Trajnostno vlaganje je pot, ki nam je blizu

Benjamin Jošar pedseduje tudi upravnemu odboru Združenja družb za upravljanje investicijskih skladov. Magister ekonomskih znanosti, ki mu je strokovno znanje pomembna vrednota, je krmilo družbe Triglav Skladi, ustanovljene leta 1994, prevzel januarja 2018. Skupini Triglav se je pridružil kot član uprave Zavarovalnice Triglav. Benjamin Jošar je bil pred tem predsednik uprave KD borznoposredniške družbe in izvršni direktor ter izvršni član upravnega odbora KD banke, sicer pa aktiven tudi v nadzornih svetih ter kot asistent na katedri za ekonomsko teorijo in politiko na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Je prekaljen menedžer in finančnik, z bogatimi izkušnjami s področja strateškega menedžmenta, bančništva, zavarovalništva, upravljanja premoženja in korporativnih financ. Njegovo vodilo je razvoj in z njim povezano uvajanje sprememb, saj je zagovornik preseganja statusa quo.

G. Jošar, ste predsednik uprave Triglav Skladov, družbe za upravljanje premoženja. Koliko premoženja upravljate in za koliko vlagateljev skrbite?

V Triglav Skladih skrbimo za premoženje več kot 100.000 strank in upravljamo z več kot 1,5 milijarde evrov sredstev. Verjamemo, da si naši vlagatelji zaslužijo več. To je naš moto, ki ga udejanjamo na dveh ravneh. Prva raven je naša osnovna dejavnost – uspešno upravljanje premoženja, ki nam ga naši vlagatelji zaupajo. Druga raven je, da našim vlagateljem ponudimo več – več transparentnosti, več svetovanja, več informacij in boljšo uporabniško izkušnjo. Vse to se odraža v našem poslanstvu, da »varčevanju dodajamo vrednost«. Za nas dodana vrednost poleg denarne vrednosti pomeni tudi oplemenitenje z drugimi, nefinančnimi vidiki.

Z vidika gibanja kapitalskih trgov je bilo lansko leto zelo donosno in je odražalo močno okrevanje gospodarstva po pandemiji covida-19. Kako trenutne razmere, od spremenjene geopolitične situacije do rasti cen surovin itd., vplivajo na razvoj trga kapitala?

Dobro vprašanje. Res je, razmere na kapitalskih trgih so se spremenile. Optimizem in dogajanje po pandemiji sta zaznamovana z visoko inflacijo, ki je v zahodnem svetu nismo videli od konca 70. let. Zaradi vojne v Ukrajini so se razmere zaostrile tudi pri dobavi energentov. Posledično celotno okolje zaznamuje negotovost in vprašanje je, kako se bo ta odrazila na trgu kapitala. Negotovo je tudi, na kakšen način se bodo centralne banke odzvale na razmere – nekatere že zvišujejo obrestne mere, kar je zaradi povečanih inflacijskih pritiskov pričakovano. Vendar ima lahko nadaljnje zaostrovanje denarne politike tudi negativen vpliv na gospodarsko aktivnost. Če se bo izkazalo, da je zviševanje obrestnih mer ali zaostrovanje monetarne politike preveč ostro, lahko to privede tudi do recesije.

Priča smo geopolitičnim pritiskom, poleg vojne v Ukrajini tudi napetostim med Kitajsko in ZDA, morebiti celo širše – med zahodnim svetom in Kitajsko. Vprašanje je, kako bo to vplivalo na gibanja in razvoj trgov kapitala. Dejstvo je, da si Kitajska želi razviti vzporedni sistem finančnih trgov, s čimer kitajska podjetja ne bodo več odvisna samo od financiranja na za njih tujih trgih kapitala. Precej verjetno je, da bo na dolgi rok prišlo do konkurenčnega finančnega sistema ali kapitalskih trgov. To je nekaj, česar doslej nismo bili navajeni, saj so vse od obdobja po drugi svetovni vojni dominirali zahodni kapitalski trgi.

Na čem torej kapitalski trgi lahko letos gradijo optimizem in kakšna so tveganja?

