Stopati v isto reko: o poeziji Pina Pograjca

Grški filozof Heraklit je dejal, da človek nikoli ne stopi v isto reko dvakrat. Prenasičen sodobni čas vzbuja dvom o tem pregovoru – ali je res nujno, da se za razvoj ves čas premikamo naprej? Poezija Pina Pograjca, ki je lani pri založbi Črna skrinjica izdal prvenec Trgetanje, v novih pesmih sledi temu dvomu in artikulira svojevrsten antipregovor: človek lahko ves čas stopa v isto reko. Ampak zakaj ta človek ostaja isti, zakaj reka?

V izboru, ki bo del prihajajoče­ Pograjčeve pesniške zbirke, je opaziti dva sklopa. Prvi se osredinja na geografske kraje, prostore – pesmi so naslovljene po krajih (npr. komenda, slovenija, študentski dom, zda) in so pripovedne, govorijo torej o zunanjem dogodku, ki ga pripovedovalec opazuje ali doživlja na določenem kraju: tri stole in polomljeno mizo/globoko v gozdu zraven študentskih domov/okličejo za svojo trdnjavo (študentski dom, zda). Povezava med odločitvijo za neki kraj v okviru naslova in vsebino ni najbolj jasna, zato naslov deluje bolj kot scenaristična opomba in ne toliko kot ključ za razumevanje vsebine.

Namenoma (ali ne) so v sklop vključeni kraji na mestno-vaških (komenda, slovenija) in nacionalnih (nova gorica, slovenija; palestina) robovih, ki se odpirajo zlasti v dvojnost javnega in zasebnega. Za prikazovanje tega roba Pograjc izbira dinamične motive, ki jih razgrinja skozi impresije: motiv ruvanja med moškima v komend­skem bajerju ni zgolj igra, temveč je tudi preživetvena strategija, podobno kot motiv brisače, obešene čez okno v pesmi brezovica pri ljubljani: zaradi sosedov.

Moč motivov izvira iz njihove prepoznave v elementih vsakdana, a na podlagi tega je zgolj nakazana kritika konformizma oziroma ujetosti v priznane družbene norme. Postavljanje literature v geografski prostor je namreč obojesmerni proces: ne gre samo za to, kako literatura ustvari prostor, temveč tudi za to, kako prostor tvori literaturo. Zlasti ta segment umanjka oziroma ni izčiščen.

Eva Ule: Besede ne zadostujejo, a so vse, kar imamo

Drugi sklop izbranih pesmi je bolj osebnoizpovedni: naslovljen je izbruhki, sestavlja pa ga več oštevilčenih pesmi. Iz geografskih prostorov se fokus pesmi premakne v notranji prostor – v njem se pripovedovalec bolj ukvarja z notranjimi občutji, impulzi: razodetje je kratko opravilo / ki mu je takoj sledila zapoved/samemu sebi,/da se moram zanikati (izbruhek XV.). Potapljanje v notranjost spremljajo medbesedilni citati drugih avtorjev pod naslovi pesmi, ki se – podobno ohlapno kot prej kraji – povezujejo z vsebino pesmi. Bolj kot v prvem sklopu se pojavlja obračanje v preteklost, v pripovedovalčevo otroštvo.

Tu se tudi najjasneje pojavi nuja po razumevanju samega sebe kot predstopnjo kakršnegakoli razvoja: vse izrečene besede/od nekdaj, / tako kot spomini,/ki jih gledam od vekomaj, stapljajo možgane (izbruhek XII.). Priklic spominov iz otroštva (na otroštvo) se zdi nekakšna igra mišelovke, s katero pripovedovalec ugotavlja, da se vedno znova pojavljajo iste dileme, pri čemer mišelovki ne sledi spoznanje (prepoznanje?), temveč zgolj naslednja igra.

Pri obdelavi spominov je Pograjc pozoren zlasti na tisto, kar bi bilo mogoče pospraviti v predal nedolžnih otroških iger. Potap­ljanje v to spominsko folkloro pokaže, kako v njej ni običajnosti, ampak zgolj velika želja, da bi šlo vedno samo za igre: a vedno so me izvohali/četudi sem se spremenil v zrak/četudi sem se spremenil vanje (izbruhek XIV.). Zaključna projekcija je znotraj izbora posebej intrigantna, saj dopolnjuje neizživetost, jezo in strah, ki tvorijo osrednji del predhodnega cikla krajev in deluje kot kontrapunkt – spominska tvarina je namreč veliko več kot zgolj zapis dogodkov, kot so se zgodili, temveč je kvečjemu odtis dogajanja, konteksta, družbe in odzivov. Obenem se pokaže, da med sklopoma ni bistvenih razlik: čeprav je prvi z naslovi bolj usmerjen v prostor, ostaja ujet v notranjost, drugi pa se kljub zavezanosti notranjosti ukvarja tudi z zunanjostjo.

Pomemben element, ki razbija temačno atmosfero Pograjčeve poezije, je slog, ki bolj kot na rimi ali podobnih zaključnih ujemanjih temelji na ritmu, pri čemer izstopa aliteracija, ki nakazuje tudi pomenski poudarek (se tresoč sesedem na tla // obraz zasadim v zemljo; iz pesmi komenda, slovenija, poudarki A. Z.). Obenem dolžina verzov pogosto (a ne dosledno) poustvarja učinek dihanja: danes misli/samo nepristranske misli (?)/ker se ti od dobrih spet blede,/od slabih pa spet meša (iz pesmi nova gorica, slovenija). Posebej zanimiv je del, v katerem sta dolžina in kračina verza zamenjani, s čimer se prestavi tudi pomenski fokus: na hodniku za sabo slišim/težke korake // tečem do izhoda (iz pesmi brezovica pri ljubljani, slovenija).

Usmeritev svoje vrste ponuja tudi odsotnost ločil: pomenske enote se združujejo v kitico, ki pa nima stalne oblike, saj se prilagaja vsebinskemu poudarku pesmi. Od ločil se Pograjc večinoma (in spet ne dosledno) odloča za vejico, ki ima svojo vlogo v pesemski strukturi spomina na tradicionalno cezuro (dih, kratka pavza): ko pogleda nazaj/v izbranca večera, / stopi proti eni izmed ruševin/dovolj počasi,/da mu ta lahko sledi (iz pesmi palestina).

Prestavljanje pomenskega fokusa poleg zamenjave dolžine in kračine dopolnjujejo deli z nakopičenimi vezniki, ki zaznamujejo tudi redka mesta paralelizma členov: in spet napnejo/in spet navlažijo/in spet ožamejo (iz pesmi izbruhek XII.). Prepoznati je torej mogoče dobre nastavke za nadgradnjo sloga, ki bi bolje prevajal vsebino v medij poezije: glasovne in stavčne figure niso nujno zlo ali stvar konservativnejših struj poezije, temveč so, kot določeni deli izbora že kažejo, koristne za uravnavanje atmosfere v poeziji.

Medtem ko sledenje Heraklitovemu pregovoru izničuje pomen potapljanja vase, pričujoča poezija pokaže, da je to potapljanje nekaj nujnega, tudi če je nekaj bolečega – da idiom stemniti se pred očmi/ni metaforičen (iz pesmi izbruhek XII.). V tem delu novejši izbor nadaljuje namero lanskega prvenca, a je povsem inovativnih nastavkov manj, pri čemer se zdi, da je največ možnosti za razvoj na ravni sloga in jezika. Človekova notranjost je v resnici brezno, ki se mu poezija posveča že od začetka svojega obstoja, a ker mora vedno znova iskati nov izraz, ostaja sveže vabljiva.