Nika Šoštarič: Besede oživijo dvakrat – v avtorju in zatem v bralcu

V rubriki Mlado pero v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Tokrat je prijela za pero pesnica, prozaistka in dramatičarka Nika Šoštarič, recenzijo njenega dela je pridala literarna, gledališka in filmska kritičarka Neža Dvorščak.

Moram nekaj naredit sama s seboj / ker zdaj prihaja čuden čas / ne vem kaj prinaša / ampak nekaj zagotovo / vonjam, v pesmi kaj mi težite s to prekleto jugoslavijo zapiše Nika Šoštarič (2001), študentka filozofije in slovenistike na Filozofski fakulteti UL, ki je tako prozo kot poezijo začela pisati že v osnovni šoli, v gimnaziji pa se je posvetila tudi filmu in gledališču.

Odsev iz zraka: o poeziji, prozi in dramatiki Nike Šoštarič

»Sprva sem hotela najti obliko, ki bi mi omogočala največ prostora pri pisanju, a sem kmalu ugotovila, da ene same zvrsti, ki bi mi omogočala popolno svobodo, ni. Ko dobim idejo, moram najprej ugotoviti, kako bi jo rada predstavila, saj se v poeziji, kratki zgodbi ali dramskem besedilu to izrazi povsem drugače,« je povedala avtorica, ki je doslej napisala in režirala kopico kratkih filmov in gledaliških predstav, pod vodstvom pesnice Nine Medved pa je nekaj svojih pesmi objavila v pesniški zbirki II. gimnazije Maribor.

»Med pisanjem se velikokrat vprašam, kaj bo začutil bralec oziroma gledalec, kako se bo odzval na določene elemente, podatke, ideje. Besede prvič oživijo, ko jih nekdo zapiše, nato pa jih – z lastno interpretacijo – lahko oživi samo še bralec; zato pri pisanju določene misli velikokrat namenoma pustim odprte,« je svoj pisateljski pristop povzela Nika Šoštarič, ki najpogosteje posega po tematikah, polnih »skrivnostnega, morda včasih celo tesnobnega občutka, simbolizma, filozofskih vprašanj brez odgovorov in prostih interpretacij«, pozorna je tudi »na besedilni in skladenjskih slog, saj mi je precej pomembno, kako beseda teče. Velikokrat si prizadevam, da ne bi predstavila razvite zgodbe z nastavki dramskega trikotnika, temveč fragmente iz življenja običajnih ljudi in izseke ­njihovih razmišljanj.«

Čeprav si avtorica prizadeva za negovanje »lastnega pogleda na svet«, meni, da na vsakega pisca bodisi zavedno ali nezavedno vplivajo avtorji in avtorice, ki jih prebira. Na njenih policah se poleg filozofskih del najdejo tudi Patrick Süskind, Agatha Christie, Haruki Murakami, Charles Bukowski, Edgar Allan Poe, Tomaž Šalamun, Ciril Zlobec, Andrej Brvar in drugi.

»Te dni veliko časa posvečam pisanju filmskih scenarijev in dramatike,« je pojasnila Nika Šoštarič, ki si želi, da bi njena besedila zaživela tudi v režijskih rokah koga drugega. »Ker si v času magisterija – in morda tudi dlje – želim živeti v Franciji, si želim tudi, da bi mi uspelo ustvarjati tako doma kot v tujini,« je dodala.