V rubriki
Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki.
Rubriko spremljajo pogovori in branja, ki v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak drugi mesec potekajo na Vodnikovi domačiji v Šiški (trenutno prek spleta). Za tokratno pero je poprijela pesnica
Aiko Zakrajšek, recenzijo njenega dela je pridala literarna kritičarka in pesnica
Eva Ule.
Vse se zbudimo v isto stanovanje / k istemu vonju kave / in glasnem stokanju prvega vlaka, / ki nas prijazno spomni, / da vseeno nismo same. / Sanjamo življenja, / ki bi jih imele / in nikoli tega. [...] Vsakič znova se zbujamo / in enkrat nam bo to dovolj, v pesmi
Ena/dva/tri zapiše Aiko Zakrajšek (2002), ki na videz banalne in vsakdanje podrobnosti spretno prepleta z vprašanji samote, družine, identitete, odraščanja, spomina, izgube in upanja. Kot zapiše Eva Ule, »poezija Aiko Zakrajšek spominja na fotoalbum vsakdanjih trenutkov, za katerimi se skriva in razkriva čuteča lirska izpovedovalka mnogih identitet. Gibko se levi iz gimnazijke v sestro, hčer, odraščajoče dekle, ki svet doživlja, se mu čudi in ga prek besed na novo odkriva.«
Aiko Zakrajšek trenutno snuje pesniški prvenec, saj je pesnjenje zanjo »najbolj pristen način izražanja.« FOTO: Voranc Vogel
Osemnajstletna Aiko Zakrajšek – dijakinja Gimnazije Poljane, kjer že tretje leto deluje kot sourednica dijaškega časopisa
Pravi kot – je v literaturo, gledališče in film vpeta od osnovne šole. »Začelo se je s Španskimi borci, kjer sem delovala kot kulturna ambasadorka za mlade, leta 2015 sem bila del prve ekipe festivala
Kinotrip v Kinodvoru, v letih 2018 in 2020 sem bila tudi del organizacijskega odbora
Festivala angažiranega pisanja. V sezoni 2018/19 sem kot soavtorica in igralka sodelovala v predstavi
Pravica biti človek, ki je nastala v okviru Gledališkega laboratorija Lutkovnega gledališča Ljubljana, lani pa sem začela sodelovati v projektu
Mlado Mladinsko, gledališkem programu Mladinskega gledališča, v okviru katerega trenutno ustvarjamo predstavo,« je povzela pesnica, ki se aktivno ukvarja tudi s filmom (letos je ustvarila dokumentarni kratki film
Leonov dan ter v okviru mednarodnega projekta
#Capsule2050 pod vodstvom profesorice
Nine Ostan posnela kratek dokumentarni portret
Just kids).
Trenutno snuje pesniški prvenec, saj je pesnjenje zanjo »najbolj pristen način izražanja« ter »način rokovanja s svetom in iskanja kompromisov med čutečnostjo in stvarnostjo. Rada si mislim, da je vsaka pesem majhen upor proti sistemu, droben vzklik upanja in nežen opomnik, da nekaj vendarle puščam za sabo. Slogovno se vedno znajdem v uporabi metaforično-stvarnega; velikih in majhnih nasprotij, zvenečih pridevnikov, ki se mi valjajo po mislih, in bolečin, ki se ne zdijo čisto moje, dokler jih ne zapišem.«
Pesmi je Aiko Zakrajšek začela pisati, ko jih je začela brati, prvi slovenski pesnici, katerih pesmi so se je dotaknile in ki sta še danes njeni največji vzornici, sta
Ana Pepelnik in
Katja Gorečan. »V zadnjem času se veliko spogledujem s poezijo
Patti Smith, Primoža Čučnika, Blaža Iršiča, Ane Svetel, Veronike Dintinjana, Neže Maurer in
Milana Dekleve,« je dodala pesnica, ki bi pisanje rada dopolnila s študijem filmske režije. Poudarila je, da je poezija »najbližji odsev vsega, kar doživljam. Kadarkoli se počutim nevidno, majhno in ukleščeno, se zatečem k pisanju.«
Ena/dve/tri
Ena
Nikoli nisem marala
svojih fotografij,
družinskih albumov
in zvena lastnega imena.
