Švedi so »noir« ponesli v svet

Stockholm – Urejene ulice Osla niso naravni kraj za kriminalno fantastiko. Enako bi lahko rekli o Švedski, ki se na jugu bohoti s prostranimi kmetijskimi zemljišči in kravami. Toda v zadnjem desetletju so nordijski pisci kriminalk zanetili val detektivske fikcije. Trilogija Millenium švedskega novinarja in pisatelja Stiega Larssona je bila v več kot 40 državah prodana v 27 milijonih izvodov. Izid filma Dekle z zmajskim tatujem, ki je nastal po predlogi prve Larssonove knjige, je prodajo še povečal. Stieg Larsson ni napisal samo treh najbolje prodajanih romanov in ustvaril ikonične feministične detektivke Lisbeth Salander.

Avtor, ki je leta 2004 umrl star 50 let, je svetu predstavil skandinavsko kriminalno fikcijo in odstrl desetletja staro ledeno goro, od katere so Američani s Patricio Cornwell, Johnom Grishamom, Danom Brownom in drugimi videli le vrh, je pred leti zapisal New York Magazine. Tukaj so še Henning Mankell, Ake Edwardson in Håkan Nesser. Prvi so švedske kriminalke pograbili nemški bralci – ni nenavadno, da je nemški trg vhodni in največji trg zanje, od tam pa dela romajo na druge tuje trge.



 

Presenetljivi prestiž

V prvem valu literature ni bilo kriminalk, ampak roman Sofies verden (Sofijin svet) norveškega pisatelja Josteina Gaardeja in Gospodična Smilla in njen občutek za sneg danskega pisatelja Petra Høega, pravi Pamela Schulz Nybacka, raziskovalka z univerze Flemingsberg v Stockholmu, ki se ukvarja z literaturo in branjem nasploh. »Ti deli odslikavata ne le skrivnostnost, ampak tudi filozofijo. In sta bili prvi svetovni uspešnici,« pravi, čeprav so bile prve popularne švedske kriminalke spisane že v šestdesetih letih.

Klasika, ki sta ta žanr postavila na bralni zemljevid, sta bila mož in žena, Maj Sjöwall in Per Wahlöö, ki sta v šestdesetih in sedemdesetih začela pisati kriminalistično fikcijo o Martinu Becku. »Preboj na tujih trgih pa se je zgodil v drugem valu z Mankellovim inšpektorjem Wallanderjem in deli Håkana Nesserja, ki sta tlakovala pot, po kateri danes hodijo švedski pisci kriminalk,« pripoveduje sogovornica.

Za tretji val je poskrbel Stieg Larsson. »To je poseben primer – pisec je bil že pokojen, ko so se na trgu pojavila njegova dela.« Kakovost in priljubljenost kriminalistične fikcije sta skandinavskim romanopiscem prinesli prestiž, ki ga avtorji iz drugih držav ne uživajo. To je potegnilo nove pisce. Okoli 600 piscev kriminalk je na Švedskem, večina jih izdaja v samozaložbi, pravi Pamela Schulz Nybacka. Zadnja zvezdnica v svetu kriminalk je Camilla Läckberg Eriksson, ki je postala popularna tudi v Latinski Ameriki in Španiji, »kar je še posebej zanimivo«, pripoveduje sogovornica. Naslednji potencialni hit bi lahko bil profesor kriminologije Leif G. W. Persson z delom Padec države blaginje (The Fall of the Welfare State), ki je na Švedskem izšlo leta 2002. Epska in ambiciozna zgodba, kot jo ocenjujejo nekateri tuji literarni kritiki, obsega več desetletij švedske zgodovine.
 

Vsi smo žrtve

Kaj je vplivalo na uspeh Švedov, da so s kriminalkami zasvojili bralce po vsem svetu? »Trije dejavniki so ključni,« kot iz topa ustrelijo vsi sogovorniki, s katerimi smo se o fenomenu švedskih kriminalk pogovarjali v Stockholmu. Jezik, junaki in okolje. Slog pisanja je »realističen, preprost in natančen, brez odvečnih besed in metafor«. Ključnega pomena za privlačnost skandinavske kriminalistične literature sta stoičnost njenih detektivov in njihova tesna povezanost s smrtjo. Mankellov Wallander je mračen, zaskrbljen in dvoličen glede svojega očeta. Inšpektor Indridason Erlendur po propadlem zakonu živi sam. Dolgo ga je preganjala tudi smrt mlajšega brata. Nesbojev inšpektor Harry Hole je pogosto grozno pijan in kljubuje svojemu nadrejenemu. Storilci kaznivih dejanj pa so navadni ljudje. Pisci dajejo vedeti, da lahko po spletu nesrečnih okoliščin vsi postanemo »slabi«. Druga sestavina, ki je prav tako pomembna, je pogosto mračna skandinavska pokrajina, ki služi zrcaljenju misli likov. In starodavna verovanja v duhove, ki v sodobnem nordijskem noiru na neki način ohranjajo izročilo nordijskih sag. Prav tako v svoje zgodbe vključujejo pomembne družbene teme: priseljevanje, ksenofobijo, mizoginijo, rasizem, vprašanja nestrpnosti in družbene neenakosti.



