Sozvočje nezdružljivega: o pesniški zbirki Džez pank Gala Grobovška

Poetiko Gala Grobovška zaznamuje spajanje različnega in na prvi pogled nezdružljivega, kar nakazuje že naslov zbirke. Kaj bi lahko imela skupnega pank in džez? Čeprav si v zvoku in strukturi ne bi mogla biti bolj različna, ju povezuje podobno odklonilno stališče do družbenega mainstrea­ma. Podobno tudi Grobovšek v pesniškem prvencu prevzame protiinstitucionalno držo in se kategorično postavi proti množični kulturi in njenim konformističnim, materialističnim vrednotam. Nasproti jim postavi readymade oziroma najdeno poezijo, ki banalno in vsakdanje s prelitjem na papir umešča v pesniški kontekst. Idejno izvirna zbirka Džez pank, ki kljub začrtanemu konceptu na trenutke izpade naključno, navduši z vizualno podobo, podobnega naboja pa ji nekoliko zmanjka na pesniški ravni.

Džez pank predpostavlja dejavnost in vključenost bralca, v zameno pa Grobovšek, ki ni le avtor, ampak tudi oblikovalec svoje pesniške zbirke, ponudi večplastno avdiovizualno izkušnjo. Poezijo domiselno prepleta z vizualno umetnostjo in osebnim performansom – nekatere pesmi so umeščene v zbirko kar v obliki rokopisa, druge imajo QR kode, ki ob skeniranju vodijo do Grobovškovih branj poezije, vizualno plat zbirke pa oblikujejo tudi črno-bele fotografije in verzi, vzeti iz gospodinjskih knjig, navodil za uporabo in uradnih listov.

Pesmi popotnica tašče in tasta ob poroki in česa ti o ljubezni in zvezah ne povedo sta tako navodili za uporabo pralnega stroja, pri čemer je naslov, ki ga je dodal pesnik, ključ do razumevanja vsebine. Na osnovi / garancijskega lista/in računa/imate v roku/enega leta/od dneva nakupa / pravico do/brezplačnega servisiranja/vašega stroja/s strani naše tehnične/službe, zapiše Grobovšek v pesmi česa ti o ljubezni in zvezah ne povedo, ki zaradi naslova ni več le navodilo za uporabo, ampak je tudi humoren komentar partnerskih odnosov. Readymade pesmi s pomenljivimi naslovi so domiseln način vzpostavljanja ironične distance in skupaj s pesnikovim smislom za humor, ki je orodje za kritično odzivanje na svet, tudi največja odlika zbirke.

Za poezijo Gala Grobovška so značilni kratki prosti verzi, večinoma zapisani v proznem slogu in pogovornem jeziku, ki je skop v rabi metafor, primer in drugih retoričnih sredstev. Ker pesnik ne izbira trenutkov, ki bi bili sami po sebi poetični, je temu primeren tudi pesniški jezik. Sem človek brez domišljije/zato pišem tako bolj // hmm // dokumentaristično, zapiše v pesmi beda. Pripovedni, skoraj poročevalski slog s kombinacijo slenga in dialekta njegovi vsebini omogoča, da se izreka pristno in realno. Prvoosebna poročanja­ bralca navedejo k temu, da enači avtorja z glasom v pesmih, vse skupaj pa korak za korakom tvorijo razdrobljeno avtofikcijsko zgodbo, prežeto z robatim pankovskim izrazom, ki doseže vrhunec v daljši zaključni pesnitvi bigzniz.

Tisto, kar ves čas ostaja neizrečeno

Pesem v obliki toka zavesti Grobovškovega pesniškega jaza, ki je enako neprizanesljiv do sebe kot do družbe, na svojevrsten način prepleta javno in zasebno, družbeno in globoko osebno. Pred nami razpre svoj zmeden notranji svet, ranljiv in iskren (sodba objekta // kaj mi bo to // če sam seb ne znam dat vrednosti), ki pa ni zazrt sam vase, ampak hkrati deluje družbeno angažirano, saj slika tudi portret svoje generacije, v katerem se lahko prepozna marsikdo od nas.

Grobovškova poezija se tudi v najintimnejših pesmih ne prepušča pasivnosti, ampak prek osebnih trenutkov zbadljivo komentira svojo okolico – vselej obračunava s povprečnostjo, pohlepom, hinavščino, ozkoglednostjo in (lastnim) snobovstvom. Zlasti namigujoče so pesmi, v katerih prvoosebni pesniški subjekt izraža konservativne, omejene poglede, kar pospremi močnejša dialektna govorica, s katero avtor naslika živo podobo provincialne plati slovenstva (edin kar bloh blo boljš /od oglasov na panojh/je množica slovenskh zastau, zapiše v pesmi mlek). Oster pa ni le do provincializma, ampak tudi do privilegiranih salonskih levičarjev – vrste se komentarji in/sladke misli moralne / superiornosti – pravi v pesmi kolonoskopija, v kateri je sprememba tona in registra že spet kritika sama po sebi. Avtorjev poetični jezik je resda preprost in z izjemo občasnih ponavljanj precej okleščen pesniških figur, toda to še ne pomeni, da ne izkoristi potenciala, ki mu ga ponujata sleng in dialekt. Poeziji namreč dajeta določeno barvitost in dinamičnost, četudi težko zares nadomestita rabo orodij pesniške umetnosti.

Čeprav Grobovškov eksperimentalni pesniški prvenec prepriča z avtentično konceptualno podobo, intenzivnemu doživljanju na vizualni ravni manjka bolj poglobljena raba glasovnih in stavčnih figur. Te ne bi le okrepile atmosfere v pesmih, ampak bi vsebino tudi bolje prevajale v medij poezije. To sicer ne pomeni, da vsebina nikjer ni uglašena z zvočnimi figurami – v pesmi kaj mi preprečuje spanje na primer uporabi izvirne onomatopeje, ki posnemajo funky bas linije (dum-da pa-dum-dat/ou jeea). Prav pesmi, v katerih se avtor naslanja na glasbo, pustijo močnejši vtis in kažejo, da združevanje pesniškega z glasbenim ponuja avtorju nove razsežnosti – tako v vsebini kot v zvenu in ritmu poezije.

V pesmi kaj mi preprečuje spanje Grobovšek zapiše: bojda ima zgolj / 30–50 % ljudi/dialoge v glavi / kaj šele koncerte. Zbirka Džez pank je prav to – koncert, ki nosi v sebi duha pankovske izzivalnosti in džezovske improvizacije. Čeprav avtor prepričljivo eksperimentira s formo pesniške zbirke, se mestoma izgublja pesniška moč, ki bi vsebino podkrepila z globljim estetskim izrazom. Obenem prav s to neobvladljivo energijo, ki v obliki dialoga med pankom in džezom ustvari živo, nepredvidljivo izkušnjo, preseže klasično branje poezije in provokativno preizprašuje, kaj naj bi poezija sploh bila.

V spoju divjega pesniškega jaza s subtilno rabo pesniških sredstev bi Grobovškova poezija še vedno lahko učinkovala surovo, hkrati pa bi kazala tudi na premišljenost vsake posamezne pesmi. Efektivna estetika bi tako ohranila pesnikovo ostrino in avtentičnost, jasna intenca pa bi še okrepila prepričljivost njegove poezije.