevc), sva bila vsak za svojim računalnikom, vsak za svojo mašinco. Njega je mama naučila slepo tipkati, kot se reče, pravilno pokončno sedeti, saj je bila učiteljica strojepisja.

Katere igrice sta igrala?

On je igral tetris, oba pa book­worm ali kako se je že imenovala, potem so nama jo ukinili.

V delu je izrazito izpostavljena tudi umetnost, premišljevanja o njej. Avtor obudi Hinka Smrekarja in mu položi v usta izjavo, da 'Slovenija ne mara svojih umetnikov'. Ta misel je še vedno ­aktualna. Kako se je Lado Kralj odzival na domač umetniški utrip?

Ni se posebej rad družil, le z izbranimi ljudmi. Videl je vse moje predstave. Če je bila kje kakšna res dobra, sva jo šla skupaj pogledat. Zanimali sta ga tako teorija umetnosti kot praksa. Ves čas se je ukvarjal z gledališčem. Tudi skozi moja doživetja je bil ves čas na tekočem. Vedno sem mu lahko tudi kaj pojamrala.

V romanu je poleg protagonista izrazito močen lik Eve Verdonik, po svoje fatalne ženske. Gre za resničen lik?

Njo si je izmislil.

Potem je tukaj še en zanimiv lik, gre za medveda, ki se vztrajno pojavlja. Sploh je narava močno prisotna v romanu.

Lado Kralj FOTO: Mankica Kranjec

Leta 2016 sva šla s prijatelji na zimske počitnice v severozahodni del Finske. To so bile najlepše zimske počitnice. Še nikoli nisem videla toliko brez in suhega snega. Imeli smo hiško in savno, vsak je imel svojo zaposlitev. Javila sem se, da bom čistila verando in avto. Pokazalo se je, da je bilo to enostavno opravilo, saj je bil sneg suh in si ga preprosto počistil z metlo. Menjavali smo se tudi v pomivanju posode. Takrat smo tudi veliko hodili naokrog, ogledovali smo si muzeje. Med njimi tudi muzej premogovništva, kjer je Lado videl medveda. To je medved, ki nastopa v romanu. Narava v romanu, to je Šiška, Notranjska, Mežakla, pa Rogla in Jezersko. To se je potem sestavilo, vedno je imel natančno sliko o tem, kaj piše, vse je imelo svoje mesto.

Knjigo danes primerjajo s klasičnimi romani, ki nagovarjajo čas druge svetovne vojne v Ljubljani, kot je Rožančeva Ljubezen. Že zdaj močno resonira med ­bralstvom.

Upam, da bo tako tudi ostalo, saj je zelo dobra. Rečem lahko le, naj ljudje čim več berejo. Midva sva veliko brala, vso slovensko ­literaturo, ves čas sva bila na tekočem. O tem sva se pogovarjala in se velikokrat nisva strinjala. Neredko sem mu prinesla kakšno knjigo, prebral jo je in takoj ­zaprosil, zdaj pa še ti preberi. Od nekdaj je bral kot zmešan, ­Tavčarja, Cankarja, domačo in tujo literaturo. Vse je rad bral, če mu pisanje ni šlo, pa kar sebe. Ko ne veš, kaj bi počel, začneš ponovno brati svojo literaturo in zadovoljen ugotoviš, da je res dobra.