Ali ima Marjan Šarec plan C?

Ob umirjanju gospodarske rasti se postavlja vprašanje, kaj je vlada Marjana Šarca sposobna narediti, da omeji negativne posledice. Gre predvsem za ukrepe na področju trga dela, spodbude podjetjem v procesu večjega prestrukturiranja in spodbujanje domačega končnega povpraševanja. Že po dobrem letu je sicer jasno, da tej vladi Slovenije ne bo uspelo približati Evropi in da ni sposobna začrtati ukrepov, ki bi Sloveniji omogočili razvojni preboj. To bi bil namreč plan B. Kaj je torej Šarčev plan C?

Načrt vlade Marjana Šarca je temeljil na ugodnih gospodarskih razmerah, ki bi nestabilni koaliciji petih strank z zunanjim partnerjem omogočal delitev sladkorčkov. Ta načrt se bo ob morebitnem poslabšanju gospodarskih razmer sesedel. Resnih strukturnih sprememb vlada očitno nikoli ni imela v načrtih, toda ali ima pripravljen vsaj scenarij za primer krize oziroma ali je sploh sposobna sestaviti nabor ukrepov, ki bi ublažili vplive poslabšanih razmer?

Umarjeva gospodarska napoved za leto 2020 Sloveniji napoveduje triodstotno gospodarsko rast, kar je celo več, kot bo Slovenija dosegla letos (okoli 2,8 odstotka). Tveganje, da ta rast ne bo dosežena, pa je zelo veliko. Po eni strani je res, da evropska komisija Nemčiji za prihodnje leto napoveduje 1,4-odstotno gospodarsko rast, kar je bistveno bolje od letošnje polodstotne rasti z gospodarskim zastojem v vsaj dveh četrtletjih. Vendar pa evropska komisija skoraj vsem perifernim državam EU, vključno s Poljsko, Hrvaško, Češko, Slovaško in vsemi baltskimi članicami, napoveduje upočasnitev rasti. Pogled v te države je pomemben zato, ker imajo podobne značilnosti gospodarstva kot Slovenija – izvozno so močno povezane z Nemško predelovalno industrijo – in učinke gospodarskega zastoja največjega evropskega gospodarstva občutijo s polletnim do devetmesečnim zamikom. Bolj jasno povedano, letošnji gospodarski zastoj v Nemčiji bo Slovenija zares občutila prihodnje leto. Poleg vsega obstaja resna nevarnost, da to ne bo zgolj prehodno obdobje, ampak se bo morala vrsta velikih slovenskih izvoznikov prestrukturirati, ker sta v procesu večletnega prestrukturiranja tudi nemška in celotna svetovna avtomobilska industrija.

Vlada Marjana Šarca ima tako prihodnje leto pred seboj najmanj dva izziva. Prvič: zaradi več vzrokov je realno pričakovati, da bodo proračunski prihodki manjši od načrtovanih. In drugič: država bo morala pripraviti ukrepe za zmanjšanje vpliva upada gospodarske rasti, pripraviti spodbude podjetjem, da bodo ohranila zaposlene, in spodbude, da bodo lažje prebrodila obdobje povečanih stroškov, povezanih s prestrukturiranjem.

Težava št. 1 – zaklenjena proračunska poraba

Začnimo s proračunom. Država pričakuje, da se bodo prihodnje leto davčni prilivi povečali za 4,4 odstotka. Najbolj, za 6,3 odstotka, naj bi se povečali prilivi dohodnine, rast prilivov davkov od dohodka pravnih oseb pa naj bi znašala šest odstotkov. Za kar 5,2 odstotka naj bi se povečali tudi prilivi DDV in za 5,8 odstotka naj bi se povečali prilivi socialnih prispevkov. A tudi če se uresničijo gospodarske napovedi, obstaja precejšnja verjetnost, da bo rast vsaj nekaterih davčnih prilivov manjša od načrtovanih. Zaradi spremenjenih računovodskih standardov bodo podjetja z večjim obsegom dolgoročnih najemov letos prikazala višje stroške in posledično imela manjše dobičke (učinek spremenjenih računovodskih standardov je sicer v celoti gledano nevtralen, vendar pa se učinki nevtralizirajo v daljšem časovnem obdobju. Dodatno obračunani stroški v letošnjem letu se bodo uravnotežili s skromneje obračunanimi stroški v obdobju petih do desetih let). To se bo seveda prihodnje leto poznalo v nižjih davčnih prilivih davka od dohodka pravnih oseb. Če bodo sprejete davčne spremembe, ki omejujejo uveljavljanje davčnih olajšav, pa se bo ta učinek poznal šele v letu 2021.



Vse javne blagajne skupaj naj bi prihodnje leto ustvarile presežek v višini 0,87 odstotka BDP, kar je približno 443 milijonov evrov. Toda če bodo davčni prilivi zgolj 0,8 odstotka manjši od napovedi, bo država ustvarila primanjkljaj. Ta scenarij je, glede na optimistično zastavljene predpostavke, zelo verjeten.

