Pisanje kot oblika premlevanja in preizpraševanja

V dveh sezonah rubrike Mlado pero, ki v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature v Delu predstavlja mlade pisce in spodbuja prisotnost literature mlajših generacij v slovenski publicistiki, se je doslej predstavilo šestnajst avtoric in avtorjev (ter šestnajst literarnih kritikov). Eden od njih bo 23. junija na Rožniku prejel nagrado mlado pero.

Sezona 2020/2021

Liu Zakrajšek o svojih pesmih pravi, da so natlačeni predali, ki se jih trudi zapreti z besedami. FOTO: Voranc Vogel

Liu Zakrajšek (1998)

Pišem tistim, / ki so me pustili za seboj. / lahko bi rekla: / »zdaj sem tu, a ni bilo lahko«, // ampak večinoma besede / ne potujejo tako, v ciklu to svetlobo zapiše pesnica, prozaistka ter prevajalka iz francoščine in angleščine Liu Zakrajšek. O svojih pesmih pravi, da so natlačeni predali, ki se jih trudi zapreti z besedami, pri tem pa sledi vodilu, ki ga je nekoč izrekla pesnica Mary Oliver: »Brala sem, kot bi plavala za življenje. Tako sem tudi pisala.«

In če bi ti kdaj rekel / da je bilo vse / kar sem ti kdaj naredil / samo zato / da bi videl / kako se lomijo najboljši, v pesmi in zapiše pesnik in dramatik Aljaž Primožič. FOTO: Voranc Vogel

Aljaž Primožič (2001)

In če bi ti kdaj rekel / da je bilo vse / kar sem ti kdaj naredil / samo zato / da bi videl / kako se lomijo najboljši, v pesmi in zapiše pesnik in dramatik Aljaž Primožič, ki pri pisanju stremi k »stanju nekakšne 'vmesnosti' – ko nisem ne sit in ne lačen, ne srečen in ne nesrečen. Ko vem, da bi bilo lahko bolje, in se hkrati zavedam, kako dobro mi gre. Takšni trenutki so redki.« Pri založbi LUD Literatura je pravkar izšel njegov pesniški prvenec čisto potiho.

Pisanje mi dovoli shajati sama s seboj in svetom, ki me obdaja, je moja oblika premlevanja in preizpraševanja, pravi Tanja Božić. FOTO: Voranc Vogel

Tanja Božić (1995)

»Pisanje mi dovoli shajati sama s seboj in svetom, ki me obdaja, je moja oblika premlevanja in preizpraševanja. Pa vendar je ključno to, da gre za polje igre – v poeziji se zelo rada igram s pomeni, v prozi pa s prepletom motivike, namigi in strukturo pripovedi,« pravi pesnica, prozaistka in prevajalka Tanja Božić. Babica pravi / tvojo mamo bi morala poimenovati eva / a kaj ko ime ni važno / vsako spoznanje je izgon iz raja, zapiše v pesmi Jabolka.

Selma Skenderović si je prislužila naziv uršljanke 2020 ter izdajo kratkoproznega prvenca Zakaj molčiš, Hava? FOTO: Voranc Vogel

Selma Skenderović (2001)

Povsod poznan, nikjer domà, / kjer uleže uro se poslednjo, / tam smrt mu domovanje dá, v kratki zgodbi Brezimni obraz zapiše prozaistka Selma Skenderović, ki si je »z drzno pisavo, v kateri samosvoje prepleta različne sloge in se pri tem suvereno loteva težkih tem, kot so brezdomstvo, sovražnost, tesnoba in potrošniška miselnost«, prislužila naziv uršljanke 2020 ter izdajo kratkoproznega prvenca Zakaj molčiš, Hava? (JSKD, 2021).

Aiko Zakrajšek na videz banalne in vsakdanje podrobnosti spretno prepleta z vprašanji samote, družine, identitete, ­odraščanja, spomina, izgube in upanja. FOTO: Voranc Vogel

Aiko Zakrajšek (2002)

Vse se zbudimo v isto stanovanje / k istemu vonju kave / in glasnem ­stokanju prvega vlaka, / ki nas prijazno spomni, / da vseeno nismo same. / Sanjamo življenja, / ki bi jih imele / in nikoli tega. [...] Vsakič znova se zbujamo / in enkrat nam bo to dovolj, v pesmi Ena/dva/tri zapiše pesnica Aiko Zakrajšek, ki na videz banalne in vsakdanje podrobnosti spretno prepleta z vprašanji samote, družine, identitete, ­odraščanja, spomina, izgube in upanja.

