Pluti po morju jezika

Dnevi s Kristino in Venija, kratki zgodbi Matjaža Jamnika, se zdita kot tuja si otoka, ždeča v istem morju pisateljevega jezikovnega­ izraza. Na enem domuje v brokat slovnične pravilnosti odet tridesetletnik, na drugem se avtor ukvarja s tematizacijo problematičnega najstniškega mulca s socialnega roba, ki živi v nemalokrat orisani situaciji; v blokovskem naselju, z mamo samohranilko, obsedeno z zunanjim videzom, a hkrati nepoboljšljivo odvisno od alkohola in cigaret. Mare v svoji adolescenčni naravi kontrira svetu in sebi na znane načine – prek preklinjanja (»Jebeš tobogan, jebeš samopostrežni bife in skupinske aktivnosti«), malodušja do ustroja zunanje realnosti in konstantne želje po avanturizmih, s katerimi si želi upravičiti svoj obstoj. Da bi ustoličil svoj ugled absolutne legende ter pri prijateljih vzbudil spoštovanje, se odloči oropati lokalno trgovino Klasje.

Kljub obetavno zastavljenim karakteristikam lokalnega adolescenta se te skozi zgodbo pokažejo za precej nekonsistentne. Pogosto po seriji angleško obarvanega in s pogovornim jezikom razmesarjenega vokabularja, ki pritiče protagonistovim letom, naletimo na nenavadno pronicljive, slovnično pravilne segmente: »Murjake je bolil kurac za kovančke ali pa zanje sploh niso vedeli. […] Bilo je pravljično, tako kot kakšna podoba iz zgodbe, ko sta otroka z majhnimi rokami pobirala kovance s tal.« Takšni in podobni slogovni lapsusi nas zmedejo v pozicioniranju do protagonista, hkrati pa pripomorejo k razkrajanju njegove resničnosti. Bolje bi bilo, če bi avtor »izbral stran«, slogovno ostal zvest enemu ali drugemu pristopu – ni tako zelo pomembna izbira, kot je pomembno pri njej vztrajati in jo celostno poosebljati.

Kar umanjka Veniji, pokažejo Dnevi s Kristino. Tamkaj dogajanje spremljamo skozi oči zrelega tridesetletnika, ki biva s partnerico Hano. Pripovedovalčeva osebnost je – kljub redkobesednim opisom – bralcu očitnejša in bogatejša od te, s katero je pisatelj obdaril Mareta. Tako se tudi slogovno tehtnica prevesi v prid Dnevom; slogovna opozicija se ustvarja ne samo prek uporabe slovničnega jezika nasproti pogovornemu, temveč je tudi bolj oplemenitena (na trenutke skorajda preveč). V primeru obeh zgodb gre za pretiravanje z eno ali drugo skrajnostjo, naj gre za slengovski vokabular ali intelektualistično besedičenje, vendar se Dnevi ponašajo s slogovno konsistentnostjo, ki pripomore k bolj gladkemu in pristnejšemu teku pripovedi.

Verena Gotthardt: Četudi vemo, da sonce zahaja

Ravno nasprotna ugotovitev se pokaže, če zgodbi preučimo z vidika vsebine. Domnevna kriminalna polomija, ki jo stori mladi Mare v Veniji, niha med komičnim in napetim. Ravno ko se zazdi, da smo o situaciji izvedeli že vse, da samoiniciativno lahko razrešimo dogajanje brez avtorjeve pomoči (kar bi pričalo o slabo zastavljeni in nespretno formulirani narativi), sledi obrat, ki nas pozitivno preseneti. Le skromen namig, navržen med vrsticami, nam pomaga otresti se zavajajoče misli, da bo Maretova najstniška eskapada ostala zunaj policijskih rok, njen dokončni izbris se zgodi šele v zadnji povedi, ko dva »kapsa« korak za korakom stopata koncu Maretove prihodnosti (pa tudi zgodbe) naproti.

Kljub dokaj generičnemu poteku zgodbe se ta ponaša z razdelano dramaturgijo; dogajanje se stopnjuje, ima vrh, je nepredvidljivo in bralca pritegne. Morebiti se prav zato utrne misel, da bi Venija bolje izpadla kot kratki film: tam bi bili bolj opazni vsi »akcijski seg­menti«, poleg tega ne bi bilo več pretirane potrebe po besednem slikanju oziroma orisu določenih krajev, ljudi in situacij. Slednji v predočeni prozni obliki namreč izpadejo nekoliko siromašno; že res, da razen protagonista druge vpletene osebe nimajo fokusa ne v zgodbi, kaj šele v Maretovi glavi, vseeno pa jim – zavoljo večje pristnosti – ne bi škodilo pridati nekaj več človeškosti, detajlov, ki bi jih delali mesene. Venija se lahko pohvali z dobro zasnovano narativo, Dnevi pa v tem oziru niso tako motivirani. Celotna fabula namreč ubeseduje protagonistove obiske v Kristininem stanovanju, ko pod pretvezo, da hodi »hranit mačko« odsotne gospodarice, prečesava njen okoliš in si na tej podlagi kreira fantom, pristnejši od resnice.

Tudi dvogovori v Dnevih so nekoliko odsekani. Imajo dobro zasnovo, so sveži in presenetljivi, vendar izzvenijo prehitro. Morda, ker bi bili sicer predolgi ali za kratko zgodbo preveč detajlirani? Ne glede na razlog, ki se skriva za njihovo jedrnato artikuliranostjo, bi bilo bolje, če bi jih avtor vsaj še nekoliko bolj razvil (do mere, da bi učinkovali kot pristni izseki premega govora konkretnih oseb, ne pa kot umetno uprizorjeni segmenti).

Celostno gledano lahko deli razumemo kot dva koščka iste sestavljanke avtorjevega raziskovanja forme kratke zgodbe. Prek Dni s Kristino Jamnik pokaže zelo dober smisel za besedno slikanje­ prostorov in oseb; prikaže, da je sposoben ne samo tvoriti bogate stavke, zasoljene s sočnim izrazjem, temveč da zmore tudi osebam pridati več komplek­sne narave. In obratno; v Veniji zasledimo dramaturško dobro zgrajeno zgodbo, vendar zavoljo te trpi ostalo (tako karakteristike oseb kot opisi okolja, poudarki na situacijah, drugih osebah, predmetih).

Omenjena bogatost jezika, pisanost izrazja, sposobnost grajenja zaključenega dramaturškega loka zgodbe in (v Dnevih) dobro grajeni liki bodo še bolj izraziti, bralec pa bo v njih prepoznal še večjo vrednost, če jih bo avtorju uspelo združiti oziroma sežeti, da bodo skupaj lahko tvorili homogeno zmes izpiljenega proznega dela.