Aiko Zakrajšek: Enkrat nam bo to dovolj

V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki.

Rubriko spremljajo pogovori in branja, ki v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak drugi mesec potekajo na Vodnikovi domačiji v Šiški (trenutno prek spleta). Za tokratno pero je poprijela pesnica Aiko Zakrajšek, recenzijo njenega dela je pridala literarna kritičarka in pesnica Eva Ule.



Vse se zbudimo v isto stanovanje / k istemu vonju kave / in glasnem stokanju prvega vlaka, / ki nas prijazno spomni, / da vseeno nismo same. / Sanjamo življenja, / ki bi jih imele / in nikoli tega. [...] Vsakič znova se zbujamo / in enkrat nam bo to dovolj, v pesmi Ena/dva/tri zapiše Aiko Zakrajšek (2002), ki na videz banalne in vsakdanje podrobnosti spretno prepleta z vprašanji samote, družine, identitete, odraščanja, spomina, izgube in upanja. Kot zapiše Eva Ule, »poezija Aiko Zakrajšek spominja na fotoalbum vsakdanjih trenutkov, za katerimi se skriva in razkriva čuteča lirska izpovedovalka mnogih identitet. Gibko se levi iz gimnazijke v sestro, hčer, odraščajoče dekle, ki svet doživlja, se mu čudi in ga prek besed na novo odkriva.«



Osemnajstletna Aiko Zakrajšek – dijakinja Gimnazije Poljane, kjer že tretje leto deluje kot sourednica dijaškega časopisa Pravi kot – je v literaturo, gledališče in film vpeta od osnovne šole. »Začelo se je s Španskimi borci, kjer sem delovala kot kulturna ambasadorka za mlade, leta 2015 sem bila del prve ekipe festivala Kinotrip v Kinodvoru, v letih 2018 in 2020 sem bila tudi del organizacijskega odbora Festivala angažiranega pisanja. V sezoni 2018/19 sem kot soavtorica in igralka sodelovala v predstavi Pravica biti človek, ki je nastala v okviru Gledališkega laboratorija Lutkovnega gledališča Ljubljana, lani pa sem začela sodelovati v projektu Mlado Mladinsko, gledališkem programu Mladinskega gledališča, v okviru katerega trenutno ustvarjamo predstavo,« je povzela pesnica, ki se aktivno ukvarja tudi s filmom (letos je ustvarila dokumentarni kratki film Leonov dan ter v okviru mednarodnega projekta #Capsule2050 pod vodstvom profesorice Nine Ostan posnela kratek dokumentarni portret Just kids).



Trenutno snuje pesniški prvenec, saj je pesnjenje zanjo »najbolj pristen način izražanja« ter »način rokovanja s svetom in iskanja kompromisov med čutečnostjo in stvarnostjo. Rada si mislim, da je vsaka pesem majhen upor proti sistemu, droben vzklik upanja in nežen opomnik, da nekaj vendarle puščam za sabo. Slogovno se vedno znajdem v uporabi metaforično-stvarnega; velikih in majhnih nasprotij, zvenečih pridevnikov, ki se mi valjajo po mislih, in bolečin, ki se ne zdijo čisto moje, dokler jih ne zapišem.«



Pesmi je Aiko Zakrajšek začela pisati, ko jih je začela brati, prvi slovenski pesnici, katerih pesmi so se je dotaknile in ki sta še danes njeni največji vzornici, sta Ana Pepelnik in Katja Gorečan. »V zadnjem času se veliko spogledujem s poezijo Patti Smith, Primoža Čučnika, Blaža Iršiča, Ane Svetel, Veronike Dintinjana, Neže Maurer in Milana Dekleve,« je dodala pesnica, ki bi pisanje rada dopolnila s študijem filmske režije. Poudarila je, da je poezija »najbližji odsev vsega, kar doživljam. Kadarkoli se počutim nevidno, majhno in ukleščeno, se zatečem k pisanju.«