Letošnje leto bo zelo drugačno kot lansko, ki ga je zaznamovala visoka rast kapitalskih trgov. Pričakujem, da bo zaznamovano z negotovostjo, ki se pojavlja z naraščajočo inflacijo in posledičnim zviševanjem obrestnih mer. Vprašanje je, kako bo slednje vplivalo na gospodarsko aktivnost, ki bo nato zopet vplivala na gibanja na kapitalskih trgih. Pomemben vpliv bo imela tudi vojna v Ukrajini in sicer predvsem z vidika vplivov na cene energentov. To lahko dodatno vpliva na inflacijo, zaradi česar lahko pride do inflacijske spirale. Doslej se namreč inflacijska pričakovanja še niso vgradila med vse sestavne dele ekonomije, kot so plače in cene, zato bi lahko prišlo do okolja, v katerem bo težje brzdati nadaljnjo rast cen. Tveganje predstavlja tudi zviševanje obrestnih mer s strani ameriške centralne banke (Fed), ki je sicer na mestu, čemur bodo verjetno sledile tudi druge centralne banke, vprašanje pa je, kakšne bodo posledice.

Začetni del vojne v Ukrajini je minil brez posebnih vplivov na kapitalske trge in po mesecu dni tudi ni bilo zaznati večje reakcije s strani vlagateljev. Ne vemo pa, kam se bodo razmere v Ukrajini  obrnile. Rusija, ki je pod sankcijami, z vidika globalne potrošnje ni tako pomembna kot z vidika izvoza energetskih virov (nafte in zemeljskega plina), kjer prihaja do spremembe distribucijskih poti in do diverzifikacije teh virov. Dolgoročno to ne pomeni velike težave, saj naj bi Evropa razpršila svoje vire dobave nafte in zemeljskega plina.

Kaj so glavni investicijski trendi?

Investiranje je dinamično področje. V množici novonastajajočih trendov bi kot ključna izpostavil dva. Prvi je trajnostno investiranje, ki ga zaznamuje spoznanje, da morajo kapitalski trgi delovati trajnostno, če želijo izpolniti vlogo alokacije kapitala. Drugi je tematsko investiranje, vezano na posebne dejavnike in zgodbe, ki so aktualne in imajo doseg, širši od posamezne regije, panoge ali naložbenega razreda.

Pri Triglav Skladih imamo dolgoročen pogled, zato menimo, da je usmeritev v trajnostne dejavnike prava, da lahko uživamo oplemenitenje našega premoženja na dolgi rok. Investiranje pomeni alokacijo kapitala, ki mora stremeti k temu, da je razvoj trajnosten in da podpira perspektivne panoge in podjetja, ki ohranjajo gospodarsko aktivnost in razvoj gospodarstva na dolgi rok, ne pa izkoriščati kratkoročne trende, ki so dolgoročno škodljivi.

Verjamem, da je trajnostna usmeritev investiranja samoumevna in ni nujna samo zaradi regulatornega vidika. Ta se je pojavil na ravni EU zato, ker trgi sami niso odigrali svoje vloge, zaradi česar brez regulative ne bi prišlo do izrazitega pomika v trajnostno investiranje. Slednjega institucionalni investitorji na Zahodu in vlagatelji vidijo kot prioriteto in na ta način se tudi vzpostavlja alokacija kapitala, ki gre iz netrajnostno naravnanih panog in podjetij ter naložb v tista, ki to so, zaradi česar se lahko zagotovi gospodarska rast na dolgi rok. In to je ključni namen – da kapitalski trgi odigrajo bistveno vlogo pri financiranju trajnostno usmerjenih podjetij in s tem spodbujajo t. i. zeleni prehod.

Trgi kapitala so za države, kot je Slovenija, z razmeroma visokim razmerjem med javnim dolgom in BDP, zelo pomemben del gospodarskega razvoja. Iz nedavnih priporočil projekta za krepitev slovenskega kapitalskega trga, ki ga je financirala evropska komisija, med drugim izhaja, da bi država morala znova preučiti strategijo privatizacije podjetij in pripraviti zakonodajni okvir reforme kapitalskega trga. Kaj bi po vaši oceni morala vsebovati ta reforma?

