Urša Majcen: Rekli so, da bom rodila svet

V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Za tokratno pero je poprijela pesnica, dramatičarka, scenaristka in dramaturginja Urša Majcen, recenzijo njenega dela je pridala kritičarka Neža Kokol.

v prostornini prsnega koša / sem vzgojila lazarje // in pustila / da mi zalimajo jezik / na nebo ust, zapiše Urša Majcen (1998), katere pisava je izrazito simbolna in izčiščena, prepojena z ekspresionizmom in nadrealizmom pa se poigrava z glasom, ritmom in tišino. Neža Kokol je zapisala, da »motivika telesnosti, identitete, odnosov in pričakovanj kot reka povezuje pritoke posameznih pesmi in jih združi v celoto, ki oživi v svoji značajski raznolikosti – je ostra, odločna, mehka, ranljiva, ljubeča, pa tudi tesnobna«.



Triindvajsetletna Urša Majcen, ki je leta 2017 prejela Župančičevo frulico, se je ob študiju dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT kot dramaturginja podpisala pod kopico predstav, med drugim tudi pod Bunkerjevo predstavo Za narodovo zdravje (režija Brina Klampfer), asistenci Človek v lupini (režija Jernej Lorenci) in Gospa z morja (režija Tin Grabnar), kjer je bila tudi soavtorica priredbe, ter kot sodramaturginja pod študijski produkciji Od blizu in Požar (režija Živa Bizovičar). Dramska besedila, poezijo in prispevke redno objavlja v literarnih revijah, po njenih scenarijih so bili posneti štirje kratki filmi, njena dramska besedila pa so bila bralno uprizorjena na Tednu slovenske drame v Kranju (Mrak leta 2018 in Kozmonavt leta 2019) ter v SNG Drama Ljubljana (Bežanja, prav tako leta 2019). Ob tem je svoja dela prebirala na številnih literarnih večerih in festivalih, ker pa trenutno sodeluje tudi z Ignorjem, je uredniški podpis in spremno študijo dodala pesniški zbirki Dejana Kobana Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven ter januarja pod okriljem Ignorja izdala knjižico Volkovi nimajo krvoločnega pogleda.



»Pri poeziji nikoli ni šlo za izbiro,« je prepričana Urša Majcen. »Odkar se spomnim, svet predelujem v verzih, poezija je bila vedno neločljiv del moje identitete. Da ne bo pomote, dolgo je trajalo, da sem se prebila do kakršnekoli kvalitete – na neki način je moje pisanje odraščalo z mano.« Ob tem si sprva ni predstavljala, »da bi pisala še v kakšni drugi formi, kaj šele dramski ali scenaristični. Dialogi so me in me včasih še vedno strašijo, poezija je navsezadnje samogovor. Z dramskim pisanjem in scenaristiko sem se prvič spoprijela v začetku študija in se v trenutku zaljubila. Gre za razmišljanje – za pesnjenje – v podobah; če pri poeziji diham z besedami, ritmom in formo, v dramatiki in scenaristiki tem prvinam in misli, s katero se ukvarjam, dodam sliko, zvok in z uprizoritvijo ali predvajanjem filma celo publiko, s tem pa lahko zgradim popolnoma nov svet, ki se giblje med simbolnim in konkretnim.«



Ne glede na medij in formo je osnovno vodilo Urša Majcen vselej »brutalna iskrenost. Skozi poezijo se nenehno razgaljam in učim bivati brez kože, brez sramu, skozi dialoško pisanje pa se vedno znova ukvarjam z liki, zataknjenimi ob robovih obstoja in ujetimi v lastno životarjenje. Zanimajo me goni in občutja, ki jih potlačimo in jih najraje zanemarimo – tèma, krivda, tesnoba, zapuščenost, občutek dolžnosti ali odgovornosti, sprevrženosti, hrepenenja, nesposobnosti in predvsem strah. V iskanju srčike absurda bivanja in v prestopanju med simbolnim in realnim iščem nekakšno sadomazohistično lepoto agonije obstoja in občutek, da se vsaj sizifovsko premikam proti odgovoru na vprašanje biti. Vse moje pisanje je na neki način zgolj skozi osebni pogled skrivenčeno nenehno postavljanje najširšega in najosnovnejšega vprašanja – kako bivati in predvsem čemu.«



Med pisateljske vzore uvršča predvsem Daneta Zajca, kar se izrazito zrcali v njeni pisavi, močno jo je zaznamovala tudi poezija Srečka Kosovela, Gregorja Strniše, Vlada Uroševića in Svetlane Makarovič ter dramatika Sarah Kane, Heinerja Müllerja, Simone Semenič, Simone Hamer, Dominika Smoleta, Henrika Ibsena, Eugèna Ionesca, Antona Pavloviča Čehova in drugih. »Pa Sartre in Camus s svojo mislijo, Mark Rothko s slikami, Roy Anderson in Yorgos Lanthimos s filmi, močno so name vplivali tudi miti in pravljice, od Andersena do Wilda.«

Ob tem v svojih pesniških, dramskih in scenarističnih delih stremi predvsem k postavljanju »nekakšnih skrivenčenih ogledal«, ki služijo za odpiranje prostora in vabijo k premisleku, razumevanju, opazovanju. Čeprav se zdi, da je njena govorica že zdaj izrazito obvladana, premišljena in izdelana, jo hoče Urša Majcen »dokončno osamosvojiti«, predvsem pa vsebinsko seči »globlje proti jedru ambivalentne eksistence v tem času in prostoru, da bi bila moja pisava v odnosu do bralca iskrenejša, realnejša, ostrejša pa tudi bolj tolažeča in razumevajoča«.