Razogljičenje je postalo globalna mantra, cilj je podnebna nevtralnost do sredine stoletja. Uresničevanje zavez pa ni tako gladko, kot bi si želeli. Znotraj EU obstajajo velike razlike, po svetu pa je stanje v povprečju še slabše. O tem, kje smo,  kako bi kot družba lahko najbolj učinkovito »zgrabili bika za roge« in kako to v praksi počno tisti, ki vsem kažejo pot, smo se pogovarjali z dr. Miho Bobičem, strokovnjakom za daljinsko ogrevanje in energijsko učinkovitost v podjetju Danfoss Trata.

Za upočasnitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija bi morali do leta 2030 izpuste toplogrednih plinov prepoloviti. A če bomo nadaljevali po trendih iz leta 2010, bomo svetovne emisije kvečjemu za 30 odstotkov – povečali, je skeptičen sogovornik. Trenutno namreč kaže, da se bodo temperature povečale za 3 do 4 stopinje, kar je občutno več kot danes in kot smo bili navajeni.

Dr. Miha Bobič, strokovnjak za daljinsko ogrevanje v Danfossu Trata, stravi na energetsko preobrazbo stavb. FOTO: Andrej Križ

Potencial za zmanjšanje emisij

Za kar tri četrtine izpustov je odgovoren sektor energetike, sledijo kmetijstvo, industrija, ravnanje z odpadki, najhitreje rastoči sektor pa je po Bobiču uhajanje hladiva v ozračje. Če gledamo rabo energije, pa gre 17 odstotkov za proizvodnjo elektrike, 32 odstotkov za promet in levji delež, kar 51 odstotkov za stavbe, večinoma za njihovo ogrevanje in hlajenje. Delež energije, potrebne za hlajenje v stavbah, bo zaradi segrevanja ozračja še naraščal. Po drugi strani lahko izpuste močno zmanjšamo, če pozimi ogrevamo prostore za stopnjo, dve manj.

Energetska učinkovitost, ki jo v največji meri zagotovi prav energetska sanacija stavb, je po prepričanju Mihe Bobiča poglavitni dejavnik za zmanjšanje emisij; pri tem je obvladovanje energijskih tokov v zgradbi bolj ekonomsko in energetsko privlačno kot obnavljanje ovojnic zgradb. Drugi element je dekarbonizacija virov:  v energetiki prehod na vodno, vetrno in sončno energijo, v prometu uvedba vodika oz. metanola in elektrifikacija, v stavbah pa uporaba sončne, geotermalne energije in v veliki večini toplotne črpalke, povezana na sisteme daljinske energetike. Tretji dejavnik je splošni družbeni konsenz o potrebnih spremembah in pripravljenosti za investicije in spremembo obnašanja.

Posluh za trajnostnost bo nova konkurenčna prednost

K zmanjšanju emisij v EU pa bo doprinesla tudi taksonomija s svojo klasifikacijo izdelkov in storitev po vplivu na podnebje, in poročanje o posojilih v bančnem sektorju. S tem bo praktično nemogoče dobiti posojila za nakup novega kotla na ogljikovodike.

Od bele do črne

Energetska preobrazba je tržna niša, v kateri želi biti EU vodilna v svetu.  In čeprav sta denimo Amerika in Kitajska v okrevanje po pandemiji  tudi v energetiko vlagali občutno več, je stanje po svetu v povprečju precej slabše kot v Evropi. Glavni delež emisij prihaja iz Severne Amerike, Kitajske in Južne Azije ter Indije, kjer je energetska preobrazba bolj na papirju kot v življenju.

Danska je zgled učinkovite okoljske politike za ves svet. FOTO: Oliver Foerstner, Shutterstock

Med članicami EU obstajajo precejšnje razlike. Danska  je po Bobičevih besedah očitno edina, ki se je nekaj naučila iz naftnih kriz v 70. letih prejšnjega stoletja in je nekakšen svetilnik v energetski preobrazbi. Penetracija daljinskega ogrevanja na Švedskem in Danskem je najvišja na svetu, zato je dekarbonizacija z izbiro pravih virov toplote za večino stavb preprosta. Za isti učinek je treba zamenjati veliko manj virov, kot v primeru individualnih kurišč. Sistemi daljinskega ogrevanja  so vse bolj učinkoviti, njihovi lastniki so uporabniki. Danska, »država z najbrž najbolj proaktivno politiko dekarbonizacije na svetu«, prednjači tudi v razogljičenju prometa, kjer so z davčno politiko omogočili relativno hiter prehod na električna vozila. S spodbujanjem izgradnje vetrnih in v zadnjem času tudi sončnih elektrarn dosega zavidljivo nizke izpuste CO₂ na kWh proizvedene električne energije. S sezonskimi hranilniki toplote je dosegla čezsektorsko povezovanje med elektriko in toploto, primanjkljaje v proizvodnji elektrike iz OVE pa pokriva s sežiganjem smeti v sežigalnicah. Država je s pravilno izbiro zakonodaje in davčnih olajšav omogočila zasebne investicije v energetski sektor.

V prihodnosti se nas bo pol ogrevalo daljinsko

Preostanek Evrope je nekje vmes;  poceni avtomobili, slaba petentracija daljinskega ogrevanja (med 10 in 15 odstotki), prevelika odvisnost od premoga in ukinjanje jedrskih elektrarn (Nemčija), velika promocija biomase kot neogljične alternative (Avstrija) in zanašanje na plin kot vmesno stopnjo pri dekarbonizaciji so postavili Evropo pred ogledalo in velika večina držav je pohitela z ukrepi za energijsko sanacijo stavb, razogljičenje virov in izgradnjo novih sistemov daljinske energetike, opaža strokovnjak iz Danfossa.

