V kosti nam leze nekaj, kar ni strah

V dveh sezonah rubrike Mlado pero, ki v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature v Delu predstavlja mlade pisce in spodbuja prisotnost literature mlajših generacij v slovenski publicistiki, se je doslej predstavilo šestnajst literarnih kritičark in kritikov. Eden od njih bo 23. junija na Rožniku prejel nagrado mlado pero in z njo priložnost za enoletno redno pisanje recenzij za časopis Delo.

Sezona 2020 / 2021

Luka Benedičič FOTO: Voranc Vogel

Luka Benedičič (1998)
»Njen odnos do besede je proces rasti, zaznamovan z osebno historijo o minevanju, strahu in izgubi, zato sta spomin in zasledovanje bližine morda osrednja motiva pesničine lirike. [...] V pretočni resničnosti, ki včasih zahteva njeno pozornost, včasih pa je presilna, da bi jo gledala, skuša razločiti med tem, kar mora, in tem, kar zmore, pri tem pa sebe in bralca vedno znova opomni, kolikšen pogum je potreben – da bi izpolnili, kar je treba, kot tudi dopustili, česar ni mogoče prestreči: ni, ni, ni preprosto / stokrat zamižati // nad prepadom, je o poeziji Liu Zakrajšek zapisal pesnik in literarni kritik Luka Benedičič.

Rina Pleteršek (1996)
»Vsak dan smo večji, zapiše Aljaž Primožič in s tem opiše ne le sebe, temveč tudi smisel svoje poezije in dramatike, ki raste skupaj z avtorjem in bralcem; njegova poezija, ki z izjemnim občutkom za podrobnosti in na trenutke zelo domiselnimi metaforami vzpostavlja občutek vsakdanje preprostosti, nam nudi miniature iz življenja, ki bralcu omogočajo, da išče (in najde) vzporednice z lastnim vsakdanom,« je o delu Aljaža Primožiča zapisala piska, prevajalka in literarna urednica portala Koridor – križišča umetnosti Rina Pleteršek.

Tomaž Rode FOTO: Voranc Vogel

Tomaž Rode (1998)
»Poezija Tanje Božić je poezija rasti (v pesmi Jabolka beremo: da ne otrdim / paralizirana v iskanju / da se ne posušim v vprašanje), vendar je ta rast opredeljena z odnosom do trenutne konkretnosti, želja ostati v gibanju pa je vezana na partikularno skrb – čas postaja glina / in glina posoda / za jabolka moje mame,« je zapisal pesnik in literarni kritik Tomaž Rode, ki ga je »poleg pisanja prispevka navdušilo tudi spremljanje raznolikih glasov, s katerimi pisci in kritiki moje generacije vstopajo v literarni prostor. Želim si, da bi nam ob nadaljnjem razvoju lastnega pisanja uspelo ohraniti mnogoterost pogledov in pristopov, ki jo kažemo danes.«

Tinkara V. Kastelic (2001)
»Čeprav je v njenem pisanju močno prisotno vprašanje narodne identitete, sta v srži literarnega izraza Selme Skenderović predvsem drznost in kritičnost, ki sega prek meja etničnih in nacionalnih stisk. S svojim pisanjem nastavlja ogledalo družbi, ki odtujuje, izloča in izolira na podlagi površinskih razlik; družbi, ki si prizadeva označiti, ukalupiti, zatreti drugačnost. Jaz sem višek, občutje outsiderstva povzame v Brezim­nem obrazu,« je zapisala literarna kritičarka, pesnica in prozaistka Tinkara V. Kastelic.

Eva Ule FOTO: Voranc Vogel

Eva Ule (2001)
»Poezija Aiko Zakrajšek spominja na foto album vsakdanjih trenutkov, za katerimi se skriva in razkriva čuteča lirska izpovedovalka mnogih identitet. Gibko se levi iz gimnazijke v sestro, hčer, odraščajoče dekle, ki svet doživlja, se mu čudi in ga prek besed na novo odkriva. Ne preseneča, da v pesmih prevladujejo teme, kot so družina, samopodoba, samota in samoaktualizacija,« je o poeziji Aiko Zakrajšek zapisala pesnica in literarna kritičarka Eva Ule.

