Eden je poveljnik Gasilske enote Nova Gorica, drugi prostovoljno opravlja naloge poveljnika severnoprimorske gasilske regije ter predsednika Gasilske zveze Cerkno. Prvi je bil med požarom, ki je divjal na Krasu, vodja dnevne izmene, drugi je bdel nad divjanjem ognja ponoči. Dolgoletne izkušnje s terenskim delom imata oba.

Prav tako je na obeh slonela izjemno velika odgovornost za varnost gasilk in gasilcev, drugih prostovoljcev in okoliškega prebivalstva. Na Krasu se ni huje poškodoval noben gasilec, zgorela ni nobena hiša, kar tako Simon Vendramin kot Stanko Močnik izpostavljata kot največji uspeh. Med intervencijo sta se dobro dopolnjevala.

Nihče nima več pristojnosti in odgovornosti od vodje intervencije

Simon Vendramin je bil kot vodja intervencije odgovoren za vse, kar se je dogajalo na terenu. V 15 zaporednih dneh v štabu v Kostanjevici na Krasu ni utegnil razmišljati, kaj vse gre lahko narobe. Na terenu je bilo 20.000 pripadnikov različnih služb, delovali so na nevarnem območju, posejanem s številnim neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. Med intervencijo je odjeknilo več kot 500 eksplozij.

»Zavedali smo se, da če bo vsak opravil svojo nalogo tako, kot jo mora, ne bi smelo priti do hujših poškodb. Šele ko po koncu intervencije popusti adrenalin, začne človek razmišljati o tem, kaj bi se lahko zgodilo. Še posebej, ko sem bral, da je na Hrvaškem umrl gasilec in da so tudi v Italiji imeli smrtno žrtev,« pripoveduje na Cerju, ki je v začetku decembra kazalo povsem drugačno podobo kot poleti. Brila je burja, zrak je bil čist, na največji požar v naravi v zgodovini Slovenije so spominjala le ožgana drevesa. Petnajst dni opisuje kot eno samo rutino.

»Po koncu izmene sem šel domov, poskušal zaspati, a največkrat ni šlo kljub hudi utrujenosti. Neprestano sem razmišljal, kaj so naloge za naslednji dan, prioritete ...« Močno se mu je v spomin vtisnila srčnost ljudi, ki so gasilce in gasilke ob poti domov pozdravljali z aplavzi: »To nam je dalo spodbudo in energijo, da smo naslednji dan ponovno opravili svojo nalogo.«

Deseterica po izboru uredništva

Kako hipne so bile odločitve, ki jih je moral sprejemati na Krasu? Govorimo o sekundah, minutah ali urah? »Odvisno od situacije. Nekatere smo načrtovali za uro ali celo dan vnaprej, ko pa so prišle kritične situacije, se je bilo treba odločiti v trenutku. Odločiš se na podlagi takratnih okoliščin. Danes bi zagotovo kaj naredil drugače, a tedaj je bila vsaka odločitev za tisto situacijo najboljša možna.« Njegov pristop k vodenju na terenu ni bil nič drugačen od Močnikovega, čeprav Vendramin zadnjih 20 let deluje kot poklicni gasilec (na skoraj 20 let prostovoljne podlage).

Simon Vendramin je bil vodja intervencije in odgovoren za vse, kar se je dogajalo na terenu. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kdor tega ne doživi, ne more vedeti

Stanko Močnik je bil osem noči zapored vodja nočne izmene. Prvič v nedeljo, 17. julija. Ko se je naslednji dan zjutraj vračal domov, je bil prepričan, da bodo požar ukrotili v dnevu ali dveh. Motil se je. Na Krasu je vsako noč poveljeval od 300 do 950 ljudem. Njegove naloge so zajemale razporejanje enot, planiranje dela, komunikacijo z mediji, pripravo poročil, sodelovanje z drugimi – vojaki, policisti, županom.

Čeprav po gasilski hierarhiji ni bil vodja intervencije, je odgovarjal za slehernega človeka na terenu, kar sam izpostavlja kot izjemen pritisk: »Še dolgo po koncu intervencije sem se ponoči zbujal in razmišljal o klicih gasilcev na terenu. To so bili izkušeni fantje, ki ne pokličejo kar tako. Ko pa, veš, da je nekaj narobe.« Bili so tudi obupani klici: »Če ne boste nekaj naredili, bomo zgoreli.«

Stanko Močnik je bil vodja nočne izmene. Vsako noč je poveljeval od 300 do 950 ljudem. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Močnik poudarja, da kdor tega ne doživi, ne more vedeti, kako velika je bila odgovornost na njima z Vendraminom. »Vedno smo hitro reagirali, pomembno je bilo, da sem imel ob sebi ekipo, ki sem ji popolnoma zaupal. Takoj smo poslali cisterno, premaknili ljudi, vozila.«

Ob tem poudarja pomen podpore bližnjih. »Imel sem možnost, da bi spal v hotelu na Goriškem, ampak sem jo zavrnil. Družina me je držala pokonci. Ko sem prišel domov, sem imel strahotne krče v nogah, pa sploh nisem fizično delal na terenu. Moral sem iti domov, potreboval sem svoje.«

Poudarja, da je bila nočna izmena deloma lažja od dnevne, saj je bilo prisotnih manj motečih dejavnikov: »Čez dan je bilo v štabu ogromno novinarjev, politikov, pripadnikov civilne zaščite. Z vsemi temi se je moral ukvarjati Vendramin.« Kmalu se bosta usedla skupaj in se pogovorila o tem, kako bi v prihodnje tako velike intervencije izpeljali še bolj optimalno.