Nauči me žalosti / praviš / prepoten / in lepljiv / ležiš med skalovjem / in ti pravim / pusti žalost pri miru, v pesmi petek je dan zapiše pesnica Lara ­Gobec. FOTO: Voranc Vogel

Lara Gobec (2001)

Nauči me žalosti / praviš / prepoten / in lepljiv / ležiš med skalovjem / in ti pravim / pusti žalost pri miru, v pesmi petek je dan zapiše pesnica Lara ­Gobec. Meni, da je poezija »eden od najosnovnejših instrumentov, kar jih premore človeštvo«. Vsebinsko so jo vselej »fascinirali zatohlost režima vzhodnega bloka, trenutki pred/med/po opitosti, slovenski obredi, kot so koline in praznovanje velike noči, deviance v najbolj vsakdanjih odnosih, bežni stiki z mimoidočimi na ulici«.

Dramatika ti veliko bolj kot druge pisarije omogoča, da se izogneš svojim besedam in si izposodiš tuje, meni Benjamin Zajc. FOTO: Voranc Vogel

Benjamin Zajc (1997)

»Dramatika ti veliko bolj kot druge pisarije omogoča, da se izogneš svojim besedam in si izposodiš tuje. Čeprav gojim globoko spoštovanje do vseh literarnih zvrsti, je v dramatiki nekaj skrivnostnega, fascinantnega; verjetno dejstvo, da ni nikoli dokončan, zaključen produkt. Vedno čaka na nekaj več, na svoj vrhunec – in v tem je nekaj strašno človeškega,« meni gledališki ustvarjalec Benjamin Zajc. Njegov dramski triptih Poslednji let čebel je lani izšel pri MC Kotlovnica Kamnik.

Pri poeziji nikoli ni šlo za izbiro, pravi pesnica, dramatičarka, scenaristka in dramaturginja Urša Majcen. FOTO: Voranc Vogel

Urša Majcen (1998)

»Pri poeziji nikoli ni šlo za izbiro,« pravi pesnica, dramatičarka, scenaristka in dramaturginja Urša Majcen. »Odkar se spomnim, svet predelujem v verzih, poezija je bila vedno neločljiv del moje identitete.« Pisanje je zanjo »način dihanja in delovanja v svetu, hkrati pa način, da sežem vanj, z njim navežem stik in v njem pustim nekaj svojega«. Njen pesniški prvenec Ekosistem tišine je lani (v dveh knjigah) izšel pri novoustanovljeni založbi Črna skrinjica.

Piske in pisci (bližnje) prihodnosti

Sezona 2021/2022

Jona Levar ne išče »norih zgodb in preobratov, temveč prikazujem posnetke, odlomke vsakdana običajnega človeka, človeške odnose in njihovo dinamiko«. FOTO: Voranc Vogel

Jona Levar (2003)

»Realnost skušam prikazati omehčano in nežno, iščem besede, ki bi bralca božale in obenem vlekle v nadaljnje branje. Ne pravim, da realnost upogibam le tako, da je udobna in prijetna, prikazati poskušam tudi nelepe in težke trenutke, a trudim se, da bi z besedami spletla filter, ki mi omogoča, da omejim količino poudarka,« je svoje pisanje povzela prozaistka Jona Levar. Ob tem ne išče »norih zgodb in preobratov, temveč prikazujem posnetke, odlomke vsakdana običajnega človeka, človeške odnose in njihovo dinamiko«.

Prvo mačko sem povozil, ko sem bil star sedem let, beremo v zgodbi Moje življenje z mačkami prozaistke Sare Štern. FOTO: Voranc Vogel

Sara Štern (1993)

Prvo mačko sem povozil, ko sem bil star sedem let, beremo v zgodbi Moje življenje z mačkami prozaistke Sare Štern. Avtorica bralce rada umešča »v središče dogajanja ali pa se do bistva prebijem precej hitro v besedilu. Želim si pisati o vsakdanjih situacijah, ki se nenadoma obrnejo; veliko se ukvarjam z običajnimi ljudmi, ki jih splet naključij popelje v nenavadno smer, in s tem raziskujem ravnanja in motivacije, ki se pojavijo v nepričakovanih trenutkih.«

Vrabci na brezmejnem polju, kako lahko vaša peresa mislijo namesto vaših kril? v drami Kornelj zapiše pesnik in dramatik Žiga Hren. FOTO: Voranc Vogel

Žiga Hren (1998)

Vrabci na brezmejnem polju, kako lahko vaša peresa mislijo namesto vaših kril? v drami Kornelj zapiše pesnik in dramatik Žiga Hren. »Vsekakor sem perfekcionist glede forme, ki mora ustrezati vsebini, o kateri pišem. Kot bralcu so mi bližje klasične oblike poezije in dramatike, pri svojem delu pa se s tem ne obremenjujem in pustim, da različni principi in ideje vstopajo v dialog in ustvarijo nekaj novega,« pravi.