Martin Justin (1998)
»Prihajajo / čisto počasi / razmesarjeni oblaki / vidiš jih v hrbet / modre jopice nosijo / in brade imajo / rečem jim / vse bo v redu. Tudi poezija Lare Gobec prihaja počasi, po verzih, ki redko obsegajo več kot štiri ali pet besed ter so popolnoma osvobojeni ločil in velikih začetnic. Jezik pesmi je preprost in večinoma opisen, redke metafore so dobro umeščene in domiselne, kot v pesmi avtogram: in misli / se tresejo / kot ponorele so / slačijo svoje luske / modre / in mastne / polzim med njimi / kot skozi gost plankton,« je o poeziji Lare Gobec zapisal literarni in filmski kritik Martin Justin.

Tajda Lipcer, dramaturginja, Mlado pero, Ljubljana, 23. 3. 2021 Foto Voranc Vogel

Tajda Lipicer (2000)
»Brat brata žre iz dramskega besedila Prilika o bratstvu in edinosti je stavek, ki najbolj celostno zajame tematiko, s katero se z družbenokritičnega stališča na porogljiv, ironičen ter humoren način spogleduje Benjamin Zajc, predstavnik vzhajajoče generacije, v svetu katere je (bratska) izdaja v zameno za lastno okoriščenje prvi v vrsti ključev do uspeha,« je o dramatiki Benjamina Zajca zapisala dramatičarka in gledališka kritičarka Tajda Lipicer.

Neža Kokol (1998)
»Motivika telesnosti, identitete, odnosov in pričakovanj kot reka povezuje pritoke posameznih pesmi in jih združi v celoto, ki oživi v svoji značajski raznolikosti – je ostra, odločna, mehka, ranljiva, ljubeča pa tudi tesnobna,« je o poeziji Urše Majcen zapisala kritičarka Neža Kokol in dodala, da je »pisanje na način, ki ni zgolj intuitiven ter impulziven, temveč zavesten – in v katerega so vloženi trud, premislek in preciznost –, kot del mojega ustvarjanja še zmeraj zelo sveže in polno neodkritega potenciala. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj je objava v rubriki Mlado pero zame toliko bolj posebna.«

Pisanje kot oblika premlevanja in preizpraševanja

Sezona 2021 / 2022

Anja Zidar FOTO: osebni arhiv

Anja Zidar (1997)
»Sodobni čas je razgalil človeka v njegovi samoti in vnesel skepso v koncept dvojine, ne da bi pri tem pokazal alternativo. V tem atomiziranem svetu, ki zato niha med prelomom in razpadom, je proza Jone Levar v sozvočju s prozo mlajše generacije pisateljic (Rooney, Ferrante), ki v dvojini ne vidijo naravnega stanja, temveč prostor za prevpraševanje. Ali kot nakaže avtoričino pisanje – če razpade dvojina, to, kar je znano, kaj potem sploh še ostane?« je poudarila prevajalka in literarna kritičarka Anja Zidar.

Tinkara Uršič Fratina (1999)
»Medčloveški odnosi, naj bodo družinski, part­nerski, ali pa odnosi do samega sebe, so temelj človeškega življenja pa tudi proze Sare Štern, ki z jasnim in neposrednim jezikom podaja vpogled v vsakdanjik malega človeka,« je zapisala literarna kritičarka, avtorica in prevajalka Tinkara Uršič Fratina. »Kratka proza Sare Štern običajno vodi v prepričljivo poanto, zanimiv preobrat ali presenetljiv zaključek, nekatere zgodbe pa se iztečejo v pričakovane, tudi neprepričljivo izpeljane trenutke in tone, za katere se avtorica delno odkupi s humorjem in pomenljivimi kontrasti,« je dodala.

