Po velikem požaru, v katerem je bilo uničenih okrog 3600 hektarov gozdov in drugih zemljišč, se na Kras počasi vrača življenje. Na cestah so prvi kolesarji, pohodniške poti – tudi zaradi hude vročine – za zdaj bolj ali manj samevajo.

Turizem je v zadnjih julijskih dneh tu skoraj povsem zastal, prioritete so bile drugje. Zdaj se začenja novo težaško delo, a domačini so prepričani, da se bo Kras pobral.

Nihče nima več pristojnosti in odgovornosti od vodje intervencije

V zaselku Vinišče v občini Renče - Vogrsko so maja letos odprli spominski park prve svetovne vojne z jarki, kaverno in urejenimi pohodniškimi potmi. Na vrhu hriba so Slovaki v spomin na svoje na fronti padle vojake postavili zvonico, šestmetrski lesen stolp. Grozovit požar konstrukcije ni uničil, le visoka temperatura je pustila rahlo sled na strehi.

»Zvonica je ostala cela, ker okrog nje ni bilo podrasti, vse smo namreč očistili,« pripoveduje poveljnik Civilne zaščite Renče - Vogrsko Milivoj Perkon, domačin iz Vinišča.

Opisuje bučanje med požarom, pokanje bomb, tresenje. Kako je vroč zrak, ki mu je sledil ogenj, sušil vse pred seboj.

Ko iznad njegove hiše opazujeva pokrajino, je jasno, da ni preživelo niti eno drevo: »Tudi bor, ki je zdaj še zelen, je pogorel in bo zato porjavel. Če bi bilo tu takrat milijon gasilcev, ne bi zaustavili ognja. V slovarju ni mogoče najti besed, s katerimi bi lahko opisal, kaj sem doživljal tistega dne.«

Za pomoč pri obnovi pogorelega Krasa se zbirajo namenska sredstva v okviru akcije Skupaj za Kras. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Več sto domačinov iz zaselkov v občini se je samoevakuiralo, ni jih bilo malo, ki so bili prepričani, da se ne bodo imeli več kam vrniti. Vinišče ima danes 19 prebivalcev, medtem ko jih je bilo med obema vojnama več kot 200. Pred 20 leti je imel zaselek eno samo prebivalko, danes se vračajo tudi mlade družine.

Potem ko so spomladi vložili ogromno truda v urejanje poti za sprehajalce, jahače in kolesarje, se zdi, da bodo morali zdaj začeti znova. 50 let star hrast, tako dolgo traja, da vsaj za silo zraste v tej zemlji, predstavlja eno od žalostnih podob močno prizadete pokrajine.

»Ta del Krasa je postal Luna. Pred 70 leti, še v času nekdanje Jugoslavije, so pogozdili bor, opravil je svojo funkcijo, saj je bil nasajen zato, da s koreninami, ki gredo v globino, razrahlja kamnito zemljo. Naredil je nekaj prsti, čeprav je visoka temperatura uničila tudi to. Zdaj smo na istem, kot smo bili v 50. letih prejšnjega stoletja. Lovci so izgubili 80 odstotkov lovišča,« pravi Perkon, tudi predsednik občinske delovne skupine za turizem.

Grozovit požar konstrukcije ni uničil, le visoka temperatura je pustila rahlo sled na strehi. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

V dobrega pol leta so na tem koncu uredili štiri kilometre sprehajalnih poti, za jesen jih načrtujejo še pet. Želijo si krožno pot v dolžini okrog 30 kilometrov.

»Imamo lepe razglede, ampak bistvo za obiskovalce so bile poti z naravno senco. Zdaj pa je vse požgano, tako rekoč mrtvo. Trajalo bo nekaj časa, da si narava opomore,« je dodal Perkon. 

Perspektiva je – imajo stalne izvire vode, zvonico, kaverne, jarke. Med Renčami in Trsteljem se je že začelo čiščenje gozda. Zdaj meljejo zgolj les, požagan med intervencijo na glavnih prometnicah in protipožarnih presekih okoli vasi, nato se bodo lotili še ostalega.