»V pesmih bivanjsko prepletam z družbenim: postavljam si vprašanja o prerazporejanju moči, o razmerju med znanim in neznanim, manj tujim in tujim,« pravi Tadeja Logar Surina. FOTO: Voranc Vogel

Tadeja Logar Surina (1994)

Vse je kot piše v priročnikih / ob nedeljah zvečer se ustrašiš minevanja / v ponedeljek zjutraj se nimaš časa bati, v pesmi po navadi zapiše pesnica Tadeja Logar Surina, ki ji je trenutno blizu predvsem pripovedna poezija, v kateri v prostem verzu zgoščeno niza podobe. »V pesmih bivanjsko prepletam z družbenim: postavljam si vprašanja o prerazporejanju moči, o razmerju med znanim in neznanim, manj tujim in tujim,« pravi.

Obe se zavedata, da je pes, ki svojega urina v mehurju ne more zadržati trinajst nadstropij in svoje vedno opravi v dvigalu, če ne že v stanovanju, edino, kar ju ohranja skupaj, zapiše Hana Bujanović Kokot. FOTO: Voranc Vogel

Hana Bujanović Kokot (2002)

Obe se zavedata, da je pes, ki svojega urina v mehurju ne more zadržati trinajst nadstropij in svoje vedno opravi v dvigalu, če ne že v stanovanju, edino, kar ju ohranja skupaj, v zgodbi Bibi zapiše prozaistka in pesnica Hana Bujanović Kokot, ki se lovi »v odnosih, ki jih včasih še sama ne razumem, odkrivam jih s pisanjem. Niham med grozno dolgimi in prekratkimi povedmi, besedila, ki mi jih ni uspelo stlačiti v verze, si ­želim splesti v zgodbe, jih narediti lirične, ljubeče.«

Besede prvič oživijo, ko jih nekdo zapiše, nato pa jih – z lastno interpretacijo – lahko oživi samo še bralec, pravi Nika Šoštarič. FOTO: Voranc Vogel

Nika Šoštarič (2001)

Moram nekaj naredit sama s seboj / ker zdaj prihaja čuden čas / ne vem kaj prinaša / ampak nekaj zagotovo / vonjam, v pesmi kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo zapiše pesnica, prozaistka in dramatičarka Nika Šoštarič. »Med pisanjem se velikokrat vprašam, kaj bo začutil bralec oziroma gledalec, kako se bo odzval na določene elemente, podatke, ideje. Besede prvič oživijo, ko jih nekdo zapiše, nato pa jih – z lastno interpretacijo – lahko oživi samo še bralec,« pravi.

Za lahko noč si poveš mit o Atlantidi. Poskusiš razbiti čas – ampak brez skrbi, vse je zavarovano, v pesmi Usihanje časa zapiše pesnica Neva Lučka Zver. FOTO: Voranc Vogel

Neva Lučka Zver (1996)

Za lahko noč si poveš mit o Atlantidi. Poskusiš razbiti čas – ampak brez skrbi, vse je zavarovano, v pesmi Usihanje časa zapiše pesnica Neva Lučka Zver, ki v poeziji razpira »predvsem metafizične in teološke teme: narava časa, prostora, svobode in Boga, razmerje med spominom, pozabo in identiteto, odnos do smrti, pojmovanje trenutka in večnosti«. Ob tem se zadnje čase usmerja predvsem v poezijo v prozi ter dramatiko, njen pesniški izraz je »čedalje bolj gost, počasen in premišljen«.

Prozaistka Julija Lukovnjak se usmerja predvsem v fantazijsko prozo – lani je pri založbi Sanje izšel njen romaneskni prvenec Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. FOTO: Voranc Vogel

Julija Lukovnjak (2000)

Prozaistka Julija Lukovnjak se usmerja predvsem v fantazijsko prozo – lani je pri založbi Sanje izšel njen romaneskni prvenec Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, v katerem se petnajstletni deček v fantazijski deželi Inkremateri znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in pošasti. Gledajo nas in vedo, da bomo nekega dne tudi mi zagledali njih. In da bomo takrat vedeli, da nas vidijo. Da nas bodo za vedno videli. Tako predmeti dobijo oči, beremo.