Mlado Pero, Ljubljana, 23. 11. 2021 Foto Voranc Vogel

Matevž Rems (1999)
Literarni kritik Matevž Rems je poudaril, da drama Kornelj dramatika in pesnika Žige Hrena »prikazuje splošno eksistenco posameznika in njegovo spopadanje z vsakdanom, v zadnjem dejanju pa se sprašuje, kam lahko družba privede posameznika«, ob tem se zdi »kot pravi korak k umetnosti, odrešeni ornamenta, umetnosti, ki ni zaprašena (ustaljena) praksa, pač pa dinamična, živa in (kolikor mogoče) nezlagana«.

Hana Podjed (1999)
»V kosti nam leze nekaj kar ni strah / je gledanje v ogledalo / je čudenje prevelikim ustom / lačni smo povabijo nas in gremo / udobno se namestimo, preberemo v eni od pesmi Tadeje Logar Surina, katere pesniški izraz niha med raznolikimi, pogosto bivanjskimi temami, do različnih pojavov znotraj intimnega in družbenega pa brez težnje po moraliziranju zavzame kritično držo,« je zapisala kritičarka Hana Podjed. Poudarila je, da pesmi »gradijo pripovedni lok avtoričinega izraza, ob tem pa dopuščajo interpretativno odprtost«.

Sašo Puljarević FOTO: Voranc Vogel

Sašo Puljarević (1995)
»Ali obstaja kaj bolj generičnega, kot če kritik zapiše, da obravnavane zgodbe tematizirajo odnose,« se je vprašal literarni kritik in prevajalec Sašo Puljarević. »In vendar so morda medčloveški odnosi ravno zaradi vsepojavnosti in nedoločnosti, dejstva, da se le redko obnašajo po vnaprej začrtani shemi, še manj željah, zagotovo zelo hvaležna, upal bi si trditi tudi nujna literarna snov. Ne postavlja se torej vprašanje, zakaj govoriti o odnosih, temveč kako. Hana Bujanović Kokot se takšnega pisanja loteva ne­obremenjeno, po načelu show, don't tell vstopa v spalnice, jedilnice in življenje svojih junakov ter razgalja napetosti,« je dodal.

Neža Dvorščak (2001)
»Baje so se ljudje imeli radi / tudi tega več ne poznam / se mi zdi / zdaj se vsi samo pogovarjamo / v bistvu si bolj pišemo / ker smo itak iz drugih občin, v pesmi kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo zapiše pesnica, pisateljica in dramatičarka Nika Šoštarič, ki v svojih delih reflektira lasten položaj v družbi ter razpira vprašanja človeške eksistence, medsebojnih odnosov in čustvenih frustracij,« je poudarila literarna, ­gledališka in filmska kritičarka Neža Dvorščak.

Maja Kovač FOTO: osebni arhiv

Maja Kovač (1995)
»Je človeku kaj bolj inherentnega, kot je voda? Človeško telo menda vsebuje okoli sedemdeset odstotkov molekul iz dveh vodikovih in kisikovega atoma. Precej dlakocepska biomedicinska predstava, če ne bi bila usmerjenost k naravi nesluteno izhodišče antropozofskih nazorov, ki jih med drugim prinaša v prozo razraščajoče se pesništvo Neve Lučke Zver,« je zapisala prevajalka, urednica in kritičarka Maja Kovač. Dodala je, da se lirski subjekt v avtoričinih delih »vseskozi spogleduje z naravo, v njej prepoznava čudovitost življenja, hkrati pa zazrtost v navidezno nasprotje ne služi le stiku z Drugim, temveč zlasti s samim seboj«.

Lara Lovrič (2000)
»Klasični motivi človeške razdvojenosti, osmišljanja lastne identitete in sprejemanja kritičnih odločitev predstavljajo temeljna razmišljanja v prvencu Julije Lukovnjak. Avtorica se v prvem delu svoje žanrske serije z eksistencialnimi vprašanji sooča prek razvijanja konvencionalnih zapletov, najstniških odnosov in moralnih dilem, spretno zavitih v tančico fantazijskega univerzuma,« je v kritiki fantazijskega prvenca Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa poudarila literarna kritičarka Lara Lovrič.