Neomejen dostop | že od 9,99€
V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Tokrat je poprijela za pero pesnica Tadeja Logar Surina, recenzijo njenega dela pa je pridala literarna kritičarka Hana Podjed.
Vse je kot piše v priročnikih / ob nedeljah zvečer se ustrašiš minevanja / v ponedeljek zjutraj se nimaš časa bati, v pesmi po navadi zapiše Tadeja Logar Surina (1994), ki se je po koncu študija slovenistike in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaposlila kot profesorica slovenščine na srednji šoli; »rada imam radovednost mladih, ki jih poučujem, in to, da so razsežnosti jezika ter umetnosti del mojega vsakdana«, pravi.
Njene pesmi so bile v zadnjih letih objavljene v medijih, kot so LUD Literatura, Apokalipsa, Koridor in Mentor, v letih 2019 in 2021 je bila uvrščena med finaliste Festivala mlade literature Urška, njen pesniški izraz pa po besedah Hane Podjed »niha med raznolikimi, pogosto bivanjskimi temami, do različnih pojavov znotraj intimnega in družbenega pa brez težnje po moraliziranju zavzame kritično držo«.
Tadeja Logar Surina, ki se največkrat vrača k delom Srečka Kosovela, Aleša Debeljaka, Primoža Zupana in Wisławe Szymborske, je poudarila, da ji je trenutno blizu predvsem pripovedna poezija, v kateri v prostem verzu zgoščeno niza podobe. »Te so včasih povsem vsakdanje, celo banalne – zame poezija ni neki veličasten, vzvišen jezikovni izraz, je odsev resničnega, opaženega, zaznanega. V pesmih bivanjsko prepletam z družbenim: postavljam si vprašanja o prerazporejanju moči, o razmerju med znanim in neznanim, manj tujim in tujim; razmišljam o mestu posameznika v gneči posameznikov, o rutinah bivanja, ki jih razbijamo z novimi rutinami, o zavedanju vsega in obstajanju vsemu navkljub. Iskanja odgovorov se preteklost, sedanjost in prihodnost lotevajo podobno – in vmes so vedno besede.«
Dodala je, da se ji je vselej zdelo pomembno izraziti svojo osebno izkušnjo ali razmišljanje – ko tega ni počela na glas, je pisala, pisanje pa je raslo z njo. »Nekje sem brala, da je poezija odgovor na vsakodnevno nujo, da bi uredili svet. Jaz skozi pesem zagotovo urejam svojega – poezija je zame prostor, kjer spregovorim, izpostavljam in postavljam pokonci sebe kot posameznico, hkrati pa svoj odnos do drugega, ostalega.«
Ker ukvarjanje z jezikom tako na poklicni kot na osebni ravni predstavlja velik del njenega vsakdana, Tadeja Logar Surina upa in verjame, da bo njeno delovanje tudi v prihodnje zvezano z besedno umetnostjo. Ker pesnjenje prepleta s poučevanjem materinščine, »bi rada kreativno pisanje približala tudi mladim v srednješolskih klopeh, zame pa poezija ostaja prostor, v katerem bi si želela raziskovati, se učiti, razvijati, dozorevati«.
po navadi
na kožo pripnejo ščipalke
kot obešeno perilo bingljaš
odvisen si od vetra in za njim greš
sicer pa veš da si svoboden
o tem govorijo po vseh časopisih
mora biti res čeprav se ti pogosto zdi
da se nikamor ne premakneš
pred vrati so priložnosti
med vrati napete elastike
za vrati pa ti
ko te vprašajo kako gre
rečeš dobro
s polnim hladilnikom
z zloženimi drvi
z novo sedežno
se nimaš nad čim pritoževati
vse je kot piše v priročnikih
ob nedeljah zvečer se ustrašiš minevanja
v ponedeljek zjutraj se nimaš časa bati
rojene
moral je biti precej vesel dan
čeprav bi gube na čelu
spraznile več steklenic
kot gosti lasje in rožnata lica
hitro se je bilo treba odločiti za ime
začeti plesti kite oblačiti rokave
prelivati čaj v plastičnih lončkih
poljubljati razbita kolena
plemenu ki rado igra nogomet
se je rodila frida z velikimi očmi
s pestjo se je zaletavala v materino stegno
kot bi se želela upreti vzorcem
ki so jih izbirali za stene tepihe in posteljnino
hitro so vedeli da bo s takimi rokami
lahko marsikaj morda šivilja
učiteljica negovalka morda celo muza
komu ki je že v antologijah
nikakor pa ne nekdo s ključi ateljeja
nikakor pa ne vojak s čelado na glavi
države ji res ne bi radi tlačili v roke
to so ji še pravočasno razložili
so težje in lažje odločitve
in zanjo so skrbno hranili lažje
v predalih z belimi rjuhami
samo odpreti jih je bilo treba
se uleči nanje in čakati
na nekoga ki bi v hišo nosil kruh
vanjo meso in željo po gubah
na čelu kmalu rojenega
da bi se sklenil krog
in bi dobiti njo dobilo smisel
ko imava vsega dovolj
izbereva molk
skritega ga imava na dnu omare
kot neprijavljeno orožje
kot kovčke pripravljene na beg
povsem gola sva v tišini
med nama ni zaščitnih folij
če padeva pod napačnim kotom
se ne bova več odzivala na dotike
ne veva kdo obrača
podedovano peščeno uro
nekajkrat se izteče rdečina
za debelim steklom
ko vsak na svoji strani
buljiva v popačena usta
v ogromne sekalce
v krompirjast nos
molčiva dovolj dolgo
hodiva dovolj narazen
postaneva človeka od prej
v stopalih imava kamen
v dlaneh burjo v glavah zrak
na koncu se nikoli ne spomniva
kdo je načel tišino
kdo je prvi odprl
s prostorom naloženo naročje
ne zbijeva si z rok
tistega kar nosiva
samo če obdrživa vse
si lahko jemljeva
kar nama manjka
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji