Glas nerojenega otroka, ki izniči krivdo

Avtorica več pesniških zbirk in dramskih besedil Katja Gorečan se je uvrstila med peterico nominirancev za kresnika z romanesknim prvencem. V Materinski knjižici (LUD Literatura), kratkem romanu, za katerega se zdi, da skuša mestoma iz proze pobegniti v verze, je opisala izkušnjo ženske po spontanem splavu, ki je kljub pogostosti še vedno redka tema v literaturi.

Glede na to, da je bil vaš tekst objavljen tudi v mednarodnem priročniku terapevtskih zgodb in da trenutno študirate pomoč z umetnostjo, bi lahko tudi Materinsko knjižico imeli za terapevtski roman? Kaj točno pomeni terapevtska literatura?

Številni pisatelji pišejo o težkih izkušnjah in travmah, pisanja o splavu se drži še stigma ženske teme, ki jo z lahkoto vržemo v predal terapevtskega pisanja. Seveda se mi zdi super, če bo branje tega romana komu pomagalo, vendar si ne predstavljam, kaj naj bi sploh bila terapevtska literatura. Če vam uspe najdi dobro definicijo tega, mi jo prosim posredujte.

Pa vendar gre za roman o predelavi travme.

Ne bi ravno rekla predelava, bolj primerno bi bilo morda osvetljevanje in pisanje o pomembnih bivanjskih temah.

Katja Gorečan: Materinska knjižica FOTO: LUD Literatura

Seveda ne mislim, da gre za travme vas kot avtorice, ampak da opisujete, kako se z njo spoprijema protagonistka. Verjetno prav pri takšnih temah obstaja nevarnost, da bralci na to ločnico pozabijo in literarni lik enačijo z avtorjem.

To se pogosto dogaja. Odkar sem nekje dejala, da sem pri pisanju izhajala iz lastne izkušnje, so roman označevali za avtobiografski, kar seveda ni. Med avtobiografijo in tem, da za motiv romana vzameš lastno izkušnjo, ki jo predrugačiš in zapišeš z distance, obstaja pomembna razlika.

Knjiga je predvsem poskus osmišljanja ali še bolj preizpraševanja nekega dogodka, ki ga je težko preizprašati, saj je povezan z izgubo, po kateri ne ostane nič oprijemljivega in za katerega kot družba nimamo ustaljenih ritualov poslavljanja. Ker sem se vendarle hotela približati bralcem, sem naredila kar nekaj raziskav, da bi razumela širšo perspektivo. Seveda ne morem zajeti vseh perspektiv te izkušnje.

Toda na koncu vendarle ponudite katarzičen zaključek.

Dolgo nisem vedela, kako končati knjigo, konci so vedno težavni. Pri pesniški zbirki Trpljenje mlade Hane sem slišala nekaj kritik prav zaradi slabega zaključka, zato me je bilo pri tej knjigi malo strah, kako pravzaprav končati. Glede na to, da je roman zelo turbulenten, deloma morda tudi naporen, sem hotela napisati bolj umirjen konec. Pravzaprav ne konec, ampak slovo, kot so grobovi, h katerim se vračamo. Seveda nisem bila čisto zadovoljna, lahko bi spremenila še kar nekaj stvari.

Kaj bi spremenili?

Del o izgubi sluha bi morda lahko bil bolj izpiljen. Lahko bi počakala še nekaj let, pustila roman v predalu, a se mi je zdelo pomembno, da je zaradi teme izdan zdaj, v času, ko je veliko govora o prekinitvi nosečnosti. Po izidu knjige sem sprejela, da je tudi v nepopolnosti lahko posebna lepota.

Ocenjujemo: Materinska knjižica

V romanu, v katerem je glavna tema spontani splav, bode v oči, da se izogibate obravnavi umetne prekinitve nosečnosti. Je to strateška odločitev ali se vam zdi, da sta tematiki preveč različni?

Predvsem sem se ukvarjala z občutkom krivde. Pri ženskah, ki so spontano splavile, se ta občutek pogosto pojavi, saj mislijo, da so same krive, da njihovo telo ni zmoglo, da je nekaj narobe z njihovim telesom, da so nečesa krive. Ljudem, ki načrtno splavijo, to krivdo pogosto vsili družba.

Moje osebno stališče je, da pravica do prekinitve nosečnosti mora obstajati, vendar se moramo zavedati, da je verjetno vsaka izkušnja splava psihično in fizično zahtevna. Odločitev zanj je najbrž težka in kompleksna. Pomembno se mi zdi, da družba to prepozna in osebam po splavu nudi podporo namesto obsojanja. Zavedati se moramo, da je boj za pravico do prekinitve nosečnosti tudi boj za medicinsko pomoč pri spontanem splavu. Prav zato, ker po splavu ni dobila primerne pomoči, je pred kratkim umrla ženska na Poljskem.