Pozdravljam ugotovitve študij, ki jih je bilo za področje kapitalskega trga narejenih že relativno veliko. Želim si, da bi se akcijski načrti, ki jih te študije vsebujejo, tudi uresničili. Za razvoj kapitalskega trga v Sloveniji bi naredili največ, če bi pri vseh deležnikih prišlo do spoznanja, da se ga lahko nadgradi in razvije.

Kaj bi bilo treba narediti? Idej je več, ena izmed njih je spremenjena vloga države pri privatizaciji. To pomeni, da bi država del svojih naložb v podjetjih, ki so primerna za kotacijo na borzi, privatizirala ali šla v sekundarno javno prodajo delnic. To bi bilo potrebno tudi zato, da bi imeli na borzi izdajatelje, s katerimi se lahko trguje, saj vemo, da je v zadnjih letih zaradi prevzemov upadlo število naših večjih podjetij na borzi, zaradi česar se prva kotacija zelo oži.

Obenem se je treba odločiti, kako vzpostaviti okolje za trgovanje z delnicami manjših izdajateljev. To je pomembno za razvoj segmenta majhnih podjetij. Dosedanji poskusi so bili žal neuspešni. V ta sklop verjetno spada informiranje lastnikov takšnih podjetij o možnostih pridobivanja kapitala prek kapitalskih trgov.

Pomemben del je tudi vzpostavitev trga obveznic, se pravi trga dolžniškega kapitala, ki v Sloveniji trenutno praktično ne obstaja. Država se zadolžuje izven Slovenije, kar je sicer običajno, vendar bi se lahko podjetja in morebiti tudi lokalne skupnosti zadolževali z izdajo obveznic in dolžniških instrumentov v Sloveniji.

Zaradi nizkih obrestnih mer je trenutno zelo nehvaležno govoriti o razvoju trga dolžniških vrednostnih papirjev, ker je prijazen do tistih, ki se želijo zadolžiti, za investitorje pa ni tako zanimiv. Pričakujem, da se bo to spremenilo. Tak način bi dopolnjeval obstoječe bančno financiranje, saj sama podjetja spoznavajo, da je pametno imeti raznoliko strukturo financiranja in ne biti odvisen le od enega vira, saj lahko taka odvisnost v primeru krize ali sprememb postane težava.

Dobro delujoč kapitalski trg v Sloveniji bi omogočil, da bi tudi manjša slovenska podjetja prišla do financiranja za svoje projekte in večja podjetja za svoje širjenje v tujino. Dobro razvit kapitalski trg pripomore h gospodarski rasti, privede do sprememb pri prelivanju prihrankov iz bank v druge finančne naložbe in do izboljšanja korporativnega upravljanja. Dobro korporativno upravljanje izboljšuje rezultate podjetij. Gre torej za pozitiven vpliv na več različnih segmentov naše družbe. Za dosego tega cilja je pomembno tudi zvišati finančno pismenost prebivalstva.

Kako bi lahko spodbudili prelivanje prihrankov iz bank v druge finančne naložbe, saj vemo, da je stopnja varčevanja slovenskih gospodinjstev med najvišjimi v Evropi?

Drži, v Sloveniji imamo večino svojih prihrankov v bankah, kar ni trenutno dobro za nikogar – niti za banke, ki se utapljajo v likvidnosti, niti za nas varčevalce, ker izgubljamo zaradi negativnih realnih obrestnih mer, niti za državo, ki ji je v interesu, da bi imeli prebivalci čim več premoženja. S prelivanjem prihrankov v druge finančne naložbe bi se povečala potrošnja, poleg tega bi lahko tudi varčevali za prihodnost, tj. pokojninsko varčevanje.

