Upravljanju CO2 je treba nameniti več pozornosti

Zajemanje in shranjevanje ogljika je ena ključnih tehnologij za doseganje ciljev podnebne nevtralnosti EU, poudarja evropska komisija, ki po končanem zbiranju stališč in pobud javnosti v prihodnjih mesecih načrtuje objavo strategije industrijskega upravljanja ogljika, skupaj s pobudo o podnebnih ciljih EU za leto 2040.

Zmanjšanje emisij je glavna prednostna naloga podnebnih politik EU. Vendar če želimo do leta 2030 zmanjšati neto emisije toplogrednih plinov za 55 odstotkov v primerjavi z letom 1990, kot je zapisano v zakonodajnem svežnju Pripravljeni na 55, in do leta 2050 doseči ogljično nevtralnost, sta nujna zajem in shranjevanje oziroma uporaba ogljika v določenih gospodarskih panogah, kjer je emisije težko zmanjšati, je navedla evropska komisija (EK) v pozivu k oddaji predlogov za pripravo strategije industrijskega upravljanja ogljika. Pri tem posebej opozarja na cementno in jeklarsko industrijo ter energetiko.

Načrt ni nov, saj je že pred dvema letoma v sporočilu o trajnostnih ogljikovih krogih zapisala cilj, da bi z uporabo tehnoloških rešitev, to je z neposrednim odvzemom CO₂ iz zraka skupaj s shranjevanjem pod zemeljsko površino oziroma iz zgorevanja ali fermentacije biogenega ogljika, do leta 2030 morali zajeti in trajno shraniti (ang. carbon capture and storage, CCS) vsako leto vsaj pet milijonov ton CO₂. V marčnem predlogu uredbe o neto ničelni industriji pa je evropskim podjetjem, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in predelavo nafte in zemeljskega plina, naložila, da do leta 2030 pripravijo prostor za shranjevanje CO₂ s skupno kapaciteto 50 milijonov ton. Večji del teh podzemnih zmogljivosti naj bi zasedel CO₂ iz industrijskih procesov. Ta akt tudi zagotavlja poenostavljeno regulativno okolje za naložbe v zajemanje in shranjevanje ogljika.

Pred objavo strategije o industrijskem upravljanju vodika so zainteresirane javnosti imele možnost podati predloge in stališča. Kot največji izziv komisija prepoznava prepočasen razvoj infrastrukture, kar je povezano z visokimi stroški vzpostavitve objektov za shranjevanje, vključno z analizami o primernosti. Ti so upravičeni, če si lahko zagotovijo dolgoročne odjemalce, na drugi strani pa potencialni uporabniki ne želijo vlagati v zajem CO₂, če nimajo zagotovljenega dostopa do delujočega območja shranjevanja. Na poziv se je odzvalo več kot 200 zainteresiranih, med njimi skoraj dve tretjini podjetij in gospodarskih združenj, poleg teh pa še nevladne organizacije, posamezniki, raziskovalne institucije in nekaj javnih organov. Glede na podatke med njimi ni bilo nikogar iz Slovenije.

Države in podjetja naj se podvizajo

»Svet je v podnebni krizi in ne ukrepamo dovolj hitro. Vemo, da moramo razogljičiti vse in povsod, kjer lahko. Vendar uporaba obnovljivih virov energije, energetska učinkovitost, alternativne surovine in goriva ne morejo v celoti preprečiti emisij v nekaterih proizvodnih procesih, predvsem je to izziv v težki industriji in pri proizvodnji cementa. Premalo pozornosti namenjamo vprašanju, kako nevtralizirati izpuste, ki se jim je težko izogniti. Zajemanje CO₂ neposredno iz proizvodnega procesa – kjer ni drugih tehnoloških alternativ – je ena od rešitev, ki jo države in družbe morajo prepoznati kot legitimno, če je še niso,« je povedal Michał Wendołowski iz okoljevarstvene organizacije Bellona Europa.

Bellona, ki je bila ustanovljena v sredini 80. let na Norveškem z namenom opozarjanja na onesnaževanje industrije, je prepoznana po iskanju tehnologij in rešitev na različnih okoljskih področjih. S strokovnjaki si prizadeva za upoštevanje znanstvenega vidika pri določanju politik, spodbuja kredibilne klimatske rešitve in dostopnost infrastrukture, ki omogoča razogljičenje, prizadeva si za krepitev zavedanja o pomenu teh vprašanj v javnosti.

Pri tem po besedah Wendołowskega tehnologije, projekte in politike ocenjujejo na podlagi njihovega vpliva na klimatske razmere, med področji, ki jim namenjajo posebno pozornost, je prav zajem in shranjevanje CO₂. Organizacija se zavzema za vzpostavitev politik CCS v Evropi, svetuje in sodeluje pri različnih projektih, med njimi je tudi projekt CCS4CEE za povečanje prepoznavnosti in vloge te tehnologije v srednji in vzhodni Evropi.

O tej tehnologiji prebivalstvo še premalo ve, države ji namenjajo premalo pozornosti, kot tudi na splošno strategijam razogljičenja, je izpostavil dva izziva CCS. »Vodstvene strukture v državah morajo v sodelovanju s stroko prepoznati in razumeti pomen te tehnologije in začeti informirati prebivalstvo. Po drugi strani pa tudi od podjetij pričakujemo, da začnejo glasneje govoriti o razogljičenju svojih delovnih procesov ter o načrtih in tehnologijah, s katerimi želijo to doseči,« je dejal Wendołowski. Države morajo prepoznati podjetja, ki bodo za razogljičenje potrebovala tehnologijo CCS – ta sicer v mnogih sektorjih ni potrebna, ker cilj lahko dosežejo na druge načine – pregledati možnosti za skladiščenje CO₂ doma in v okoliških državah ter po potrebi prevetriti zakonodajo na tem področju, prav tako pa vzpostaviti mehanizme za podporo podjetjem, ki bodo pripravljena vlagati v CCS, naštevajo v Belloni Europa.

