Obremenjene oblike: o poeziji Katje Gornik

Pesmi Katje Gornik odsevajo razsežnosti mladosti in poosebljajo duha mladega človeka, ki že skoraj kriči, a je vendarle upesnjen v mirnem in emotivnem ter izrazito individualističnem tonu. Rainer Maria Rilke je v Pismih mlademu pesniku zapisal: »[…] mladi ljudje, ki so začetniki v vsem, še ne morejo poznati ljubezni: naučiti se je morajo.« Mlada avtorica skozi pesniško izražanje išče svoj glas, včasih ujet v utesnjeni dvojini, z opisi obrednega plesa lirske subjektke in njenega partnerja, medtem ko se sama trudi prebroditi prehod v odraslost.

V pesmih Šestindvajset, Prehod in Kaj avtorica brez obremenjujočih opisov okolice ali subjektkinega početja, ki se mestoma ne nujno navezujejo na reflektivne tercine (Od mene so ostale čačke, lise/na rahlo zarošenem oknu avta), že uvodoma nakaže splošen vtis pesmi – še vedno iščem razlog za odraslost. V pesmih je obravnavana ena od ponavljajočih se tem v avtoričinem opusu, ki je vzniknila ob subjektkinem rojstnem dnevu (maham v slovo četrtstolet­ju). Razvoj tematike upora v sprijaznjenje z odraščanjem avtorica zelo dobro nakaže v omenjenih pesmih, ki znotraj opusa predstav­ljajo manjši cikel. Ta ji omogoča razviti temo v zaključeno misel, poudarja pa tudi različne zorne kote, ki se mlademu posamezniku odkrivajo postopoma in sčasoma.

Tudi pesem moraš znati prizemljiti in razbremeniti

Ambivalenten odnos do odraščanja se na eni strani kaže kot občutenje družbenega pritiska in zavedanje hitro bežečega časa (to nevzdržno / zajebano spraševanje / bo … kaj?), po drugi pa kot ohranjanje sproščenega in nekoliko resigniranega odnosa do neizbežne in negotove prihodnosti (Pa sej ni vse tako zanič,/me ne moti, da ni nič / za zihr, da nič ni dovršno/ali dovršeno). Avtorica prepozna stiske osebe na prehodu, ki prinaša tudi neizbežne spremembe, neopisljive z zlizanimi floskulami. Univerzalne občutke posameznika, ki nad sabo čuti pritisk obremenjujoče odgovornosti, ki si jih očitno niti ni naložil sam, upesni predvsem s preprostimi in zato iskrenimi izpovedmi (Jaz pa bi samo, da je vse po moje, me mogoče ne bo več / tako otročje strah, Postati nekaj vrednega je splet/okoliščin).

Pesmi, v katerih poleg subjektke nastopa brezimni partner, ki ga odlikujejo zamolčani, nezvezani odgovori, bi lahko znotraj opusa prav tako delovale kot samostojen cikel, ki se konča nekoliko manj spodbudno kot prejšnji. Zaznamuje ga prepir, kontinuiran iz pesmi v pesem, ki drži ves fokus, ta pa se redko preusmeri na subjektkine ranljivejše izpovedi, saj se ta zavija v tišino.

Z repetitivnimi oklepajočimi rimami v sonetih pesnica nekoliko omili ali zapostavi molk subjektke in njeno nezmožnost ubesedenja občutenja v prepirih, ki namerno ali nenamerno umanjka. Konflikt zato na koncu ostane nerešen in eskalira, saj subjektkina (ne)izpovednost ne doživi razvoja, ki bi ciklu dodal nove razsežnosti. Bolj kot v rimah opus Katje Gornik uveljavlja paradigmo pesništva Borisa A. Novaka – zven besede pomeni in pomen zveni –, v metaforah in poosebitvah (Previdno trem bojazen pred repliko, na / okna pripenjam besedne kulise, moje cvetje zori le okrasno).

Verzi so zato v pesmih, v katerih se avtorica drži tradicionalnih, večinoma sonetnih pesniških oblik, podrejeni zgolj zvenečim rimam, ki zavirajo naravni tok razvoja tem in motivov, s tem pa tudi omejijo pomensko plat pesmi. Redke izjeme zvenečih in pomenskih rim pesmi občutno obogatijo (vprašanja/mrmranja, izgube/obljube, bližina/globina). Zdi se, da pesniške oblike tako ne poudarjajo njene spretnosti obvladanja pesniškega jezika ali besednih iger, ampak minimizirajo pretanjeno zložene metafore, ki se venomer prilagajajo predpisanim zlogom in rimam v pesmi, ki je zavita v obremenjeno obliko.

Mogoče je, da avtorica najbolje, ali pa sploh lahko, izraža doživljanje zunanjega sveta in iskanje lastnega mesta v njem samo s spodbudo že začrtane oblike, ki (pre)težkih občutij ne pusti potlačenih. Konsistentno se v sonetih drži tudi predpisanega ritma, ki spodbuja in hkrati omejuje besedno izražanje. Besedne zveze so zato ponekod izrazito inovativno izbrane (vsemirje človeško preprosto, trem bojazen pred repliko, se nemo vpregam v debate). Pesmi zato ne delujejo spontano ali naključno, ampak nam avtorica zavestno predstavlja subjektkino zavedno in nezavedno.

Žonglirati s pisanjem, branjem in prevajanjem

Pesnico iz okov mrmranja izvijejo samo določene pesmi, v katerih si dovoli nekoliko več osebne izpovednosti in introspektivnosti. Tam se iz besednega brčanja izkristalizira prej latentna in zamolkla rahločutnost subjektke – domnevno pesnice. V teh pesmih niso v fokusu naključni pasusi subjektkine okolice, ampak kontemplativni pejsaži njene duševne votline. V začetni pesmi V Vesolje smo v ljubljanski kavarni Vesolje, pomenska razsežnost pesmi pa je omejena na spretno metaforo: če jutri še nisi zaseden/prileti na kavo v Vesolje, v pesmi Praske subjektka nonšalantno navrže, da s partnerjem prodava ta avto pa/da greva z avtobusom do Berlina, določene pa nas takoj uvedejo v subjektkin notranji svet.

Opus Katje Gornik kot celota res predstavlja epitom študentskih let, ampak ponekod ne dosega vseh ravni mladostniške poezije, kakršne so tudi teme, ki jih upesnjuje. Anomalije se pokažejo pri arhaičnih besedah (često, kajanje, obol), ki jih najverjetneje pogojuje stroga pesniška forma. Če pesem izpolnjuje vse zakonitosti pesniške forme, ne izpolnjuje pa svojega pomenskega in sporočilnega potenciala, lahko deluje kot vaja v slogu, ki je pri mladi poeziji seveda nujna.

Avtoričine pesmi pa zaradi ekspresivnih metafor in nadčutnih besednih zvez (mršava zvezda, besedne kulise, stara tišina, skrinja sanj) to trditev večinoma presegajo. V pesmih, ki ne sledijo formi, niso prosti samo verzi, ampak se osvobajajo tudi besede. Mestoma neknjižni in slengovski jezik se zdi avtorici veliko bolj domač, saj spodbuja tudi vpeljavo naključnih, a dobro ubesedenih motivov (Postati ženska ne obstaja). Avtorica najbolj pretrese z verzom: Je človek kaj drugega kot zavetje,/ki lažno išče luč in globlje sloje?, kar napeljuje na refleksijo, da je njen pesniški glas najbolj izčiščen v metaforah, v katere bi v nadaljnjem umetniškem ustvarjanju lahko usmerila več fokusa.