Besede ne zadostujejo, a so vse, kar imamo

Eva Ule (2001)

»Besede preprosto ne zadostujejo, a so vse, kar imamo. Pa tudi če nekako (iz)najdemo izraz, ki se približa temu, kar doživljamo in čutimo kot resnično, se lahko izgubi v komunikacijskem šumu, saj je vse, kar je izrečeno, slišano, prebrano, vedno že interpretirano. Mogoče mi je zato tako blizu semantično polje živalskega in rastlinskega sveta – gre za dialog, sporazumevanje, a brez besed in verjetno z manj nesporazumi kot med ljudmi,« meni pesnica, esejistka in literarna kritičarka, ki poezijo prebira tako rekoč vsak dan, pri tem pa skuša slediti sodobnim, večinoma slovenskim pesniškim glasovom.

Pino Pograjc (1997)

Avtor dveh pesniških zbirk, Trepete (Škuc, 2024) in Trgetanje (Črna skrinjica; nagrada za najboljši literarni prvenec leta 2022), sicer pa magistrski študent anglistike in primerjalne književnosti, pravi, da je vedno laže vse ubesediti s prsti na zaslonu kot z usti pred človekom. »Vse, kar napišem, napišem najprej v beležko na telefonu. Tako mi je najlaže, ker se s funkcijo copy-paste lahko igram tetris verzov in mi ni treba ničesar črtati ali na novo pisati. Pesmi nastajajo iz teh zapiskov, pa tudi iz glasovnih sporočil, ki si jih pošiljam prek messengerja, kadar ne morem tipkati – na primer v avtu.«

Veronika Razpotnik (1997)

»Kar se tiče mojega sloga, je zadetek v polno opis, ki ga je v spremni besedi k moji prvi zbirki uporabil Dejan Koban – drveč tovorni vlak, ki so mu ravnokar odpovedale bremze. Se pravi drzna, brezkompromisna, neposredna poezija,« svojo pesniško govorico, ki se dotika tem, pogosto obravnavanih kot tabuji, opiše pesnica in prozaistka. Pri pisanju stremi k temu, kar si želi tudi od literature, ki jo prebira, da na estetski način v njej vzbudi močna čustva in da tega, kar je prebrala, ne pozabi prvo sekundo, ko odloži knjigo. Medlosti se izogiba tudi v svoji poeziji in prozi.

Lukas Debeljak (1999)

Zanj je poezija točka »med svobodo in zvestobo, v kateri sem se od vedno zbujal«. Avtor chapbooka Krožna/obodna hitrost (Mala ignorirana knjižica, 2017) in pesniškega prvenca Poznati kot voda (Center za slovensko književnost, 2022) si vselej zastavlja vprašanje, kaj sploh je po­ezija in kako lahko »kot zaključena oblika drži vse vzgibe, ki jo pro­zvedejo«. Trenje med njo kot vrhom človeškega izjav­ljanja in razpršenostjo njenih izraznih sredstev skozi vse sloje človeške družbe in izkušnje v njem »proizvaja neki izreden občutek gibanja, vetra, nekakšno razburjenost, ki žgečka«.

Vid Karlovšek (2000)

»Verjetno bi lahko rekli, da je moj temeljni pesniški postopek ponavljanje,« pravi študent primerjalne književnosti in slovenistike ter član multidisciplinarnega umetniškega kolektiva iz Kopra Pêro Sŕce. »Ne bi rekel, da ga vedno uporabljam namerno – pogosto je raba ponavljanj najbrž zgolj odsev brezizhodne ujetosti v svetu, v katerem se nič ne spremeni in je posameznik nemočen ter prepuščen resignaciji. Mislim, da je to poleg zelo intenzivnih, morda celo ekspresionističnih občutij tudi temeljni sentiment mojih pesmi.« Tako ne preseneča, da je njegov največji vzornik Dane Zajc.

Mojca Petaros (1998)

Prozaistko in literarno prevajalko so zaznamovali potovanja, odhajanja in odnosi na daljavo, ki odmevajo tudi v njenem pisanju. Prevajanje ji pri pisanju koristi; navdihnejo pa ga osebne izkušnje ali pripovedi drugih, članki ali pesmi, mimoidoči na ulici ali sopotniki na avtobusu. »V zgodbah se rada poigravam s fantazijo ali magičnim realizmom. V vsaki zgodbi moram nujno najti nekaj, s čimer se lahko poistovetim, četudi pišem o likih ali stvareh, ki z mano nimajo nič skupnega. Hočem, da se moji bralci vživijo v zgodbo, in mislim, da to dosežem le, če se vanjo najprej vživim sama.«

Katja Gornik (1997)

Pesnica in magistrica filozofije je imela pri poeziji vedno občutek, »da je to nekaj 'mojega', da sem to zares jaz. In da mi tega nihče ne more vzeti«. Njeno pisanje je močno povezano z glasbo ter s pripetljaji in spomini, ki so jo zaznamovali. Pravi, da nenehno išče svoj pesniški jezik, s svojim delom pa si prizadeva, da bi jo kdo razumel, da bi skozi pesem našla sogovornika, pri čemer noče uporabljati »visokoletečih besed in abstrakt­nih pojmov«. »V pesmi so lahko obravnavane še tako vzvišene teme, a jo mora pesnik znati prizemljiti in s tem razbremeniti,« je prepričana.

Nika Matanović (2000)

Prozaistka, ki se posveča literaturi za otroke in mladino, si je zgodbe rada izmišljala od nekdaj. Pisanje je izšlo iz prvotne ljubezni do branja. »Zgodbe otrok in mladostnikov me nagovarjajo, četudi že nekaj časa nisem del njihovega sveta. Če si izposodim besede pisateljice Dese Muck, je to morda tudi zato, ker mi marsikatere najstniške težave še vedno ni uspelo rešiti.« Njeni liki se sprašujejo: »Kdo sem, če se ne počutim več kot otrok, a mi ni jasno, kaj bi od mene radi odrasli? Kdo sem v svetu, ki me kar naprej hoče popredalčkati? Kaj, če ne spadam nikamor? Kaj, če spadam povsod?«