Zeblo nas ni, industrija je preživela, ukrepi so bili pravi

Letna poraba zemeljskega plina se ne spreminja, drugače pa je s ceno, lani septembra je bila cena desetkrat višja kot avgusta letos. »Letošnje razmere niso primerljive z lanskimi. Cene letos pomembno odstopajo navzdol, nekaj zaradi nižje porabe gospodarstva, nekaj zaradi milega vstopa v jesen. Cene pa so še volatilne, trgi so nemirni. Evropa se je odzvala na razmere in se oprla na nove vire, zlasti utekočinjenega plina,« pravi Matija Bitenc, glavni direktor Geoplina.

Zeblo nas ni, industrija je preživela, je dejal Bitenc, tako da ukrepe vlade lahko ocenimo za ustrezne.

»V Sloveniji porabimo približno deset teravatnih ur (TWh) plina, letos smo pri devetih TWh, ko se bo vključil nov velik porabnik (ljubljanski Te-Tol), pa bo zrasla. Slovenija je sicer do marca porabo zmanjšala za 13,5 odstotka, ne za 15, kot je predvidevala EU,« pravi Marjan Eberlinc, glavni direktor Plinovodov.

Opozoril je, da je trg krhek, že ena motnja pri vzdrževanju plinovodov ali stavka v Avstraliji povzroči spremembo cen. Letos so razmere sicer dobre, pri evropski porabi 3500 TWh plina je v skladiščih več kot tisoč TWh plina. Cene lahko dvigne izredno hladnih 14 dni ali pa popolna prekinitev dobav iz Rusije. »Nehvaležno je napovedovati, vendar cene ne bodo zelo skočile,« še meni Eberlinc.

Ivan Fugaš, direktor LNG Hrvatska, je dodal, da je terminal utiliziran oziroma izkoriščen 92-odstotno. V Hrvaško pride 72 odstotkov plina prek terminala na Krku. »Naše zmogljivosti so razprodane do 2037, vendar bomo od 1. oktobra 2025 omogočili nove zmogljivosti,« pravi Fugaš.

Petra Prebil Basin, koordinatorica strateškega sveta za energetski prehod pri GZS in direktorica Združenja papirne industrije, kovinskih materalov in nekovin, je opozorila, da je lani veliko gospodarskih družb še imelo dolgoročne pogodbe za plin, letos pa so se te pogodbe iztekle in podjetja so se prvič srečala s spremenjenimi tržnimi razmerami. Veliko podjetij si je postavilo lastne sončne elektrarne, ker je to najhitreje mogoče izpeljati.

Delova konferenca Energetika FOTO: Voranc Vogel/Delo

V Anhovem so v 50 letih obratovali s plinom, nafto, petrol koksom, odpadki, to so velike investicije, v takih razmerah pa se je težko odločiti, v katero smer iti. Salonit je bolj kot cena plina prizadela cena elektrike. Ključno je imeti na voljo več virov energije, pravi Tomaž Vuk, predsednik uprave Salonita. Dve tretjini potreb pokrijejo z odpadki, delajo pa na tehnoloških rešitvah za materiale, ki se jih ne da reciklirati.

Od vzhoda proti zahodu so bili plinovodi zelo zmogljivi, zato je tehnična težava, kako pretoke obrniti. »V Sloveniji smo to rešili hitro in povečali zmogljivosti prenosa iz Italije, letos bomo dogradili še tretjo kompresorsko postajo. Pri prenosu s Hrvaške je ozko grlo na Hrvaškem. Slovenska stran je povsem pripravljena na prenos večjih količin plina iz terminala na Krku,« je povedal Eberlinc. Podjetje Južni tok Slovenija sicer še obstaja in ima tisoč evrov stroškov na leto, podlaga zanj pa je še veljavna meddržavna pogodba.

Fugaš pa je povedal, da najprej pride na vrsto načrt povečanje zmogljivosti terminala, drug projekt je pa povečanje zmogljivosti 58 kilometrov plinovoda, ki bo omogočil večji prenos plina na Hrvaško in tudi v tujino. Kdaj bo zmogljivost terminala dosegla šest milijard kubičnih metrov plina, pa ne more povedati.

Infrastruktura bo pripravljena

Petra Prebil Bašin je opozorila na pomen energetske samozadostnosti in stabilnosti za industrijo, tudi z vidika varovanja okolja. Spomnila je na Talum, ki je zaradi visokih cen energije ustavil del proizvodnje, tako da zdaj uvaža sekundarno surovino, s tem se je podvojil ogljični odtis podjetja. Poleg tega izgubljamo konkurenčnost, je poudarila.

Tomaž Vuk je predstavil idejo projekta vodikove doline, ki povezuje Slovenijo, Hrvaško in Italijo. »Ideja je, da vzpostavimo peskovnik, v katerem se bomo naučili, kako pripraviti vodikove tehnologije za prihodnost in skozi to izvedemo del zelenega prehoda,« je dejal. Za to, da se bo projekt razvil v prakso, se mora izpolniti nekaj pogojev, v vsakem primeru pa bodo sodelujoči dobili izkušnje in tudi, kar je izjemnega pomena, vzpostavljanje teh tehnologij privabi v okolje kadre, ki razvijajo te tehnologije, »najmanj, kar lahko pričakujemo, je, da bo učinek projekta več podjetniških pobud,« je dejal Vuk.

Marjan Eberlinc je na vprašanje o infrastrukturi za prenos vodika dejal, da je brez velikih dograditev sistema mogoče injecirati precejšnje količine plina, ko bo vodik dosegel desetodstotni delež, pa se bosta plinovod in vodikovod razdelila. Do leta 2030 naj se to ne bi zgodilo, bolj bo po njegovi oceni to aktualno v letih od 2030 do 2050. V podjetju pa bodo v tem času ugotovili, kakšne ukrepe morajo izvesti, da bo sistem deloval, ko bo to potrebno. V vodiku vidi veliko priložnost in verjame, da je v njem prihodnost. Tudi zato, ker je na voljo veliko finančnih spodbud, kar močno izboljšuje ekonomiko proizvodnje vodika.

Tudi Ivan Fugaš je dejal, da je terminal na Krku pripravljen na sprejemanje vodika, ko bo to potrebno. Zagotovo do leta 2030, vendar pa trenutno tam poteka več projektov s ciljem razogljičenja. Petra Prebil Bašin je poudarila, da je pomembno, da izkoristimo vse vire, ki so na voljo za proizvodnjo energije. »Po zaprtju Teša bomo zelo uvozno odvisni, kar bo vplivalo na ceno energije, zato se zavzemamo za čimprejšnjo izgradnjo Neka 2,« je poudarila.

Energetski cilji so dosegljivi

Matija Bitenc je spomnil, da se je naš fokus v krizi premaknil iz zelenega prehoda v stabilnost virov danes in po konkurenčni ceni. Kot se je strinjal Marjan Eberlinc, so cilji, ki smo si jih v Evropi postavili na področju zelenega prehoda, pravi. Dejstvo pa je, da so poti do teh ciljev lahko zelo vijugaste in povzročajo velike motnje. Poudaril je pomen čuvanja energetskih lokacij, ki so v prihodnje lahko biser, in spomnil na prevlado okolja nad korporativnimi željami. Tudi Tomaž Vuk verjame, da so cilji dosegljivi z inženirskega vidika, vidimo pa, da se zapleta drugje, na primer s pojavom kriz. »Že pred krizo smo bili v Sloveniji počasni, kot družba se moramo bolj potruditi, da bomo korake naprej delali hitreje in bolj učinkovito.«

Foto: Delo