Lara Gobec: Pusti žalost pri miru

V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Za tokratno pero je poprijela pesnica Lara Gobec, recenzijo njenega dela pa je pridal literarni in filmski kritik ter prozaist ­Martin Justin.

Nauči me žalosti / praviš / prepoten / in lepljiv / ležiš med skalovjem / in ti pravim / pusti žalost pri miru, v pesmi petek je dan zapiše Lara Gobec (2001), ki s kratkimi, ostrimi in (na videz) preprostimi verzi razkriva vsakdan, poln teže in radosti medčloveških odnosov. Kot zapiše Martin Justin, »z asociativnim nizanjem verzov, nedoločnostjo dogajalnega časa in prostora ter izmuzljivim lirskim subjektom avtorica tako bralki odtujuje vsakdanjost in v njej odpira prostor večpomenskosti, hkrati pa v pesmih prevladujejo podobe, ki evocirajo minljivost, nepovratnost«.



Devetnajstletna Lara Gobec, ki trenutno študira na Pravni fakulteti v Ljubljani, je pesnila že v osnovni šoli in bila trikrat uvrščena v ožji izbor vseslovenskega osnovnošolskega literarnega natečaja Roševi dnevi, nato pa bila leta 2018 ena od finalistk Župančičeve frulice, ki jo je lani naposled tudi dobila. Ob tem je bila vključena v projekt Klub Najst SNG Drama Ljubljana, uvrščena med finaliste natečaja Mala Veronika 2020 in objavljena v reviji Novi zvon ter na spletnem mediju www.ludliteratura.si. Lani je svoje pesmi pod mentorstvom Kristiana Koželja izdala tudi v antologiji mlade celjske poezije In zemlja je vibrirala kot živo telo.



»Poezija je eden od najosnovnejših instrumentov, kar jih premore človeštvo, se pa ne zavedam natanko, kje in kako se rojevajo moje pesmi. Zdijo se mi popolnoma gole, brez nepotrebne navlake in kiča; morda jih razumem kot svojo še ne mrtvo otroško govorico, ki se skriva pod plastmi odraščajoče osebe,« je povzela Lara Gobec, ki so jo vsebinsko vselej »fascinirali zatohlost režima vzhodnega bloka, trenutki pred/med/po opitosti, slovenski obredi, kot so koline in praznovanje velike noči, deviance v najbolj vsakdanjih odnosih, bežni stiki z mimoidočimi na ulici«. Ob tem avtorica rada uporablja številne »pesniške maske in like«, slogovno pa stremi k preprostim strukturam in izčiščenemu izrazu, saj si želi, da bi »bralec med verzi našel varen pristan in zadihal«.





Kadar ne piše, temveč bere, Lara Gobec najraje posega po delih Janeza Ramoveša, Kristiana Koželja (ki je kot mentor močno vplival na njen pesniški izraz), Petra Semoliča, Paula Celana, Nine Dragičević, Daneta Zajca, Vesne Liponik, Marka Tomaša in Jacquesa Préverta, pa tudi po pesmih »enega od meni ljubših pesnikov in pesniškega sopotnika Aljaža Primožiča. Mislim, da me je najino prijateljstvo močno oblikovalo kot pesnico, močno pa se počutim povezano tudi z ustvarjanjem skupine Niet in Damirjem Avdićem. Druži ju pristna in neokrancljana surovost; zdi se mi, da se v določenih horizontih skladata z mojimi pesmimi.« Avtorica med svoje vplive prišteva še skladbe Frédérica Chopina – »moja najljubša je Sonata št. 2 v izvedbi Grigorija Sokolova« – ter soustvarjanje predstave Sanjati? v režiji Žige Divjaka, ki jo je »naučil najti lepoto in umetnost v vsakdanjem govoru, gestah, opravilih«. Ob tem Lara Gobec pogosto posega po filmih, ki kakor literarne in popkulturne reference najdejo pot v njena dela; v zadnjih letih sta nanjo močno vplivala predvsem poljski film Ida Pawła Pawlikowskega ter romunski film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, ki ga je spisal in režiral Cristian Mungiu.



»Velikokrat pa ni potreben film, temveč le beseda ali verz, ki iz mene izbeza vse ostalo,« je dodala Lara Gobec, ki si želi službovati kot pravnica, ob tem pa pisati in »v doglednem času izdati tudi pesniško zbirko«.