Julija Lukovnjak: Knjige kot prostor popolne iskrenosti

V rubriki Mlado pero, ki jo časopisna hiša Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi­ mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski ­publicistiki. Tokrat je poprijela za pero prozaistka Julija Lukovnjak, recenzijo njenega dela pa je ­pridala kritičarka Lara Lovrič.

Julija Lukovnjak (2000) se pri delu usmerja predvsem v fantazijsko prozo – lani je pri založbi Sanje izšel njen romaneskni prvenec Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, v katerem se petnajstletni deček v fantazijski deželi Inkremateri znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in pošasti. Kritičarka Lara Lovrič je poudarila, da je roman »lahko berljiva knjiga, ki jo zaznamujejo simpatični liki, predvidljivi zapleti in dodelan svet. Je trivialno literarno delo, v katero so uspešno vkomponirani univerzalni človeški strahovi in skrbi ter poudarjeni zdravi odnosi do sebe in drugih«.

Avtorica pravi, da pisanje fantazijske proze najbolje ustreza njenemu karakterju, saj ima rada »dolgotrajne in zahtevne projekte, rada gradim stvari, ki so večje od mene.« FOTO: Voranc Vogel

Julija Lukovnjak, ki trenutno že snuje nadaljevanje svojega prvenca, napisati si želi serijo petih fantazijskih knjig, je študentka filozofije ter primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ob študiju službuje v knjigarni Hiša sanjajočih knjig in v SNG Opera in balet Ljubljana, pohvali se lahko tudi s pisanjem scenarijev za radijske oddaje na Murskem valu in novinarskih prispevkov za spletni časopis Slovenec.

Pravi, da pisanje fantazijske proze najbolje ustreza njenemu karakterju, saj ima rada »dolgotrajne in zahtevne projekte, rada gradim stvari, ki so večje od mene. Pršenje svoje miselne materije v posamezna manj obsežna literarna dela mi ne prinese takšnega zadovoljstva kot povezovanje impresij v eno samo veliko celoto, v svet, ki raste z mano.«

S svojimi deli bi »rada ustvarila koherenten fantazijski svet, ki bo deloval pristno, želim si tudi, da bi bili moji liki dovolj resnični, da bi bralec do njih začutil iskreno emocijo ter jih dojemal kot dejanske osebe. Na drugi strani si želim v svoje pisanje dati kar največ sebe in preprečiti, da bi na moje poteze – predvsem vsebinske, nekoliko manj sem občutljiva na slog – vplivala pričakovanja drugih. Na svoja dela gledam kot na neke vrste materializacijo svoje duševnosti, kot na sliko, na kateri nočem tujih primesi. So edini prostor za popolno iskrenost – oziroma kjer je popolna iskrenost edina obstoječa možnost.«

Iskanje sebe in smisla: o fantazijski prozi Julije Lukovnjak

Avtorica med svoje pisateljske vzore poleg piscev fantazijske proze, kot so J. R. R. Tolkien, Frank Herbert, George R. R. Martin, Susanna Clarke in Suzanne Collins, uvršča tudi avtorje, kot so Fjodor Mihajlovič Dostojevski, William Shakespeare, F. Scott Fitzgerald, Joseph Heller, Toni Morrison, Donna Tartt, Jack London, Ivan Cankar in številni drugi. »Najbrž je skupna lastnost del naštetih avtorjev, ki name tako močno vpliva, prav moment deziluzije in pisanje o dnu človeškega obstoja brez olepšavanja – pa tudi občudovanja vredno besedotvorje,« je dodala Julija Lukovnjak.