Pariz – H komu ali k čemu romamo, ko hodimo k
pariški notredamski katedrali, in za čim smo jokali, ko so jo 15. aprila tragično lizali ognjeni zublji? Je na prvem mestu zanimiva kot hram katolicizma, ali je predvsem kulturni spomenik, ali bolj ali manj turistična atrakcija, ki vsako leto pritegne 13 milijonov ljudi z vseh koncev planeta? Zgodba o objektu, ki se je v 12. stoletju začel sakralno dvigati na rečnem otočku Cité, je v resnici večplastni razmislek o človeku: kaj ta posvetno počne s samim seboj. V Franciji trenutno precej presprašuje svoje znanje o svincu.
Notredamsko katedralo sem od zunaj obhodila že ničkolikokrat, na trgu pred njo se je začelo marsikatero dogovorjeno srečanje, vanjo sem velikokrat vstopila na zmenek s samo seboj. Človek lahko v magnetni tišini premisli, kar v hrupni rutini odmisli, ali ... – kaj ni tako, da ga nekaj v njem vztrajno vleče k staremu, lepemu, privzdignjenemu in skrivnostnemu? Če ne dlje, pa vsaj do prve table z napisom: »Gradbišče, prepovedano za javnost. Območje je pod videonadzorom.«
Evropa od blizu Foto Delo
Z reportažo o obnovi notredamske katedrale končujemo serijo Evropa od blizu, v kateri smo v časniku Delo in na spletni strani delo.si objavili več kot 30 zgodb o različnih vidikih evropskega povezovanja iz vseh držav članic EU.
Preberite še:
Češka: Dve mesti, en arhitekt
Slovaška: Na lepem modrem jezu
Madžarska: »Najbolj grozen od vsega je občutek déjà vuja«
Malta: Iskanje pravice na mediteranskem gradbišču
Kjer javnost nima česa iskati
Deloma že od katastrofalnega požara 15. aprila, v večjem obsegu pa, odkar od poletja bijejo (svinčeno) plat zvona človekoljubni okoljski aktivisti, je območje okrog notredamske katedrale ograjeno in dostop strogo prepovedan. Dovoljenja nima niti generalni vikar pariške nadškofije
Benoist de Sinety, ki je bil pred 22 leti prav v njej posvečen v duhovnika. Kakor sva se za
Delo pogovarjala prejšnji teden, lahko dostop (morda izjemoma) omogoči general
Jean-Louis Georgelin, ki mu je predsednik
Emmanuel Macron zaupal roko nad notredamskim gradbiščem. »Vzrok za toliko previdnosti je po eni strani svinec, zaradi česar so se dela poleti precej upočasnila, in nevarna, kajti še vedno ranljiva, je sama zgradba. Velik problem je oder, ki so ga postavili že pred požarom – da bi obnovili znameniti stolpič, poimenovan puščica – in tehta skoraj 600 ton. Zdaj se bojijo, da bi se lahko med njegovo odstranitvijo podrl še del katedrale, ob katero je naslonjen. Zato je treba najprej utrditi vse oporne loke, stebre in še vse drugo, da bodo delavci lahko opravili svoje. Vse to zahteva čas.« Dotlej pa dostopa, jasno, ni ... Gradbišču se je mogoče najbolj približati le na ulici Cloître-Notre-Dame in, recimo, vprašati varnostnika pri vhodu, ali je mogoče po novinarsko vsaj pokukati vanj ... Seveda je bil simpatično odločen, da se zlasti po žurnalistično to ne da. Mediji so menda precej napihnili zgodbo o svincu, on pa se ga – brez vidne zaščite na sebi – ne boji, podobno kot tudi trgovec v bližnji trgovinici pravi, da verjame v usodo: Kar je, je, in kar bo, bo. »Po požaru smo vsi v ulici zaprli lokale samo za kak mesec dni, od takrat pa delamo ves čas.« Menda celo bolje kot prej, saj je turistov še več.
»Simbolika notredamske katedrale je močna,« pravi generalni vikar pariške nadškofije Benoist de Sinety, saj pripoveduje o Franciji, posebno o njeni moderni zgodovini, in tako tudi o Evropi. Foto: Mimi Podkrižnik
Iz viharja v tišino
Zgodba o notredamski katedrali je ekološko močno razvpita, zato je treba potrkati na vrata organizacij, ki se bojujejo za zaščito človeka in okolja, in vsaj malo tudi na ekološko vest odgovornih. Jacky Bonnemains, direktor združenja Robin des Bois, se je zdel v petek zjutraj pred tednom dni, ko sem ga obiskala v prostorih organizacije na ulici Atlas, precej na trnih, kajti tisti dan so imeli na urniku tiskovno konferenco. Kaj ne bi bil nervozen, ko pa že mesece javno opozarja, da je bil požar v notredamski katedrali ekološka katastrofa, spregledana in zamolčana – »namerno«. Ni edini, ki misli tako, zato pa v okviru organizacije, ki jo vodi, glasno in po sodni poti zahteva zeleno pravico za Parižane. Ti se zdaj zavedajo – recimo
Pierre-François Mourier, nekdanji veleposlanik v Sloveniji, čigar hčeri stanujeta približno dvesto metrov zračne razdalje od katedrale –, da »smo v šoku objokovali predvsem dediščino, ki je gorela pred medijskimi očmi svetovne javnosti, ob tem pa pozabili, da se je v zrak najbrž sprostilo nemalo škodljivih snovi« ... Šele ko se je čez nekaj dni čustveni vihar polegel v razumno tišino, so se zlagoma začeli spraševati po zdravju.
