Svet, ki se drobi v besede: o prozi Nejca Ledinka Hovnika

Razdrobljena banalnost zgodovine in vsakdana se v kratkih zgodbah Tovarišu Titu in Kipi Nejca Ledinka Hovnika kristalizirata v dveh svetovih, v katerih seže po zgodovinski in alegorični pripovedi, a se v ozračju neoprijemljive razočaranosti nad stvarnostjo vrača v isti krog svetlobe in teme.

Zgodba Kipi je preizkus v alegorični pripovedki, v kateri skupina skulptur na robu veličastne fontane pooseblja družbeno razslojenost. Avtorjev literarni glas, ki ga zaznamuje realistična metaforika, je prepričljiv predvsem v izbiranju preprostih, a oprijemljivih podob, s katerimi ponazarja razmerja moči. Marmornata elita, ustoličena ob boku boga Kapitala,­ se ukvarja sama s seboj in v monoloških tiradah opeva lastno večvredno lepoto, zaradi katere je po njenem ustvarjen ves svet. Spodaj množica skulptur iz črnega brona predstavlja ljudstvo; vojake, »s ščiti visoko v zraku«, kmete, pripravljene, »da še zadnje seme potisnejo v zemljo skupaj s solzo in krvjo«, zreducirane na škrtanje z zobmi in tiho snovanje revolucije.

S kontrastom med tišino črnih in neumornim besedičenjem marmornatih kipov je dosežen učinek razkola med svetovoma, vendar se monologi samohvale nizajo predolgo in postanejo redundant­ni, kar zgodbi odvzame nekaj ritma ter preusmeri fokus z dobro ustvarjene dogajalne atmosfere. Med oba svetova pripovedovalec postavi v mešanico brona in marmorja utelešeno starogrško boginjo noči, ki je manifestacija konca, zadnjega udarca, ki iz prve razpoke preraste v val v pesek sesuvajočih se velikanov družbenega reda. Njenemu glasu zaradi preobilice premega govora drugih umanjka poudarek, ki bi ga v zgodbi zares usrediščil in mu dodal naboj. Ob bolj izčiščeni dikciji bi bilo njeno svarilo bogu Kapitala sporočilno močnejše in posledice njenega udarca, ki poruši »družbeni red«, dramaturško prepričljivejše.

V slogu stvarnega nihilizma, ki kot rezek glas natančno nastavljene budilke preobrne vsako izmed avtorjevih zgodb, se propad mogočnih namreč ne izživi v resnično spremembo, temveč v spoznanje, da zmagovita množica nima nobene neslutene vrline – in celo noč, neustrašna sila uničenja, si polomi roke ob banalnosti sveta.

Prepričljivo zarisan zgodbeni okvir nekoliko motijo poskusi lirizacije, ki z nestandardnim, arhaiziranim besednim redom učinkujejo nerodno in prekin­jajo tok pripovedi, ki ji sicer s kratkimi, ritmično raznolikimi stavki dobro uspeva ustvarjanje suspenza. Veliko močnejši je avtor v oblikovanju prizorov, zato je bolj pronicljiva zgodba Tovarišu Titu, v kateri spomin protagonista Janeza, ki se je kot poraženec vrnil iz druge svetovne vojne, odstira nikoli razrešeno bivanjsko travmo bližnjega srečanja s smrtjo.

Interakcija med materialom in občinstvom je ključna

Mladenič, ki je bil v ujetništvu prepuščen na milost ali nemilost generalu – morda celo Titu –, odraste v zagrenjenega, nasilnega moža in očeta, ujetega v namišljeno bitko z dolgo odsotnimi sovražniki. Njegova ljudomrzniška sedanjost se prepleta s prebliski spomina na konec vojne in govor generala, ki v (morda nekoliko preveč) didaktičnem slogu preroško komentira postavljanje spomenikov poražencem vojne in v monologu daje na tehtnico življenje mladih ujetnikov, ki ga ima pred seboj.

Zaradi nelinearne zgradbe, ki prepleta sedanjost, preteklost in pripovedovalčeve refleksije, se v tej zgodbi bolj izraženo pokažeta spretna metaforika in psihološka karakterizacija protagonista. Pripovedovalec ob njegovem spominjanju padlih soborcev na primer povzame: »Hodil je pod zrelimi jabolki, ki so visela na drevesih, kar je padlo na tla, vse je bilo gnilo. Tako nekako je bilo. Dobri so viseli, gnili so se še naprej vlačili po zemlji.« S slikovitimi in ponavljajočimi se podobami avtor tako nazorno podkrepi motivno nit posameznika, ki ga je vojna travma razčlovečila, čeprav se je iz bitke vrnil živ. »Zagnali so takrat burko, ga v zadnjem trenutku rešili in prisegal je takrat, da bo od zdaj živel za vsak trenutek […] A prisegla je prazna duša, ki ni imela česa dati in kaj obljubiti. […] Truplo je priseglo, da bo živelo še stokrat.«

Prav karakterizacija, prepletena s premisleki o vojni, ki jih dodaja distancirani in kakor v prvi zgodbi nekoliko cinični pripovedovalec, je s čutom za ustvarjanje atmosfere, ki se izrisuje tako skozi deskriptivni slog kot skozi ritem, ki ga ustvarjajo kratki stavki, glavni adut zgodbe. Ob bolj zgoščenem in izbrušenem slogu bi se tako lahko še bolj jasno izkristalizirala glavna misel pripovedi, ki jo avtor ob njenem koncu poda z močno podobo Janezove smrti: »Nesli so ga na pokopališče in položili petinšestdesetletno truplo k devetnajstlet­ni duši.«

Indici literarnega glasu Nejca Ledinka Hovnika v obeh zgodbah nakazujejo potencial živih podob in prepričljive karakterizacije. Na podlagi pesimistične vizije stvarnosti, ki se v obeh zgodbah giblje med tragičnostjo in banalnostjo – v Kipih kot alegorija nedosegljive revolucije, v Tovarišu Titu pa kot nerešljiv krog protagonistove vojne travme –, slika človeške usode v njihovi vpetosti v kolesje skupnosti, hkrati pa v njihovi individualni psihološki razdrobljenosti, ki jo pripoved kot nit vsakega bivanja poskuša ubesediti in s tem tudi osmisliti.