Skromna zahvala velikim ljudem

Kako spisati zahvalo za armado prostovoljcev, ki tvegajo lastno življenje, da bi zaščitili imetje in življenja drugih, ne da bi pri tem zvenela patetično in pokroviteljsko? Težko. Morda celo nemogoče. Malokaj slovensko družbo tako zelo poenoti, kot jo naravna katastrofa.

Ena od evakuirank: Trdno zaupamo, da bodo gasilci ubranili naše hiše

Hud požar, ki že osmi dan divja na Krasu, je združil ne le prostovoljne in poklicne gasilke in gasilce iz vseh predelov države, pač pa tudi javnost – v trenutku, ko so ljudje izvedeli, da gasilci potrebujejo zaloge vode in hrane, so se odzvali in zbrali ogromno živil ter jih samoiniciativno dostavili na teren. Morda je vsak pri sebi čutil, da je to najmanj, kar lahko stori, da izrazi zahvalo gasilcem, ki bijejo težak boj z naravo.

Vročina na Goriškem je že tako ubijalska, v popolni opremi v neposredni bližini ognjenih zubljev pa še toliko hujša. Dihanje je močno oteženo. Dvanajst ur, kolikor traja posamezna izmena, brutalno dolgih. Ves dan sem na terenu opazovala gasilce, ko so ob cestah ležali na tleh, sloneli na vozilih, bolj ali manj izmučeni. Razmišljala, kaj jih žene, da tratijo svoj prosti čas in energijo za popolne neznance. Altruizem? Humanost? Predanost neki višji stvari, ki je laiki ne moremo razumeti?

Morda pa v teh človekoljubnih gestah ne gre iskati neke hudo zapletene življenjske filozofije in je odgovor preprost – ker to pač nekdo mora storiti. Iti na teren, posejan tudi z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, tvegati življenje, pogasiti požar. Da nam bo vsem še naprej dobro. Da bomo varni.

Ena od znank je dejala, kako upa, da se gasilke in gasilci zavedajo naše hvaležnosti. Na pločnikih in obcestnih ograjah v kraških vaseh visijo plakati z zahvalami, ljudje konvojem rdečih vozil mahajo od jutra do večera, otroci skačejo od veselja, ko gasilci prižgejo luči samo zato, ker malčkom to naredi silno veselje. Male, skromne geste velikih ljudi. Hvaležni smo. In mislim, upam, da večina njih to ve.

Le nikar ne pozabimo, kako so na Krasu štiriindvajset ur na dan branili ljudi in živali, tudi tedaj, ko bo požar pogašen in se bodo spet razplamtele debate o ureditvi njihovega statusa.