V ogledalu uzreti pesem: o poeziji Aiko Zakrajšek

Pesniška resničnost, ujeta med vrsticami, je vedno predstavljala pobeg iz vsakdanjosti, na kar nas je v zadnjem letu grobo opomnilo tudi pandemično stanje sveta.

Toda beg je vedno utemeljen s tem, pred čimer bežimo; prav ta beg, iskanje svojega mesta v svetu in samota, ki jo zahteva negotovost, so konstitutivni deli vsake mlade pisave – tudi poetike Aiko Zakrajšek. Ko mlada pesnica zapiše: ne znam več pisat, / če se prej ne pogledam v ogledalo. / In tako začnem pesem. / Vsakič bolj preplašena, / da se ne najdemo več v njej., je jasno dvoje: da je pesem pobeg in hkrati vračanje k sebi, katerega pot je vsakič bolj negotova.



Poezija Aiko Zakrajšek spominja na fotoalbum vsakdanjih trenutkov, za katerimi se skriva in razkriva čuteča lirska izpovedovalka mnogih identitet. Gibko se levi iz gimnazijke v sestro, hčer, odraščajoče dekle, ki svet doživlja, se mu čudi in ga prek besed na novo odkriva. Ne preseneča, da v pesmih prevladujejo teme, kot so družina, samopodoba, samota in samoaktualizacija. Prepredene so z avtobiografskimi drobci, ki jih pesnica niza citatno (Cohen je rekel: / 'Hvala za ples.') ali prek neposrednih poimenovanj ljudi in krajev (Od Ljubljane do Prage, / preko oceanov vse do Tokia / ki na ulicah buči v spominu). Umešča se v bežeči čas med preteklostjo in sodobnostjo, prihodnost pa vsakokrat negotova obvisi v zraku (Sanjamo življenja, / ki bi jih imele / in nikoli tega.).

Preteklost obravnava kot oddaljen čas spominov, hrepenenj, ki jih poskuša s pesmijo zadržati, da se ne bi razblinili v nič, vez med preteklostjo in sedanjostjo pa tvori motiv družine, ki je vedno vpet v prevpraševanje lastne identitete. Tako pesnica zapiše: Nikoli nisem marala / svojih fotografij, / družinskih albumov / in zvena lastnega imena. / Zahrbtnih podobnosti, / ki me vežejo na družinsko drevo. / Še bolj pa razlik, / ki razčlenjujejo naše veje. V srčiki gre za poezijo, ki temelji na izkustvu iskanja in prevpraševanja mladega človeka. Niha med občutkom brezizhodnosti, pesimizmom (Žalosti, slabosti, apatije. / Vsega se navadiš.) in drobci upanja, vitalizmom (In na svetu je toliko sreče. / Tega ti danes nihče več ne pove. / [...] In vsak dan se trudiš.). Zelo prisotna je tudi eksistencialna tesnoba, najbolje izražena v verzih: Samomor je prazna soba, / ki se je ne da napolniti. in Manj je več. / Dokler te več ne požre. Prav te močne, surove podobe se mi zdijo najučinkovitejše, saj izstopajo iz sicer zelo meditativnega in zasanjanega pesniškega jezika. Aiko Zakrajšek v določenih pesmih z malo besedami pove veliko, ob tem pa zajame čustva in stiske, ki so izrekljive le v poeziji, ter s tem dokaže, da nimamo opravka z amatersko pisavo.


Pesnica piše v prostem verzu – ritem ustvarja s ponavljanjem in paralelizmi členov, predvsem s ponavljanjem določenih podrednih struktur, pogoste so tudi anafore veznikov, ki so bolj ali manj učinkovite. V pesmi Štetje samot je uporaba veznika da pretirana in zato neučinkovita, medtem ko pozdravljam ponavljanje v pesmi Ena/dve/tri: Ne diham z listjem, / s travo, / s šavjem, / s šaro, / ki jo trudno nese s tokom., saj temelji na kombinaciji sičnikov in šumnikov. Ustvarja zanimivo zvočno podobo, ki učinkovito podkrepi vsebino verzov. Ponavljanju soroden je tudi postopek katalogizacije, ki je Aiko Zakrajšek zelo domač; rada niza stvarne in naturalistične vtise, kar v slovenskem prostoru ni redkost in je v poeziji že precej izrabljeno. Kljub temu jih spretno meša s prefinjenimi sinestetičnimi podobami, ki učinkujejo kot vpogled v neko drugo, njej lastno realnost, ki jo odlikujejo spomini, strahovi, misli in asociacije: Naši obrazi so pokriti s skrbmi, / ki dišijo po istem mehčalcu, / po istih strahovih, / ki so med nami tremi / vseh različnih barv / in jih senči samo neokrnjena neustrašnost. ali to grenko mehkobo, to svilnato izgubo.
Avtorica pravi, da piše hipno, ex nihilo – da jo pesem včasih prehiti in se je zave šele, ko je napisana. V določenih pesmih je to zelo opazno, in prav tu se pokaže največji manko celotne poetike; mestoma je nepremišljena, saj se zanaša zgolj na navdih, ne pa na premislek o tem, kaj s pesmijo želi sporočiti in kako to – na slogovni ali formalni ravni – doseči. Predvsem bode v oči dolga zunanja forma, h kateri se avtorica velikokrat zateče. Gotovo ji omogoča nizanje podob in razpredanje misli, a prav tu je nevarnost, da se teža motivov zaradi prenatrpanosti izgubi. Pesmi, kot sta Slikanica in Telo, raziskujejo sorodne motivne svetove, ki pa bi nosili veliko večjo težo kot samostojne pesmi, združene v ciklu.





Vsekakor vidim prostor za razvoj v urjenju in piljenju jezika, katerega moč se za zdaj sramežljivo skriva nekje med vrsticami. Z nastavki za tovrstno pisanje se pesnica že spogleduje z omenjenimi surovimi, naturalističnimi metaforami, s katerimi se (za zdaj) poredko upa oddaljiti od udobja gostobesedne lirske izpovedi. V zgoščenost izraza nas prisilijo krajše forme ali celo stalne pesniške oblike (denimo haiku), ki bi se mi za pesnico zdele dober izziv in korak iz cone udobja.

Kljub temu menim, da smo priča mlademu pesniškemu glasu, ki raste in najbolj zasije v svoji sproščenosti, pristnosti. Iskrena drža do lastnih izkušenj ter zmožnost ubeseditve prepleta spominov in sedanjosti sta dobra podlaga za izraz, ki bralca povrne v dihotomično nihanje mladosti. Spopada se z zrelimi in vseživljenjskimi vprašanji, ki se v prihodnosti lahko le še nadgrajujejo – da bodo pesmi, četudi se ukvarjajo s spreminjajočimi se čustvi in negotovimi situacijami, bolj suverene. V samozavesti in brezkompromisnosti se bodo lahko odmaknile od lastnega mikrokozmosa ter se vpele v svet bodisi z angažiranim pisanjem bodisi z razi­skovanjem poetološke tematike, ki je ponekod že nakazana.

Upam, da se bo z življenjskimi metamorfozami pesničino tematsko polje, ki je doslej domovalo v osebni izpovedi, še razširilo in da bo pri tem ohranilo mladostniški žar, ki je kljub negotovosti utemeljen na upanju: [A]mpak za vsemi temi oblaki / in Dobnikovim zlatim dežjem, / bit še vedno nastavljam k toploti. [...] Da sem nekje, / kjer se rojeva upanje.