V novem svetu krasnih znanj je Notredamska katedrala lahko in mora biti samo še bolj čudovita. Foto: Mimi Podkrižnik
Prej so bili, kot našteva
Jacky Bonnemains, v ospredju drugi poudarki: od žalovanja za izgubljenim do veselja ob védenju, česa vse dragocenega ognjeni zublji niso polizali do konca. Za povrhu so začutili nacionalno povezanost, primerljivo privzdignjeno kot po terorističnih napadih, in seveda se je politika po hitrem postopku lotila sprejemanja zakonodaje – da bi lahko upravljali zbrane donacije, ki so (najprej kot obljube) solidarnostno deževale z vseh koncev sveta, in bi, kot še poudarja Bonnemains, »hitro in mimo okoljskih pravil« poenostavili postopke rekonstrukcije. »In tako smo se komaj nekaj dni po katastrofi zavedeli, da je šlo med požarom v ozračje vsaj 250 ton svinca iz puščice in okrog 210 ton s strehe. Vprašanje je, koliko ga je bilo še drugod, recimo v barvah sten in ogrodju,« kajti nekoč je bil svinec pogost gradbeni material. »Pri notredamski katedrali ga niso uporabljali v palicah, ampak v lističih ... Ti so, občutljivi za visoke temperature, 15. aprila obarvali nebo v oranžno-rumeno-bež odtenke.« Tistega tragičnega večera, med 19.02 in 23.35, ko je bil domala ves Pariz pokonci, so mnogi čisto od blizu zrli vanje; v čustvenem šoku in ekološko nepozorni.
Černobil kot nujna metafora
Resnice o nevarnih delcih v zraku jim menda niso (olepševali, če ne kar) prikrivali prvič, saj se še mnogi spomnijo, kako so leta 1986, ko se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni Černobil, francoske oblasti mirile Francoze, češ, nevarni oblak je obšel našo državo. Zdaj vedo, kako smešno je verjeti, da ni vsaj malo radioaktivnih delcev popihalo čez meje tudi v Francijo, takrat pa je močni jedrski industriji uspelo doseči, da se ljudstvo ni prestrašilo. »Notredamsko nesrečo primerjamo danes s Černobilom samo zato, ker je metafora nujna za senzibiliziranje javnosti. Zavedamo se, da so tokrat tveganja drugačna. Toda, ali res lahko kdo verjame, da niso na nevarne delce, ki so se širili med požarom, pomislili ne v policijski prefekturi, ne v mestni hiši, ki je samo lučaj stran, niti gasilci, niti pariška nadškofija, ki stoji čisto zraven, in prav tako ne ministrstvo za kulturo, ki je lastnik katedrale in vodi vse operacije? Je mogoče, da nobena od naštetih institucij ni vedela, da je bilo v zraku vsaj 460 ton svinca?« Morali so vedeti, ni mogoče, da ne bi, trdi Jacky Bonnemains, za kar ima dokaz: »Katastrofa se je zgodila 15. aprila, komaj 18. julija pa je regionalna agencija za zdravje [ARS] objavila dokument z zemljevidom Pariza, na katerem je bilo označeno, kje je presežen prag svinca, postavljen pri 5000 mikrogramih na kvadratni meter. Pri tem so se oprli na rezultate raziskav, ki sta ju v letih 2017 in 2018 pripravila ministrstvo za kulturo in regionalni direktorat za kulturne zadeve [DRAC] in v katerih so se osredotočali na svinec okrog kulturnih spomenikov. To pomeni, da je ministrstvo – že pred požarom – razmišljalo o problematiki in sklenilo, da je prašne delce okrog zgodovinskih objektov pomembno meriti.«
Foto: Reuters
Simbol republike
»Simbolika notredamske katedrale je močna,« pravi generalni vikar pariške nadškofije Benoist de Sinety, saj pripoveduje o Franciji, posebno o njeni moderni zgodovini, in tako tudi o Evropi. »Notredamska katedrala ni bila pomembna za francoske kralje, kajti ti so bili okronani v Reimsu in pokopani v baziliki v Saint-Denisu. V svoj zgodovinski teater jo je spremenil komaj Napoleon, potem ko je poskrbel, da ga je v njej okronal papež. Šele republika pa je bila tista, ki se je je polastila kot svoje nacionalne cerkve. Odtlej slavimo v njej, ki je mati med cerkvami naše nadškofije, vse velike in prelomne trenutke francoske zgodovine.«
Nevarnosti, o katerih nihče ne govori
Generalni vikar pariške nadškofije Benoist de Sinety Foto Pariška Nadškofija