Varnost

Zavedajo se, da je tematika morda nekoliko kontroverzna, vendar je Evropska unija z iniciativami v zadnjem obdobju spodbudila dogajanje na tem področju. Tudi s tem, ko je naftnim in plinskim podjetjem naložila, da razvijejo shranjevanje CO₂. »Norveška shranjuje CO₂ že skoraj 30 let in dokazuje, da je CCS varen. To zagotavljajo znanstveno in tehnološko znanje in zmožnosti ter regulativa in kompetentni odločevalci v EU in državah članicah,« se je Wendołowski dotaknil najobčutljivejšega vidika CCS. Kot je zatrdil, regulatorni okvir v Evropi preprečuje, da bi se podjetja s tem ukvarjala, kjerkoli bi želela, in ko govorimo o shranjevanju (globoko pod površjem zemlje), bodo projekti nastali tam in šele takrat, ko bodo dobili vsa ustrezna dovoljenja in licence, tudi na podlagi geoloških analiz, ocen vpliva na okolje, po začetku delovanja pa bodo pod stalnim nadzorom.

Skladišča pri nas niso dovoljena

»V prihajajočem zakonu o podnebnih spremembah in povezani podnebni zakonodaji ne načrtujemo sprememb določb glede prepovedi shranjevanja ogljikovega dioksida v geoloških formacijah. Dejstvo, da so tovrstne aktivnosti prepovedane, pa ne pomeni, da slovenska podjetja ne bi mogla ogljikovega dioksida zajeti in shraniti v kateri drugi državi članici, ki ima te aktivnosti dovoljene. Prav tako ta prepoved ne omejuje uporabe zajetega ogljika za proizvodnjo določenih izdelkov (CCU) ali neposrednega zajema ogljikovega dioksida iz zraka (DACCS),« so nam na vprašanje o morebitnih aktivnostih na področju CCS sporočili z ministrstva za okolje, podnebje in energijo (Mope).

Preden bi lahko začeli govoriti o možnostih skladiščenja CO₂ v Sloveniji, bi morali izvesti obsežno raziskavo, s katero bi ugotovili geološko sestavo primernost tal ter kapacitete za shranjevanje. Od zadnje raziskave, ki je nekoliko bolj površinsko obravnavala te parametre, je minilo že približno 15 let, načrtov za podobne raziskave v bližnji prihodnosti pa ni, pojasnjujejo. »Meddržavni pogovori za skladiščenje CO₂ v sosednjih državah ne potekajo, saj za zdaj nismo zaznali potrebe po tem, vemo pa, da se nekatera slovenska podjetja že dogovarjajo s podjetji v drugih državah o možnosti odkupa oziroma skladiščenja CO₂, zajetega v Sloveniji,« so še povedali. Stališče ministrstva je, da je CCS, CCU, DACCS in podobne tehnologije treba uporabiti takrat, ko so vse druge možnosti izčrpane, in to samo v sektorjih, ki jih je težko razogljičiti, nikakor pa ne v sektorju energetike, kjer je na voljo ogromno nizkoogljičnih in stroškovno ugodnih tehnologij.

Natančnejših ocen o potrebah slovenske industrije glede CCS in CCU ni, se pa s podjetji pogovarjajo o tem. Razen redkih izjem slovenska podjetja o tem še ne razmišljajo resno, ugotavljajo. »Odlično priložnost za finančno podporo pri razvijanju tovrstnih projektov vidimo v črpanju sredstev Sklada za inovacije, pri čemer bo Mope podjetjem z inovativnimi projekti na tem in drugih upravičenih področjih aktivno pomagalo in spodbujalo prijave. V ta namen smo leta 2022 imenovali nacionalno kontaktno točko za Sklad za inovacije, ki je že polno operativna,« so pojasnili, kako namerava država pomagati industriji pri vpeljevanju teh tehnologij. En uspešen projekt so že imeli, nekaj jih je še v procesu prijave, nobeden pa naj ne bi bil na področju CCS ali CCU. Na drugih ministrstvih so nacionalne točke tudi za druge sklade, iz katerih je mogoče črpati ta sredstva (na primer InvestEU, Obzorje Evropa).

V Anhovem pilotna naprava čez pet let

Eno od podjetij, ki temu področju že namenjajo veliko pozornost, je cementarna Salonit Anhovo, kjer vidijo v uvajanju tehnologij zajemanja, shranjevanja in predelave CO₂ možnost preboja na področju razogljičenja proizvodnje cementa. Kot so pojasnili, izvajajo študije izvedljivosti CCS in se povezujejo na mednarodni ravni: na področju infrastrukture za shranjevanje CO₂ s podjetji iz Italije in Hrvaške, glede možnosti transporta CO₂ v regiji s slovenskimi, avstrijskimi, italijanskimi in hrvaškimi podjetji, z Italijo in Grčijo pa sodelujejo v evropskem projektu na temo vrednostne verige CO₂ (CCUS – zajem, uporaba, skladiščenje). »Kot možne lokacije shranjevanja CO₂ v širši regiji smo identificirali tri glavne scenarije transporta (železnica ali cevovodi) iz Salonita Anhovo v podmorska skladišča v Italiji in na Hrvaškem. Uvedbo pilotne naprave za zajemanje, shranjevanje in predelavo CO₂ načrtujemo do leta 2028, če bomo pravočasno pridobili potrebna dovoljenja,« so sporočili.