Zahrbtnih podobnosti,
ki me vežejo na družinsko drevo.
Še bolj pa razlik,
ki razčlenjujejo naše veje.
Pege,
znamenja,
barva oči,
tekstura las.
Vrisani zemljevidi,
ki jih riše koža.
Kraji in časi,
ki so nam skupni.
Pripadnost samemu sebi
danes ne more biti sebična stvar,
ker je svet premajhen,
da bi imel vsak prostor,
da se vidi v njem.
To je vse,
kar si želim.
Imeti nekaj povsem mojega.
In tako začnem pesem.
Dve
In tako začnem pesem.
Vsakič bolj preplašena,
da morda celo kaj napišem.
Dokončam scenarij,
otrebim celo glavo ledenke,
prelomim gnijoče deblo za jez
in preštejem vsako sončno pego na stenah,
ki dvojini že tedne
oranžno krojijo vezi.
Prečrtam vsa imena s seznamov
in končno premostim to širno Vltavo,
ki nas je vse pustila tako grozno hladne.
Vlivala sinjo razdaljo
v jutranje kosmiče
in tekla skozi čase,
ko je svet še vedel
v katero smer se mora vrtet.
Obrusila robove najinih otroštev,
mojih neuspehov
in tvojih strahov pred svojimi.
Razjasnila modrino,
ki si jo v njej pustila.
Samoto,
ki je že od nekdaj tvoja edina valuta,
s katero tudi sama v praznih večerih
poravnavam vedno znova iste račune.
Veva,
da nisva edini,
vedno smo/bomo/bile tri.
Razen, ko se/vaju ne poznam več.
Ne diham z listjem,
s travo,
s šavjem,
s šaro,
ki jo trudno nese s tokom.
Od Ljubljane do Prage,
preko oceanov vse do Tokia,
ki na ulicah buči v spominu
na prve drobce,
ki so naju sestavili v človeka.
In ne znam več pisat,
če se prej ne pogledam v ogledalo.
In tako začnem pesem.
Vsakič bolj preplašena,
da se ne najdemo več v njej.
Tri
Da se ne najdemo več v njej,
v tej mesečini,
ki nam sladko obliva kodre,
v globokih kotičkih naših sanj.
Ko je naša terasa
samo čaša za celo vesolje.
Ko jutro še ne ve,
da ga tiho pričakujemo tri prebivalke.
Takrat si nismo nič drugačne.
Naši obrazi so pokriti s skrbmi,
ki dišijo po istem mehčalcu,
po istih strahovih,
ki so med nami tremi
vseh različnih barv
in jih senči samo neokrnjena neustrašnost.
Ta nikoli ne usahne,
ampak vztrajno bdi med prostori,
ki jih je čez dan tako težko zapolniti.
Takrat nam dotike mejijo navade,
razlike v najljubšem sadju,
prehojenih kilometrih,
izgubljenih partijah
in prebranih straneh.
Potlačene želje,
ki že tako zelo dolgo poganjajo korenine,
da ne dosegamo več visokih krošenj,
ki so jih pognale.
Tiste močne,
ki jih tudi s pravim orodjem s težavo izruvaš.
Nič nas ne more prebuditi,
ko tako v spanju
po tapetah v dnevni sobi
rišemo zvezde.
Vse se zbudimo v isto stanovanje,
k istemu vonju kave
in glasnem stokanju prvega vlaka,
ki nas prijazno spomni,
da vseeno nismo same.
Sanjamo življenja,
ki bi jih imele
in nikoli tega.
Vendar nas neustrašnost v jutru ne pusti spati.
Vsakič znova se zbujamo
in enkrat nam bo to dovolj.
Enkrat/dvakrat/trikrat mora biti dovolj.
Komentarji