Benjamin Zajc: Pravica prihaja počasi, a vselej pride

V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi­ mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Rubriko spremljajo pogovori, ki v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak drugi mesec potekajo na Vodnikovi domačiji v Šiški (po sili razmer trenutno prek spleta). Za tokratno pero je poprijel gledališki ustvarjalec Benjamin Zajc, recenzijo njegovega dela je pridala dramaturginja, dramatičarka in kritičarka Tajda Lipicer.

Ali dođe odozgo onaj inžinjer koji sve poravna. Taj inžinjer sve vidi. Ta pravda je jako spora, ali ipak dođe [Toda pride od zgoraj tisti inženir, ki vse poravna. Ta inženir vidi vse. Ta pravica je zelo počasna, toda vendarle pride], so besede Jovanke Broz, ki bralca uvedejo v dramsko besedilo Hiša cvetja, v katerem poleg Jovanke »na prelomu in skozi padec prejšnjega stoletja, v deželi, kjer sta se nekaj desetletij cedila med in mleko«, nastopijo še njena sestra (Nada), član predsedstva (Stane) in njegova desna roka (Vlado), predsednik federacije (Josip), vojaki, prostitutke, beračice, novinarji, nekdanje prve dame, delavke iz bližnje tovarne, otroci od potem in pa – kakopak – glas.



Kot je zapisala Tajda Lipicer, je Benjamin Zajc (1997) »predstavnik vzhajajoče generacije, v svetu katere je (bratska) izdaja v zameno za lastno okoriščenje prvi v vrsti ključev do uspeha«, tematiziranje nekdanje državne ureditve pa ne vodi v »veristično preslikavo nekega časa, temveč se v izbiri motiva večkrat skriva težnja po razpiranju lastnega eksistencialnega, predvsem pa socialnega položaja«. Tovrstna težnja močno prepreda dramatiko Benjamina Zajca, ki s preciznim humorjem in premeteno ironijo spaja sodobnost s polpreteklo zgodovino, ljudsko motiviko in družbeno kritiko, ob tem pa razkriva najosnovnejše lege nas in naših skupnosti.



Čeprav se je njegovo ustvarjanje začelo s pesnjenjem in pisateljevanjem (kot soavtor se je podpisal pod pesniško zbirko Mimobežnice, ki je leta 2017 na Roševih dnevih prejela nagrado za najboljšo pesniško zbirko), triindvajsetlet­ni ­Benjamin Zajc kot gledališki ustvarjalec danes deluje na področjih režije, dramaturgije, performansa, lutkarstva in dramskega pisanja. V času študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je sodeloval v številnih odmevnih produkcijah, med katerimi izstopajo ­debitantski gledališki projekt Poslednji let čebel, intermedijski uprizoritvi Mojster in Margareta ter Seansa Bulgakov v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana ter avtorski projekt Krst pri Savici – predstava za enega gledalca. Ob tem Zajc deluje kot kritik in teatrolog (pisal je za Slovenski gledališki inštitut, Festival Borštnikovo srečanje, ­festival Animateka, Radio Študent in druge spletne kritiške platforme), za dramsko besedilo Hiša cvetja je lani prejel študentsko Prešernovo nagrado. Trenutno službuje v Lutkovnem gledališču Ljubljana, tik pred izidom je njegov dramski triptih Poslednji let čebel.

»Dramatika ti veliko bolj kot druge pisarije omogoča, da se izogneš svojim besedam in si sposodiš tuje. Čeprav globoko spoštujem vse literarne zvrsti, je v dramatiki nekaj skrivnostnega, fascinantnega; verjetno dejstvo, da ni nikoli dokončan, zaključen produkt. Vedno čaka na nekaj več, na svoj vrhunec – in v tem je nekaj strašno človeškega,« meni Benjamin Zajc, ki o sebi pravi, da piše »prizemljeno, včasih celo s preveč na pladnju podano kritiko tistega gnilega, ki je v nas samih in naši družbi. Zanimajo me miti mojega časa, zgodbe o propadu sebstva, razpadu.«



Ob tem pisanje – in umetnost nasploh – dojema kot obrt, »kot mehanizem za analizo stanja«, zato piše, ko ima čas, običajno zjutraj in ob večerih. »Ko je bil svet še nekako v tirih, sem najpogosteje pisal v meni ljubih kavarnah, v tej novi realnosti pa se pisanje godi v majhnem kabinetu, v katerem me obdajajo dela meni najljubših,« je dodal. Med svoje pisateljske vzore med drugimi uvršča Svetlano Makarovič (predvsem njene pravljice), Wajdija Mouawada, Tonyja Kushnerja, Simono Semenič, Draga Jančarja in Dušana Jovanovića, v pisanju in ustvarjanju pa ga vodi predvsem dejstvo, da je »v absurdni matriki življenja umetnost središčna ost, okoli katere se pletejo niti našega posamičnega obstoja. Umetnost mora nagovoriti, opozoriti, hkrati pa tolažiti. V umetnosti naj se najdeta tisti, ki piše, in tisti, ki bere.«