Na dan napolnijo od štiri do pet tovornjakov, vsak prenese približno 33 kubičnih metrov zmletega lesa.

Med Renčami in Trsteljem se je že začelo čiščenje gozda. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Zemlja si vsakič težje opomore

Gasilci, na terenu jih je bilo v dveh julijskih tednih vsega skupaj več kot 12.500, so si zdaj sicer nekoliko opomogli od gašenja, a jim brezdelje zaradi hude suše še ni usojeno. Med požarno stražo smo pod Cerjem srečali poveljnika PGD Čepovan Adrijana Kofola.

Člani prostovoljnih gasilskih društev Gasilske zveze Goriške dvakrat na dan opravijo kompleten pregled požarišča, če bi se kje pojavil dim. En pregled jim vzame od tri do štiri ure, prevozijo približno sto kilometrov. Tako bo do prvega večjega deževja, ki pa ga – kot da bi se nam vsem skupaj narava posmehovala – še ni na vidiku.

»Zemlja mora biti tako namočena, da ne bo več obstajala nevarnost samovžigov,« na vprašanje, koliko dežja mora pasti, da bo skrb končno mimo, odgovori Kofol.

Člani prostovoljnih gasilskih društev Gasilske zveze Goriške dvakrat na dan opravijo kompleten pregled požarišča, če bi se kje pojavil dim. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

V zraku se vonja pepel, takoj ko se človek česa dotakne, dobi pod nohte črno umazanijo. Tudi kriminalisti so bili v petek na ogledu požarišča, z dronom so pregledovali teren. O vzrokih za najhujši požar v zgodovini Slovenije je še prezgodaj govoriti.

Ogenj se na srečo ni dotaknil pomnika miru in razglednega stolpa na Cerju, čeprav se mu je povsem približal. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Ogenj se na srečo ni dotaknil pomnika miru in razglednega stolpa na Cerju, čeprav se mu je povsem približal.

Potem ko so leta 2019 po hudem požaru na tem območju nasadili 14.900 novih drevesc črnih borov in uredili drevored z 216 sadikami avtohtonih hrastov, brekov, škoršev, javorjev in lip, bodo primorani zdaj začeti znova. Zemlja si vsakič težje opomore.

Anja Sedevčič Lasič iz Turizma Miren Kras je povedala, da Kras sicer nima več take podobe, kot jo je imel pred 17. julijem, turizem in vse delo, vloženo vanj, je skoraj izničeno, vendar verjame, da se bodo trdoživi in vsega hudega vajeni Kraševci skupaj pobrali.

»Gradili smo zeleni turizem, stavili na butičnost, mir in trajnost. Vse to ostaja naša vizija, nekaj preostalih zelenih oaz bo moralo zadostovati za ponovni zagon. Ogenj ponudnikom ni vzel volje do dela in gostoljubja, še manj pregovorne domačnosti. Še vedno lahko ponudimo bogato kulturno in zgodovinsko dediščino, vodene oglede jam z zgodbami iz prve svetovne vojne, veličastne razglede s Cerja, okusno kulinariko, odmaknjenost in mir.«

V požaru je bilo uničenih okrog 3600 hektarov gozdov in drugih zemljišč. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Pretežni del pohodniških poti v občini Miren - Kostanjevica je na pogorišču, nadomestiti bo treba poškodovano infrastrukturo. Narava bo po besedah Anje Sedevčič Lasič potrebovala desetletja, da si opomore, biti moramo strpni in se iz te izkušnje naučiti, kako jo varovati.

Kras je bil vedno krhek, izpostavljen besu narave in neodgovornim posegom človeka. Morda je bila to učna ura o nemoči človeka v boju z naravo, ki lahko v trenutku izbriše stoletje.

S premišljenimi koraki, za katere nam bodo hvaležne tudi prihodnje generacije – eden od teh je poziv Skupaj za Kras, namenjen zbiranju prispevkov in donacij za obnovo pogorelega Krasa –, je treba zdaj pristopiti k obnovi edinstvene, a prevečkrat ranjene pokrajine.