Tudi Alma Karlin je redno hodila na Celjsko kočo

Da je bila Alma Karlin (1898–1950) svetovna popotnica, je splošno znano, da je rada pohajkovala tudi po domačih krajih, pa nam bolje odstira letos izdana knjiga Peš po domačih krajih v prevodu Jerneje Jezernik. V njej nas, zlasti tiste, ki prihajamo iz krajev blizu Alminih domačih, ta skozi popotne dnevnike, napisane med letoma 1934 in 1936, med drugim popelje po Celju, Laškem in okolici. Kraji, mestna jedra in hribi, od Celjske koče do Huma, dobijo novo dimenzijo in se zdijo ob natančnih opisih popotnice še lepši kot sicer.

Pred kratkim sta zavod Celeia Celje in Stik Laško, da bi ljudem še bolj približala delo in življenje Alme Karlin, zasnovala doživetje Alma – s svetovno popotnico po Celju in Laškem. »Obiskovalce smo želeli usmeriti k spoznavanju krajev, ki so ji bili ljubi. Laško je bilo eden njenih ljubših krajev, saj je bila tam pogosto v otroštvu. Pri oblikovanju doživetja smo črpali navdih iz njene literature, najbolj pa nam je bil v pomoč popotni dnevnik Peš po domačih krajih,« je za Delo pojasnila direktorica STIK Laško Tina Belej. V treh dneh je mogoče s pomočjo itinerarja in namigov doživeti poti in postanke, ki jih je odkrivala svetovna popotnica.

V predlogih tudi Almine dobrote

V doživetje so želeli zajeti čim več točk, ki jih je imela Alma Karlin rada. »Tako v Celju kot v Laškem smo pripravili izbor najbolj zanimivih točk in jih povezali v predlog tridnevnega doživetja. Kot izhodišče oziroma kraj počitnikovanja smo izbrali Celje oziroma Laško in na podlagi izhodišča pripravili predlog za vsak dan. Vsak si lahko izbere tisto doživetje, ki mu najbolj ustreza. Poleg namigov so predstavljeni še predlogi za okušanje Alminih dobrot, denimo golaža v Laškem, ki si ga je rada privoščila, in predlogi za bivanje za tiste, ki pridejo od drugod.«

V Celju so se osredotočili na odkrivanje Alminih poti po starem mestnem jedru, kjer nas pri vhodu, le lučaj od železniške postaje, pričaka njen kip. V knežjem mestu tako obiskovalec lahko razišče več točk, od kipa na Krekovem trgu do Celjskega in narodnega doma; na Ljubljanski cesti so na kraju, kjer je danes parkirišče, ostanki obzidja, ki izvira iz antične Celeie. V hiši na tako imenovanih ljubljanskih vratih mesta se je leta 1889 rodila Alma Karlin, na kar opozarja spominska plošča. V Pokrajinskem muzeju je stalna razstava o njej. Poti osvetljujeta življenje in delo velike popotnice, na razstavi so na ogled predmeti, ki jih je prinesla s poti okrog sveta.

Tudi v Laškem so v sklopu doživetja predstavili njene najljubše poti. Pogosto se je povzpela na Hum ali Šmohor, še danes priljubljeni točki Laščanov, ali pa se je podala v bližnji Jurklošter, se povzpela na Veliko Kozje, kar je seveda terjalo malce več napora, našteva Tina Belej.

Želja obeh destinacij je spodbuditi otroke in odrasle k odkrivanju zgodb v Sloveniji, k aktivnemu in doživetij polnemu preživljanju prostega časa ter uporabi trajnostnih oblik mobilnosti. »Vsak si pot lahko sestavi po svoje ali pa se drži predlaganega vrstnega reda doživetij, merili smo na konec tedna, takrat so tudi vozovnice za vlak ugodnejše.« Alma Karlin je namreč potovala predvsem peš in z vlakom, torej je bila, če prevedemo v današnjo terminologijo, naravnana trajnostno.

Peturni kratek sprehod

Kot lahko preberemo v spremni besedi h knjigi Peš po domačih krajih – podatki temeljijo na pričevanjih Almine prijateljice in zaveznice Thee Schreiber Sammelin, s katero je preživela zadnje poglavje svojega življenja – je bilo »peturno pohajkovanje zanjo kratek sprehod, sedem ur hoje pravi pohod, deset ur pa izvrstni pohodniški dosežek«.

Prosto po Almi sem tudi sama odšla na »kratek sprehod« po domačih krajih, ki je sicer trajal dobre tri ure. Samo doživetje je usmerjeno v pot med Laškim in Celjem, kjer pa sem večino Alminih ljubih točk že prehodila, zato sem za izhodišče izbrala Štore.

In če je Alma večkrat potovala v precej slabih vremenskih razmerah – »Hodila sva naprej, kot da bi bilo najlepše vreme in najsvetlejši dan,« je zapisala – je bil pred mano čudovit novembrski dan, sončen in brez oblačka na nebu. Pot sem začela na Pečovju v Štorah in jo nadaljevala proti Domu na Svetini oziroma Alminemu domu, ki pa je vse prej kot dom, na katerega bi bila svetovna popotnica, po kateri se imenuje, ponosna. Kljub prenovi pred leti, ko so občani pričakovali veliko, namreč ni doživel razcveta, kakršnega bi si koča na tako zavidljivi lokaciji zaslužila.