Lahko država po potrebi zmanjša javno porabo? Od skoraj 22 milijard evrov načrtovane porabe lahko država brez zapletenih sprememb zakonodaje in pogodbenih obveznosti – in pred tem še dogovarjanja s sindikati in drugimi proračunskimi porabniki – vpliva le na okoli dve milijardi evrov porabe. Pretežno so to državne in občinske investicije. Država ima torej možnost zmanjšati javne izdatke zgolj tam, kjer bi jih morala ob poslabšanju razmer povečati. Pri tem pa je treba še opozoriti, da je velik del investicij povezan s prilivi evropskih sredstev. Zmanjšanje investicij bi tako tudi zmanjšalo prilive. Realno gledano vlada Marjana Šarca nima pravih možnosti vplivati na proračun, ne da bi to še dodatno poslabšalo razmere v gospodarstvu, in če se uresničijo še nekatera tveganja, bo predvsem v državni blagajni, iz katere pokrivamo tudi primanjkljaj nekaterih drugih blagajn, hitro nastala globoka luknja.

Težava št. 2 – blokada javnih naložb

Težave ob upadu gospodarske aktivnosti pod želeno vrednost bi lahko država rešila s povečanjem javnih naložb. Slovenija ima v procesu kar nekaj velikih infrastrukturnih projektov, med drugimi drugi tir med Koprom in Divačo, drugo cev predora pod Karavankami, tretjo razvojno os in posodobitev železniškega omrežja. Vsaka od teh naložb bo imela opazen vpliv na BDP, ko bo v polnem teku. S pospešitvijo izvedbe teh investicij bi lahko Slovenija omejila vpliv manjše aktivnosti gospodarstva. Toda če bi hotela država pospešiti javne investicijske projekte, bi morala na eni strani prerazporediti del javne porabe. Zmanjšati bi morala, denimo, maso javnih plač ali socialne izdatke (ali pa vsaj ustaviti njihovo rast). Res je, javne naložbe bi pretežno financirala z zadolževanjem ali prodajo državnega premoženja, vendar pa bi morala tudi v tem primeru vlagateljem (in evropskim regulatorjem) dokazati, da je sposobna vzdrževati stabilnost javnih financ.

Še večja težava je birokracija. Začetek gradnje druge cevi skozi Karavanke, na primer, zaradi zapletenih birokratskih ovir zamuja že več kot eno leto. Tudi če bi imela država pripravljeno vso projektno dokumentacijo in investicijska sredstva, pa nima realnih možnosti z javnimi naložbami ublažiti težave v času skromnejše gospodarske aktivnosti.

Tej vladi je mogoče očitati predvsem, da je seznanjena z administrativnimi ovirami, vendar pa ni videti, da bi jih poskušala odpraviti. To je nerazumljivo tudi zato, ker bi ob vseh notranjih težavah, če bi imela interes, na tem področju verjetno lahko dosegla soglasje o potrebnih ukrepih.

Težava št. 3 – nezmožnost komunikacije z gospodarstvom

Umarjeve napovedi kažejo, da se bo rast delovnih mest prihodnje leto skoraj ustavila. Brezposelnost se sicer še vedno zmanjšuje, a kar velik del upada je posledica selitve brezposelnih v neaktivni del prebivalstva, bodisi upokojene ali pa druge prejemnike socialnih pomoči. Pričakovati je opazno zmanjšanje povpraševanja po novih delavcih, posledično pa lahko tudi skromnejšo rast plač od napovedane. Umar pričakuje, da se bodo plače prihodnje leto zvišale za kar pet odstotkov. To je še nekoliko strmejša rast kot letos. Velik del rasti je posledica napovedanega dviga minimalne plače. Povsem realno je zato pričakovati, da se bodo prihodnje leto povečale težave na trgu dela. V nekaterih delih gospodarstva je to že opaziti. Zlom Adrie je sicer ločen dogodek, toda umik Leka iz Prevalj, prelaganje načrtov Magne in umik multinacionalke ISS iz Slovenije, na primer, kažejo, da se razmere na trgu dela že poslabšujejo.

Kot že omenjeno, kar nekaj velikih slovenskih izvoznikov skrbi upad naročil. Zaradi pričakovanih težav bi morala vlada v sodelovanju z gospodarstvom in sindikati najti rešitve, ki bi podjetjem pomagale prebroditi negotovo obdobje tako, da bi podjetja lahko zmanjšala stroške poslovanja bodisi v negotovih razmerah bodisi v obdobju prestrukturiranja. Vlada bi morala imeti vsaj osnovni nabor ukrepov že pripravljen, a ga nima. Za primerjavo, konec lanskega leta so se začeli slovaški sindikati avtomobilske industrije pogajati o zvišanju plač, toda zaradi poslabšanja razmer so sami letos predlog umaknili in se zdaj pogajajo o ukrepih, ki bi omogočili ohranitev čim večjega števila delovnih mest. Nekaj podobnega bi morala Šarčeva vlada zdaj početi tudi s predstavniki slovenskega gospodarstva.