Omenili ste svojo pesniško zbirko Trpljenje mlade Hane. Slišal sem, da je bil to sprva dramski tekst. Tudi Materinska knjižica je roman, ki mestoma prehaja v verze. Vam takšna prehajanja med poezijo, dramatiko in prozo ne predstavljajo izziva pri pisanju?

Zdi se mi, da je danes veliko hibridnih oblik pisanja, ne nazadnje verjetno tudi zato, ker je klasične romane, ki bi ustrezali času, v katerem živimo, danes težko napisati. Name je nedvomno vplival študij dramaturgije in dramskega pisanja, obenem sem primarno vselej bolj usmerjena h pisanju poezije. Vedno znova je zame izziv najti formo, ki se bo ujemala s temo pisanja. O temi spontanega splava bi lahko, denimo, pisala intimno izpovedno poezijo, kar ne bi bila novost, denimo Sylvia Plath je v pesmi pisala o spontanem splavu: tvoja odsotnost je neopazna, nihče ne zmore povedati, kaj mi manjka. Vendar sem iskala obliko, ki bi omogočila obravnavo problematike v širšem družbenem kontekstu, saj se mi zdi zelo pomemben.

Modra ptica Simoni Semenič

Zasnove za Materinsko knjižico izvirajo iz časa, ko sem se prijavila na tečaj dramskega pisanja pri Simoni Semenič, ki me navdušuje z dramskimi teksti. Povedala sem ji, da bi rada pisala o spontanem splavu, a ne prvoosebno in z vidika ženske. Svetovala mi je, naj bo pripovedovalec oseba, ki se ni nikoli rodila in opazuje vse, kar se dogaja. Sprva si nisem predstavljala, kako bi to lahko izpeljala. Nemogoče se mi je zdelo, da bi se vživela v majhnega otroka ali celo zarodek in to zapisala tako, ki bi se bralcu zdelo prepričljivo.

Kako vam je uspelo?

V glavi se mi je porodil prvi stavek romana: »če bi vprašali mojo mami, kako izgleda devet mesecev nenehnega jokanja, bi vam rekla, da zelo utrujajoče«. Takrat sem začutila, kako bi lahko napisala zgodbo, da bi bilo hkrati intimno in z razdalje. Seveda me je sprva močno zanašalo. Mestoma sem pisala kot otrok, in čeprav sem vedela, da tako ne bo šlo, sem tekst kljub vsemu poslala urednici Veroniki Šoster. Svetovala mi je, na katerih delih naj glas pripovedovalca predelam, ker preveč izstopa, da bi dosegal čisto distanco, brez ironije ali sarkazma, in obenem globoko povezanost s protagonistko.

Skozi Ištarina vrata

Zakaj niste hoteli prvoosebne pripovedi z ženske perspektive?

Raziskovala sem izkušnje žensk z odzivi družbe po spontanem splavu in ugotovila, da v glavnem doživljajo minimaliziranje izkušnje splava. Pisati o omalovažujočih odzivih, floskulah in stereotipnih družbenih odzivih, ki smo jih deležne, bi v prvi osebi morda zvenelo preveč moralizirajoče, kot če jih pove pripovedovalec, ki je bil del te izkušnje. Predvsem je tak pristop olajšal pisanje o širši družbeni problematiki, povezani s splavom, od zdravstva do družbenopolitične situacije, pa tudi intimnejših aspektov, kot so telesna izčrpanost, depresija in simptomi posttravmatske stresne motnje.

Všeč mi je bila ugotovitev enega izmed literarnih kritikov, da je v mojem romanu personifikacija nerojenega otroka uporabljena subverzivno. Govor o nerojenih otrocih je namreč pogosto način zbujanja krivde pri ženskah, ki so doživele splav, sama pa sem ga uporabila za izničenje te krivde, za transformacijo. Za prikaz, da je ta krivda, kot pravi zarodek v knjigi, »brezvezna« in izhaja od drugod.

Zakaj pripovedovalec govori brez uporabe velikih začetnic?

Tako pišem od srednje šole. Tudi svoje pesniške zbirke sem napisala brez velikih začetnic. Nobene posebne simbolike ni, samo navadila sem se tako pisati. Res pa je, da to mogoče zaradi drugačnosti razburja nekatere bralce.

No, vendarle je roman deležen predvsem pozitivnih odzivov.

Drži, to me je presenetilo. Literatura se redko prebije v medije onkraj specializiranih revij. Trudim se ohraniti avtonomno govorico o nosečnosti in splavu ter se kljub nenehnemu ponavljanju za razne medije ne ujeti v klišeje in floskule. V resnici je bilo zame vse to kdaj tudi naporno. Na srečo sem imela močno podporo kolegov z literarne scene, za katero sem zelo hvaležna.