V združenju Robin des Bois so najprej o nevarnosti svinca vpili osamljeno, kakor kliče vpijoči v puščavi, zlagoma pa so jim, še razlaga direktor Jacky Bonnemains, le začeli pritrjevati nekateri znanstveniki, zlasti tuji, ameriški in britanski. Zdaj, ko je problem vsefrancosko postal javen, očitajo pristojnim institucijam, da so, potem ko so pritisnili nanje, resda objavile rezultate analiz, toda prepozno (komaj 18. julija), hkrati pa niso naredile dovolj (ali sploh nič), da bi z zamejitvijo ustrezno velikega območja posvarile pred nevarnostjo vse skupine ljudi: od okoliških prebivalcev in trgovcev, ki čisto blizu prodajajo spominke, zavijajo sendviče lačnim turistom ali pečejo palačinke, do kavarnarjev in še drugih gostilničarjev pa bukinistov in nič manj, jasno da, tujcev. »Ti zadnji prihajajo z vseh koncev in sploh ne morejo vedeti, kaj se dogaja, kajti v angleščini so informacije dostopne le na naši spletni strani, drugod je vse izključno v francoščini ... Medtem ko jih z odprtimi rokami sprejemamo v Pariz, jim o notredamski nevarnosti ne povemo ničesar.« In da ne govorimo o tem, kot je ogorčen Jacky Bonnemains, da so znani in »celo fotografirani prizori brezdomcev kmalu po požaru, ki poležavajo čisto blizu Ground Zero – kakor je območje poimenoval neki ameriški novinar –, pa podobe prišlekov, ki – kdove, od kod so – zleknjeni na tleh, bosi in z malčki v naročju prosijo miloščine. Nihče jim ni povedal, da ne smejo ostati tam. Nihče ni rekel absolutno nič. Kakšen škandal!« Ker so, žal, pogosto le tožbe vzvod transparentnosti in napredka, so v združenju Robin des Bois 26. julija »zaradi ogrožanja življenja drugega« vložili tožbo proti X; zdaj pa »verjamemo v poštenost francoskega sodstva«. Pri tem gotovo ni zanemarljiv javno precej pomirjajoč podatek, da so zdravniške analize krvi, ki so jih od maja do konca avgusta opravili »pri 398 otrocih in mladih Parižanih do 18. leta«, pokazale, da ni razloga za preplah. A v Robin des Bois so skeptični in svarijo, da bodo potrebni vnovični odvzemi krvi, ter kažejo s prstom na škandalozno malomarnost pri obravnavi svinca po šolah. V novem šolskem letu so, kot je znano, nekatere zasebne in druge javne, v šestem in petem okrožju zelo različno odpirale vrata. In ponekod so jih čistili zelo strokovno, drugod povsem amatersko, v neki javni šoli so izrecno temeljito dekontaminacijo dosegli vplivni starši ...
Jacky Bonnemains iz združenja Robin des Bois opozarja na problem svinca v Parizu. Foto Mimi Podkrižnik
Se nadaljuje
Kako ne bi ob aktualni zgodbi o notredamski katedrali pomislili na nadaljevanje
znamenitega romana Notredamski zvonar? V njej je, če si dovolimo sodoben ekološki paralelizem, veliko lepega, a očitno tudi grdega, svinčenega ... Generalni vikar pariške nadškofije Benoist de Sinety pomirjajoče pravi, da je v mestih, kot je Pariz, »svinec domala povsod«: v vseh zgradbah iz 19. stoletja, po balkonih, strehah, stenah ..., in se skeptično zasmeje, češ, drugi del vsake knjige je praviloma slabši od prvega. Saj kdo pa bi lahko nadkrilil kanon genialnega
Victorja Hugoja, čigar roman je, kot klišejsko rečemo, rešil katedralo pred propadom. Sploh pa je Benoist de Sinety z deli, ki potekajo prav zdaj, nadvse zadovoljen. »Notredamska katedrala je v dobrih rokah, že gasilci so odlično opravili delo, saj so preprečili, da bi se zrušila. Tudi zdaj se ji z vsem znanjem in srcem posveča ogromno strokovnjakov. Verjamem, da jim jo bo uspelo lepo dograditi in restavrirati.« Pa je to res mogoče, kot je obljubil predsednik Emmanuel Macron, že v kratkih petih letih, ko bo menda še lepša, kot je bila kdaj prej? »Seveda bo lepša.«
V novem svetu krasnih znanj je lahko in mora biti samo še bolj čudovita.
Obljube in donacije
Generalni vikar pariške nadškofije Benoist de Sinety je tudi sekretar Fundacije Notre Dame, ene od fundacij, v katerih zbirajo denar za obnovo katedrale. Do začetka septembra so, kot pozna vsoto samo za Fondation Notre Dame, od 43.000 zasebnih donatorjev prejeli 38 milijonov evrov. V povprečju zabeležijo 50 donacij na teden, od nekaj evrov do 10.000 evrov. Velike gospodarske skupine (družine Philippe Villeneuve.
______________________________________
evropski parlament Foto Ep
Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.
Komentarji