Kraj na koncu sveta

Če ta vtis pusti nekaj grenkega priokusa, pa ga popravi čudovit razgled izpred koče na bližnje in daljne vrhove, predvsem na Svetino in mogočno cerkev Marije Snežne. »Svetina sama je videti kot kraj na koncu sveta, saj leži na stičišču dveh hribov, tako da za njo ne vidiš drugega kot nebo. Svetina popolnoma zaokroža pokrajino. Temno siva cerkev izvira iz 15. stoletja in je ena najstarejših daleč naokrog,« je Alma Karlin zapisala v svojih dnevnikih. Splošno znano je, je dodala, da nihče od njenih gostov ne uide usodi, da ga ne bi peljala na Svetino. Naselje v hriboviti pokrajini je obstajalo že v srednjem veku. Tu so imeli pristavo in urad za upravo posestev tudi Celjski grofi.

Ko se od Doma na Svetini spustim proti cerkvi v majhnem zaselku, ne srečam nikogar, vse je tiho, kot bi človek res prišel na konec sveta. Sprehodim se še do groba Alme Karlin in njene prijateljice Thee. Alma si je namreč sama izbrala ta kraj za zadnje počivališče. Grob z umetelno oblikovanim železnim križem in drevesom je pod zaščito spomeniškega varstva.

Od Svetine, ki je bila že dvakrat izbrana za najlepšo hribovsko vasico, sem se odpravila proti Celjski koči, še eni zelo ljubi postojanki Alme Karlin, ki pa je bila takrat ravno zaprta, zato se nisem mogla osvežiti z vinom ali pivom, kakor je rada storila Alma v gostilnah, v katere je zahajala po domačih krajih.

Na pot v vseh letnih časih

»Najpogosteje sva z Rübezahlom [Ludwig Scheu, vodja Mestne plinarne Celje, njen sopotnik na poteh, ki ga omenja v prvem popotnem dnevniku, kot izvemo v spremni besedi] seveda hodila na Celjsko kočo: sredi poletja po hladnem temnem grabnu, nad katerim je grozeče visela skalna stena, hudourniški potok pa je tvoril veliko nepomembnih slapov; jeseni, ko so zoreli kostanji, čez strmo zaplato in vzdolž sončne gorske stene, mimo cvetočega vresja in grmičkov večcvetnega encijana; spomladi praviloma čez Vipoto in mestni gozdni greben, od koder se je odpiral pogled na celotno celjsko kotlino in vse gore, celo na Kamniško-Savinjske Alpe v daljavi,« je zapisala v dnevnikih.

Ko se sprehajam po poteh, po katerih je hodila pisateljica, etnologinja, antropologinja, pomislim, kako je znala opazovati naravo in pisati o njej. Kako dobro se je znala orientirati, kako je do potankosti poznala floro in favno te pokrajine, saj so njeni zapisi res natančni. Sprašujem se, kakšna je bila videti pot brez asfaltiranih cest, ko je mir, kot je zapisala, morda prekinil kakšen voz. Pa tudi, kako je prehodila v skromni obutvi velike razdalje – in kako bi gledala na nas, ki se brez pametnih pripomočkov v naravi skoraj ne znajdemo več, orientacijo pa smo izgubili takoj, ko smo prenehali brati fizične zemljevide.

Hiša na Pečovniku

Take in še mnoge druge misli se mi porajajo na tihi jesenski poti. Od Celjske koče se spustim do Zagrada, malo pred izhodiščem pa se ustavim še pred majhno hišico – Alminim zadnjim domom. Hiška na Pečovniku 44 je skrivnostna sama zase, skrita v naravi, sicer blizu stopnic, ki vodijo proti Celjski koči, na tabli ob hiši pa zagledamo podobo Alme in Thee, kako sedita na pragu. Zaveznici, prijateljici. Za čas, v katerem sta živeli, sta bili napredni in svobodomiselni, zato ni čudno, da so na Almo Karlin nekoč gledali kot na čudakinjo.

A bila je vse prej kot to – popotnica z bogatim znanjem o naravi, človeku, svetu. Bila je poliglotka, učiteljica tujih jezikov, pisateljica, ljubiteljska etnologinja in svetovna popotnica. »Kljub težkemu otroštvu, ki je bilo zaznamovano z zasmehovanjem zaradi njenih telesnih hib, je to ni oviralo pri doseganju svojih ciljev in izpolnjevanju želja. Prepotovala je cel svet, sama, zaradi česar ji ni bilo vedno najlažje, ampak je svet odkrivala strastno. Bila je tudi odlična pisateljica, znana osebnost, danes bi gotovo uživala sloves tudi na družabnih omrežjih,« je o njej povedala Tina Belej in dodala, da je bila izjemna ženska, »ki je živela pred svojim časom«.

In tako s tisoč mislimi o preteklosti in sedanjosti, o Alminem razburljivem življenju, pogumu in odprtem duhu zaključim pot, na kateri sem Almo spoznala na drugačen način; prek poti, po katerih je pred slabimi sto leti stopala tudi sama.