Skladiščenje ogljikovega dioksida nujni del rešitve

Že v 70. letih prejšnjega stoletja so začeli uporabljati ogljikov dioksid pri predelavi goriv, zdaj pa tehnologije odstranjevanja CO₂ iz okolja, ki temeljijo na zajemu in uporabi ali skladiščenju, veljajo kot pomemben prispevek k ogljično nevtralni družbi. A projekte je treba pospešiti, opozarjajo v Mednarodni agenciji za energijo (IEA).

Zeleni prehod lahko ogrozijo ozka grla

Lani jeseni je po podatkih agencije globalno delovalo 35 tovrstnih projektov – nekateri so v pogonu že desetletja – z letno sposobnostjo zajema 45 megaton CO₂. Od tega je bila letna kapaciteta projektov v Evropi le 2,7 megatone, več kot polovico celotnega zajema pa opravijo v ZDA, kjer so ta plin začeli izkoriščati prvi, pred 50 leti.

Uveljavljene tehnologije skladiščenja

Različne tehnologije zajema, uporabe in shranjevanja (CCUS) ogljikovega dioksida imajo lahko pomembno vlogo pri uresničevanju globalnih energetskih in okoljskih ciljev. Zajemati ga je mogoče pri virih, kot sta proizvodnja energije in energetsko intenzivne industrije, kjer za gorivo uporabljajo fosilna goriva ali biomaso, pa tudi neposredno iz ozračja. Če se na mestu zajema ne uporabi, sledi transport – lahko po plinovodih, z ladjami, vlaki ali pa tovornimi vozili k odjemalcem, če jih ni, pa se za stalno uskladišči v hranilnikih globoko pod površjem zemlje, v zapuščenih rezervoarjih goriva in podobno.

Prvi primer skladiščenja je iz leta 1996, v norveškem odprtem morju na lokaciji kilometer pod morjem, kjer je zdaj shranjenih 20 megaton CO₂. V scenariju brezemisijske družbe do leta 2050 je velika večina CO₂ predvidena za skladiščenje, navaja IEA. Trenutno se sicer vsako leto porabi 230 megaton ogljikovega dioksida, večinoma neposredno, brez predelave, glavna vira porabe pa sta proizvodnja gnojil in predelava nafte, v čisti obliki se lahko uporabi tudi kot prenašalec toplote (ogrevanje), v medicinske namene itd., s kemično obdelavo pa ga je mogoče transformirati in ga uporabiti v kemični industriji (polimeri), v proizvodnji goriv (bioetanol, kerozin), jekla, vodika, gradbenega materiala (cement).

Številni novi projekti, a še vedno premalo

IEA ugotavlja, da se je v zadnjih letih število projektov za zajem, uporabo in shranjevanje CO₂ povečalo, a še vedno so ambicije premajhne, da bi dosegli ogljično nevtralnost. Konec lanskega leta je bilo v različnih fazah razvoja približno 300 projektov v več kot 30 državah po vsem svetu, razvojna podjetja pa načrtujejo, da bi bilo do leta 2030 v uporabi več kot 200 novih projektov, ki bodo skupaj omogočali zajem 220 megaton ogljikovega dioksida. Od tega jih je v Evropi IEA registrirala približno 50, ki naj bi jih zagnali do leta 2030, nanašajo se predvsem na skladiščenje CO₂, večinoma so v Severnem morju na Norveškem, Nizozemskem, Danskem in Švedskem ter v Veliki Britaniji, predvidoma bodo omogočili zajemanje več kot 70 megaton CO₂ na leto.

Evropska vizija o ogljično nevtralni družbi do leta 2050 je delno odvisna tudi od tehnologij odstranjevanja ogljikovega dioksida iz okolja, ki temeljijo na zajemu in uporabi ali skladiščenju tega plina, poudarjajo v Bruslju. »Medtem ko se v Evropi emisije CO₂ iz zgorevanja goriv zmanjšujejo, industrije cementa, železa, aluminija in jekla, papirja in celuloze ter rafinerije ustvarjajo emisije, ki izhajajo iz energijsko intenzivnih industrijskih procesov. CCUS lahko odločilno prispeva k zmanjševanju emisij v teh sektorjih,« evropska komisija pojasnjuje, zakaj potrebujemo te projekte.