Pamela Schulz Nybacka pri tem dodaja, da so »skandinavske kriminalke postale zanimive po propadu vzhodnoevropskega bloka – politična regija severa je mislila, da je sever lahko alternativa, srednja pot, kar se ni zgodilo«. Po drugi strani je ves svet imel občutek, da je zaradi socialne enakosti in dobrega življenjskega standarda »sever idiličen prostor«. Pa ni tako. Madelaine Levy, urednica kulture pri časniku Svenska Dagbladet, pravi, da gre pri švedskih kriminalkah za oster kontrast: v urejeni državi z ekonomsko enakostjo se v senci dogajajo umori, korupcija in podobno. »Morda je to reakcija na velike spremembe: Švedska se je iz socialne demokracije, stabilne države, ki je bogastvo zgradila na gozdovih in inženirstvu, spremenila. Konkurenca v globalnem svetu je velika, smo del EU in digitalnega sveta. To je spremenilo družbo in naš pogled nanjo,« razmišlja Levyjeva. In prav Larsson je mojster upodabljanja odnosa med poslovnim svetom, socialnim hinavstvom in kriminalnim vedenjem, njegovi junaki pa nočejo biti rešeni z nobeno obliko običajne državne intervencije. Sicer je že Mankell v svoja dela vpletal švedsko politiko, s čimer se je Švedska na literarnem zemljevidu pojavila v drugačni luči, kot smo jo poznali s Piko Nogavičko Astrid Lindgren, pravi Susanne Bergström Larsson iz švedskega umetniškega sveta (Kulturradet), ki deluje pod okriljem ministrstva za kulturo. »Nemci, ki nosijo breme druge svetovne vojne, so prvi dojeli, da ima tudi urejena družba severa kriminal,« doda Schulz Nybackova in s tem deloma pojasni, zakaj je nemški trg največji, kar zadeva švedske kriminalke.
 

Scena močna, prodaja knjig velika

Poleg tega so nordijske kriminalke danes tudi zanimiv založniški pojav. Prvi razmah švedskih kriminalk je bil v devetdesetih letih in je sovpadal z vzponom neodvisnih literarnih založb, trende niza Susanne Bergström Larsson. Pravi, da imajo danes 23 agencij, ki prodajajo pravice za ponatis, kar je več kot v drugih državah. »Danes je več manjših založniških hiš, ki so specializirane samo za fikcijske kriminalke. Nekateri prodajajo izključno na tuje trge,« dodaja Henrik C. Enbohm, literarni kritik, danes zaposlen na Švedskem inštitutu, kjer je vodja literarnih projektov. Opazil pa je še en fenomen. Nekoč je v Nemčiji v neki knjigarni našel knjigo, kriminalko, očitno švedskega avtorja, za katerega doma ni še nikoli slišal. To bi lahko pomenilo, da obstajajo švedski avtorji, ki pišejo zgolj za tuji trg, ker se zavedajo, da se te knjige pod švedskimi imeni dobro prodajajo.

Pa tudi sicer imajo fikcijske kriminalke pozitiven gospodarski učinek. Podatki Združenja švedskih založnikov kažejo na povečano nacionalno prodajo knjig. Lani je prodaja znašala 369 milijonov evrov. Izvoz literature – tj. prevajalske pravice in založniški posli za knjige švedskih avtorjev – je znašal skoraj 340 milijonov švedskih kron (približno 32 milijonov evrov). Za leposlovje (fikcijo) so samo lani v tujini sklenili 1199 pogodb; prodaja je znašala 25 milijonov evrov. Fikcija, pravijo sogovorniki, je daleč najpopularnejša, bolj od otroških in mladinskih knjig. Za neleposlovje so lani sklenili 364 pogodb v vrednosti dveh milijonov evrov, prodaja otroških knjig pa je znašala slabe štiri milijone evrov. Otroške knjige visoko kotirajo v Aziji – pred leti so jih Kitajci kupili več kot deset. Švedi imajo tako na dlani realne statistike o obsegu in vrednosti švedske literature v mednarodnem prostoru. V primerjavi z modno industrijo je literarni sektor majhen, pravi Bergström Larssonova. So pa te številke izjemno pomembne: pristojni uradi, ki se ukvarjajo z izvozom, lahko končno vidijo, da je izvoz literature pomemben gospodarski sektor.