V skupino »tistih na repu« prišteva države, ki imajo praviloma veliko premoga za termoelektrarne kot steber njihove proizvodnje energije, pa tudi ogrevanja stavb. To sta Estonija in Poljska, pa tudi Italijani niso na boljšem, le da je tam plin to, kar je za Poljake premog.

Poseben status ima Francija, kjer je proizvodnja električne energije skoraj povsem dekarbonizirana, šepa pa pri elektrifikaciji prometa – zaradi relativno revnega prebivalstva, pa tudi penetracija daljinske energetike je kljub pospešeni graditvi v zadnjih letih še vedno slaba.

Kje je Slovenija?

Slovenija je v evropskem povprečju. V prizadevanju za ogljično nevtralnost ima še veliko neizkoriščenih možnosti na področju daljinske energetike, tudi v mestih, kjer je ta že prisotna in je sedaj na voljo zemeljski plin.

Kar zadeva elektriko, je bila izgradnja novega bloka TE Šoštanj velik korak nazaj. Neizkoriščen ostaja vodni potencial. Predvsem je zanimiva možnost črpalčnih elektrarn, ki shranjujejo presežke električne energije ob špicah v zalogovnik na hribu in ga ob potrebi uporabljajo kot hidroelektrarne. Dobra priložnost so tudi sončne elektrarne, predvsem v višjih legah, ker je tam zrak manj onesnažen in so tudi temperature nižje, kar izboljšuje izkoristek. Vprašanje je le, ali smo pripravljeni v te namene žrtvovati hrib ali dva. Vetrne elektrarne v našem okolju niso dovolj perspektivne, saj veter bodisi piha premočno, ali pa ga ni. Verjetno bo šlo na kratek rok težko brez nove jedrske elektrarne. Vprašanje je le, ali smo s prodajo elektrike iz obstoječe zaslužili dovolj za razgradnjo stare in izgradnjo nove.

Nizkoogljično poslovanje kot konkurenčna prednost

Pri ogrevanju stavb vidi Miha Bobič izredno veliko priložnosti za nove sisteme daljinske energetike, »kjer se lahko veliko naučimo od Danske in celo izboljšamo model z daljinskim hlajenjem«. V južni in vzhodni Sloveniji bi lahko stavbe ogrevali tudi z geotermalno energijo.

In promet: »Kaj sploh še čakamo; Slovenijo lahko prevozimo brez potrebne polnitev baterije, torej je za vožnjo po državi ali dopust v Istri električni avtomobil z dosegom 250 kilometrov več kot dovolj. Ker pa elektro distribucija takih obremenitve verjetno ni sposobna, je bistvenega pomena upravjanje s toplotnimi obremenitvami, tako, da se uporabi  zalogovnike toplote in sistemov daljinske distribucije toplote in hladu.«

Sončna energija bo imela pomembno vlogo pri ozelenitvi energetike. FOTO: Janoš Zore/Delo

Do 2030 brez emisij

Glede na pomembno vlogo ogrevanja in hlajenja v energetski preobrazbi smo sogovornika vprašali tudi, kako bo h globalnemu razogljičenju prispeval Danfoss. Njegova  ponudba, tako Bobič, je usmerjena v energijsko učinkovitost (rešitve za mobilno hidravliko, frekvenčni pretvorniki, klimatske rešitve za hlajenja in ogrevanje).

»Nova strategija Danfossa do 2025 zahteva, da izdelujemo izdelke, ki bistveno zmanjšujejo izpuste pri naših strankah, zavezani pa smo tudi krožnemu gospodarstvu in raznovrstnosti in vključenosti vseh zaposlenih. Do leta 2025 bo dekarboniziran večji del Danfossa, do 2030 pa bomo kot podjetje popolnoma razogljičili naše delovanje, kar pomeni: nič emisij iz naših tovarn, pisarn, avtomobilov, potovanj in podobno. Naš zgled je kampus v Nordborgu na Danskem, kjer je sedež koncerna, ki je dekarboniziran letos.«

Okoljski cilji, ki vodijo v popolno dekarbonizacijo podjetja, so znanstveno določeni  (to ni sajenje dreves v Patagoniji, poudari Bobič). Zavezali so se jim prejšnji teden na kongresu vseh višjih vodij koncerna Danfoss.

K ogljičnemu odtisu podjetja največ prispeva nabava sestavnih delov in transport. Zato želijo popolnoma regionalizirati proizvodnjo – Evropa bo izdelovala izdelke za Evropo, Azija za Azijo itd. In kje v Evropi bo ta proizvodnja?  Tam, kjer bo lokalna cena zelene električne energije dovolj konkurenčna in dobaviteljska veriga dovolj kratka, da se ne ustvarja emisij še s transportom.

»Ampak, pozor, dejavnost podjetja pomeni le pet odstotkov emisij, 95 odstotkov jih povzročijo oziroma zmanjšujejo naši izdelki. Za primer: vgradnja sistemov za regulacijo in hidravlično balansiranje v tipično komercialno stavbo lahko izboljša rabo energije za pet do 25 odstotkov, ogljični odtis našega izdelka pa je vsaj 500-krat manjši od odtisa prihranjene energije.«