Žiga Hren: Kako presegati sebičnost

V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Tokrat je prijel za pero dramatik in pesnik Žiga Hren, recenzijo njegovega dela pa je dodal literarni kritik Matevž Rems.

»Vrabci na brezmejnem polju, kako lahko vaša peresa mislijo namesto vaših kril?« je v drami Kornelj zapisal Žiga Hren (1998), študent četrtega letnika gledališke režije na AGRFT, ki je pred študijem namenjal čas predvsem ustvarjanju glasbe in performansov ter pisanju poezije. V letih 2016 in 2017 je bil nominiran za nagrado mala veronika, leta 2017 je zmagal na 17. pesniški olimpijadi in z glasbeno skupino Lasye izdal EP Long-Forgotten Times, poezijo pa je doslej objavljal v revijah Mentor in Idiot. Ob tem je kot asistent študijsko sodeloval z režiserji Ivico Buljanom, Janezom Pipanom in Žigo Divjakom, trenutno pa pripravlja diplomsko predstavo (na podlagi drame Woyzeck Georga Büchnerja o nemoči posameznika in vdanosti, ki se sprevrže v ljubosumje) ter ustvarja pesmi za kantavtorski prvenec.

Kornelj iz mesa in krvi: O dramatiki Žige Hrena

»Vsekakor sem perfekcionist glede forme, ki mora ustrezati vsebini, o kateri pišem. Kot bralcu so mi bližje klasične oblike poezije in dramatike, pri svojem delu pa se s tem ne obremenjujem in pustim, da različni principi in ideje vstopajo v dialog in ustvarijo nekaj novega,« svoje pisanje povzema Hren, ki se ob tem ne zamejuje na medij, formo ali stil, saj je »vsaka stvar, ki jo ustvarim, drugačna od prejšnje in sama po sebi zahteva svojstven pristop«.

Kot je zapisal kritik Matevž Rems, tudi v Kornelju »kompleksnost forme vodi v preprostejšo vsebino, kar je v veliki meri tudi bistvo in odlika besedila; Kornelj je preprost in nesrečen človek slabega duševnega stanja, ki živi z ostarelim očetom, nekdanjim veljakom. Kornelj mu ni niti malo podoben – je neuspešen, nepriljubljen in v ljubezni neuslišan. Krivdo za svojo nesrečo prelaga na druge ljudi in zunanje okoliščine, prav tako pa rešitve ne vidi v notranji reformaciji, pač pa v spremembi zunaj njega. /.../ Če drama prikazuje splošno eksistenco posameznika in njegovo spopadanje z vsakdanom, se Žiga Hren v zadnjem dejanju sprašuje, kam lahko družba privede posameznika.«

Hren pravi, da se besedila v njem pogosto snujejo in preobračajo dolgo prej, preden se jih odloči zapisati: »Ko začutim, da bi nekaj zapisal, to zapišem impulzivno, še malo popravljam in nato pustim. Velikokrat se zgodi, da pesmi ali songa ne znam dokončati – v tem primeru ga pustim v fragmentu.« Ti impulzi so vselej drugačni, dodaja, »enkrat začnem ustvarjati, ko točno vem, kaj želim povedati in kako, spet drugič si pustim, da smisel odkrivam vzporedno z medijem. Trenutno sem v obdobju, ko me včasih sam medij zanima celo bolj od vsebine, s katero se ukvarjam, saj se je v zadnjih letih nabralo toliko različnih impulzov in idej, da bi najraje preizkusil vse. Ampak ustvarjanje je dolg proces, ki zahteva svoj čas in veliko potrpežljivosti, kar pa sta v današnjem svetu zelo redki lastnosti. Zato se skozi ustvarjanje tudi sam nenehno učim, kako preseči svojo sebičnost in kako na stvari pogledati drugače.«