Švedske kriminalke so resda najbolj popularne v Nemčiji, največji trg za švedsko literaturo pa je, sodeč po številu prijav za prevod del, danski. Bergström Larssonova, ki vodi oddelek za literarno izmenjavo oziroma prevode del v švedščino in iz švedščine v druge tuje jezike, pravi: »Obstaja razlika med najbolj popularnimi švedskimi knjigami in tistimi knjigami, ki dobijo največ finančne podpore. Trenutno zbiramo podatke založnikov o tem, katere knjige se najbolje prodajajo, zato še ne morem povedati, kateri avtor je najbolj priljubljen in koliko knjig se je prodalo v tujini. Vsako leto dobimo več kot 400 prošenj za finančno podporo različnim prevajalskim projektom, lani smo jih podprli 271.«
 

Resnični dobički so v avdioknjigah

A finančni kazalniki niso celotna zgodba. Spremembe v distribuciji in lastništvu so privedle tudi do razreza v literarni pluralnosti. »To pomeni, da je določena literarna zvrst bolj vidna kot manj 'promovirajoči' žanri, denimo poezija,« pravi Enbohm. In ko govoriva o spremembah v založništvu, pritrjuje Bergström Larssonovi in Schulz Nybackovi, da je zadnjih šest let največ povpraševanja po avdioknjigah, »česar si pred desetimi leti nismo mogli predstavljati«. »Ogromno je digitalnega pripovedovanja zgodb, fikcija (in popularno leposlovje) pa je daleč najbolj popularen žanr. Nefikcija v tem primeru izgublja tla pod nogami, ker je ne moremo pretvoriti v avdioknjige tako preprosto kot fikcijo,« pravi Bergström Larssonova. Imajo digitalno platformo Storytel, ki je kot Spotify za glasbo, le da je namenjena izključno literaturi. Založniška hiša Bonnier ima v lasti platformo BookBeat, imajo pa tudi neodvisno predplačniško platformo Nextory, ki ponuja tudi e-knjige. Vse to je, pravijo sogovorniki, spremenilo življenjske razmere za švedske založniške hiše in literarni trg. Poslovni model teh platform je naročnina – kot jo imajo fitnesi ali pa Netflix.



Digitalne prodaje največje založniške hiše Bonnier so z razmahom avdioknjig poskočile z manj kot pol odstotka na 33 odstotkov. »Digitalne knjige na leto prinesejo 25 odstotkov prihodkov od prodaje. To je odličen model za knjižne molje, za založnike in pisatelje pa nočna mora,« pravi Schulz Nybackova. Tako založniki kot pisatelji dobijo manj denarja, saj je ta odvisen od tega, koliko knjige je nekdo prebral: »Če je je prebral 20 odstotkov, je denarja občutno manj ali skoraj nič, v primerjavi s celotno prebrano. To je sistem, nad katerim niso vsi navdušeni. Zato (predvsem Bonnier) zdaj težijo k preizkušanju modela, po katerem bi vsi, ne glede na to, koliko knjige je bilo prebrane, dobili nekajodstotni delež.«
 

Bodo knjigarne izginile?

Popularna fikcija je trdno zasidrana v digitalne naročnine. Švedske platforme za avdioknjige se širijo: BookBeat na Finsko in Norveško, Storytel pa globalno (tudi v Singapur), kjer odpirajo lokalne pisarne. Kot tehnološka podjetja tudi njih financira tvegani kapital, pripoveduje Pamela Schulz Nybacka. To je velika sprememba, ki tudi v ZDA spreminja bralno kulturo z vzponom avdioknjig, a ne tako hitro kot na Švedskem, kjer so se založniške hiše iz rigidnih institucionaliziranih enklav hitro prilagodile spremembam. To bo vplivalo na spremembe na celotnem evropskem knjižnem trgu. Vse manj bo prodaje v knjigarnah – v ospredju bo neposredna prodaja bralcem, ne glede na žanr. Spremeniti se bo moral tudi marketing – oglaševanja je že danes vse manj, prav tako recenzij, saj se vse premika v sfero digitalnega. Švedi, ki so pri bralnih navadah daleč spredaj, morajo zdaj ugotoviti, kako čim bolje monetizirati sektor avdioknjig in kako povečati digitalne naročnine v segmentu nefikcijskih del, ki predstavljajo le 15-odstotni delež knjižnih naročnin.

_____________________________________

Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.