Seveda bi veliko teh ukrepov vplivalo tudi na davčne prilive, kjer pa, kot rečeno, vlada nima pripravljenega ustreznega manevrskega prostora. Pogled na proračun prihodnjega leta kaže, da ima vlada pripravljene »varčevalne« ukrepe v višini 0,3 odstotka BDP. Tretjino na račun javnih uslužbencev, tretjino na račun socialnih nadomestil in tretjino na račun investicij. Pri tem ne gre za zmanjšanje porabe, ampak za nekoliko manjše povečanje od prvotno predvidenega. Ukrepi, s katerimi bi razbremenili gospodarstvo zaradi poslabšanja gospodarskih razmer, niso predvideni.



Še več, ob poslabšanju gospodarskih razmer država še povečuje negotovost z nepredvidljivo davčno politiko. Vlada je tako letos močno oklestila že tako skromno napovedano zmanjšanje obremenitev dela. Na drugi strani povečuje obremenitev prihrankov in zmanjšuje spodbude gospodarstvu z omejevanjem uporabe davčnih olajšav. Vlada sicer prihodnje leto ne bo zvišala davka na dohodek pravnih oseb in zvišanja menda ne bo niti v letu 2021, a hkrati ohranja možnost dviga v prihodnjih letih. Poleg tega obstaja resna nevarnost, da bo vlada še dodatno s prispevki obremenila delo, ko bo iskala vire financiranja zdravstva (kjer se organizacijske težave hitro povečujejo) in dolgotrajne oskrbe. Zgolj sprememba financiranja javnega zdravstva, kot ga zahteva zunanji koalicijski partner Levica, pa bi za okoli pol milijarde evrov povečal luknjo v državni blagajni (seveda ob upoštevanju napovedane uvedbe novih prispevkov).

Manjkajoči plan B

Poglejmo še, kaj so izzivi pri ohranjanju gospodarske aktivnosti. Če se hoče Slovenija približati bolj razvitim evropskih državam, mora ohranjati nadpovprečno gospodarsko rast. Kje je problem? Čeprav je bila gospodarska rast Slovenije v zadnjih 20 letih bistveno večja od Nemčije, pa BDP na prebivalca Slovenije zdaj v absolutnem znesku bolj zaostaja za nemškim kot pred dvema desetletjema. Razlika med našimi in nemškimi plačami se je v zadnjih dveh desetletjih še povečala. Po (julijskih) napovedih evropske komisije bo Nemčija prihodnje leto dosegla 1,5-odstotno gospodarsko rast, slovenska gospodarska rast pa bo znašala opazno večjih 2,8 odstotka. Toda to bo komaj zadoščalo, da se ohrani razlika med nemškim in slovenskim BDP na prebivalca. Če se hočemo prebiti med razvite evropske države, bi si morala Slovenija postaviti jasen cilj, da v daljšem časovnem obdobju ohranja vsaj dve odstotni točki večjo gospodarsko rast od Nemčije.



Plan B bi bile potrebne strukturne spremembe oziroma reforme, povezane z dolgoročno strategijo razvoja države. A teh vlada Marjana Šarca ni sposobna izvesti, kar je Šarec v zadnjem obdobju tudi večkrat priznal. Med drugim tako ni soglasja za korenito spremembo davčne politike, kjer čezmerna obremenitev dela na eni strani povečuje brezposelnost in socialne težave zaposlenih na delovnih mestih z nizko dodano vrednostjo, na drugi strani pa preprečuje ali vsaj močno ovira razvoj dejavnosti z višjo dodano vrednostjo.

Da vlada Marjana Šarca ni sposobna izvesti potrebnih strukturnih sprememb, je bilo sicer jasno že pred začetkom dela te petstrankarske koalicije s pomočjo oziroma diktatom Levice. Nobena od strank namreč v programu ni imela napovedanih strukturnih sprememb, zdravstvenega in pokojninskega sistema, dolgotrajne oskrbe in organizacije javnega sektorja. Če pa že, program ni imel ustrezne vzdržne javnofinančne konstrukcije. To velja tudi za izvedene spremembe pokojninske zakonodaje, dolgoročno se namreč s spremembo odmerne stopnje in pospešenim zviševanjem (usklajevanjem) pokojnin povečuje luknja v pokojninski blagajni. Vlada pa ne samo da ni zagotovila ustreznih virov, ampak je s povečanimi izdatki na drugih področjih, denimo javnih plačah, še zmanjšala manevrski prostor.