Vizija vzdržnega ogljičnega cikla

Pred dobrim letom dni je tudi objavila dolgoročno vizijo vzpostavitve trajnostnega in okoljsko vzdržnega ogljičnega cikla. »Rešitve na področju razogljičenja industrijskih procesov imajo v Sloveniji različno stopnjo družbene sprejemljivosti«, ugotavljajo v cementarni Salonit Anhovo, ki s svojo dejavnostjo spada prav med panoge, ki jih evropska komisija posebej omenja.

Pravijo, da tematike, kakršna je uporaba odpadkov kot gorivo, v Sloveniji niso najbolje sprejete, »nekatere pa se v javnem diskurzu niti še niso docela razvile. Med temi je tudi zajem in shranjevanje CO₂. Smiselno bi bilo, da bi slovenska vlada zagotovila podporo rešitvam, ki vodijo v razogljičenje«.

Poziv k ozaveščanju javnosti

Po prvem ciklu naložb v zmanjšanje ogljičnega odtisa v prihodnjih letih bodo v Salonitu po letu 2030 začeli intenzivneje vlagati v sistem za zajemanje ogljikovega dioksida iz proizvodnega procesa – nekaj sto tisoč ton CO₂ na leto – ter skladiščenje na primernih lokacijah.

»Ocenjujemo, da bo samo vložek v napravo za zajem in pripravo CO₂ na lokaciji primerljiv z investicijo v novo cementarno, to je od 200 do 250 milijonov evrov,« pravi predsednik uprave Salonita Anhovo Tomaž Vuk in pojasnjuje, da že proučujejo možne lokacije za skladiščenje. Primerna mesta so običajno opuščena plinska polja, nam najbližji projekti, ki pa se vzpostavljajo, so na italijanski strani meje v Severnem Jadranu, v Grčiji, na Hrvaškem nekaj projektov pripravlja Ina. »Logistično je seveda smiselno dobiti lokacijo skladiščenja čim bliže nastanku,« komentira.

Ob tem poudarja, da je odprtih vprašanj še veliko, predvsem glede zagotavljanja dostopa do teh rešitev, zapletenih logističnih poti, pri katerih bodo nujno vključeni številni deležniki in bo nujno sodelovanje med državami. Zato je za podjetje pomembno, da zgradi partnerske povezave, tematiko pa je treba začeti obravnavati tudi v javnosti – medtem ko je v nekaterih okoljih, na primer na Norveškem, shranjevanje CO₂ popolnoma sprejemljiva rešitev, v našem delu Evrope tega vprašanja še niti nismo načeli, pravi Vuk.

Panoge proizvodnje cementa drugače kot s temi tehnologijami ni mogoče dokončno razogljičiti, zato so si v podjetju zadali, da začnejo povezovati deležnike, ki bodo sodelovali pri uveljavljanju rešitev razogljičenja proizvodnih procesov.

Iskanje poslovnega modela

Poleg že omenjenih izzivov bo treba poiskati ustrezne poslovne modele za vzdržno financiranje teh projektov, ki so odvisni od široke palete akterjev. Vzpostaviti je treba mehanizme, s katerimi bodo podjetja lahko obvladovala tveganja, da bodo sploh lahko stopila na to pot in tudi, da bodo lahko izpeljala vse potrebne postopke za pridobitev ustreznih dovoljenj. Hkrati pa se bo treba tudi znotraj panog dogovoriti in uskladiti, da bo transformacija potekala učinkovito.

»V Evropi je približno 200 cementarn in ni dovolj kapacitet in tehnoloških rešitev, da bi vse hkrati začele izvajati aktivnosti na tem področju, ob tem so pred enakim izzivom tudi v drugih energetsko intenzivnih panogah,« je dejal Tomaž Vuk.