Čarobna paličica ali hitra rešitev ne obstaja. Vsak od nas mora odigrati svojo vlogo, tako država kot tudi finančne institucije. Le-te bi morale vložiti več napora v splošno izobraževanje o produktih in v dvig splošne finančne pismenosti, da bi razblinili strah pred neznanim. Tako bi se lahko vlagatelji odločali bolj samozavestno, saj bi vedeli, katera tveganja sprejemajo.

V Triglav Skladih izobraževanju širše javnosti namenjamo veliko energije, pozitivno spodbudo je predstavljalo tudi okolje nizkih obrestnih mer, saj so tudi banke postale bolj aktivne pri ponujanju drugih finančnih produktov, ne samo depozitov.

Kako pa bi lahko še dvignili raven finančne pismenosti?

Čaka nas relativno dolga in zahtevna pot. Menim, da je smiselna uvedba sistematičnega izobraževanja na temo finančne pismenosti tudi v osnovnih in srednjih šolah. Tako bi že mladi spoznali osnove varčevanja, financiranja, delovanja kapitalskih trgov, da bodo lahko s svojim premoženjem optimalno ravnali. Ne glede na to kakšne karierne poti bodo potem ubrali, bi bili dovolj dobro podučeni o možnostih ravnanja z denarjem, ki ga bodo zaslužili in o tem kako se pripraviti na varčevanje za starost.

V naši družbi finančnemu opismenjevanju posvečamo posebno pozornost. Tako smo v okviru projekta finančnega opismenjevanja mladih izobrazili tudi že več kot 200 učiteljev, a je udeležba na tovrstnih izobraževalnih dogodkih odvisna od afinitet zagnanih posameznikov.

Odbor za finančno stabilnost je marca ob razpravi o dolgoročnih tveganjih trenutne ureditve pokojninskega sistema v Sloveniji za finančno stabilnost sprejel pobudo vladi, s katero želi poudariti nujnost sprememb v dodatnem pokojninskem zavarovanju (drugi steber), ki bi med drugim povečale vključenost institucionalnih vlagateljev v pokojninski sistem, s tem pa posredno prispevale tudi h krepitvi domačega trga kapitala. Kako komentirate to pobudo?

Širjenje zavedanja, da imamo na področju pokojninskega varčevanja velik problem, ki ga je treba začeti reševati, je nekaj, na kar je treba vedno znova opominjati. Veseli me, da je tako eminenten odbor spomnil na to pereče vprašanje. Z njegovimi pozivi se strinjam, še bolj bi bil vesel, če bi tudi družbe za upravljanje identificirali kot pomembnega deležnika pri pokojninskem varčevanju.

Vprašanje pokojninskega sistema je eden izmed najbolj ključnih izzivov, ki nas čaka v prihodnjih letih, saj z njegovo rešitvijo odlašamo že nekaj časa. Demografska slika Slovenije z vidika pokojninskega sistema ni ugodna. Po projekcijah bo v prihodnjih letih pritisk na pokojninsko blagajno – in s tem tudi na proračun – še veliko večji. Slovenija ima relativno veliko stopnjo nezaposlenih prebivalcev, starejših od 60 let, kar pomeni, da bo pokojninski problem vedno večji. Zato bo vedno večji delež BDP treba nameniti za pokojnine, ki bodo posledično zmeraj nižje, kar lahko vodi v revščino starejših. In zato je tako zelo pomembno, da bi že včeraj in ne šele danes začeli s pokojninsko reformo, ki bi ta vprašanja nagovarjala.

Kakšen model pokojninske reforme bi po vaši oceni omogočil največji potencial za razvoj trga kapitala?

Verjetno je najboljša smer razmišljati o t. i. treh pokojninskih stebrih. Prvi steber je obvezno pokojninsko zavarovanje, podobno temu, kot ga poznamo danes in ki zagotavlja osnovno pokojnino. Zaradi demografskih trendov bo tega denarja zmeraj manj, kar pomeni, da bodo tudi pokojnine iz prvega stebra, ki je zdaj primarni način izplačevanja pokojnin, vedno nižje. Zato si upokojenci ne bodo mogli privoščiti standarda, na katerega so bili navajeni v času aktivne kariere.

Zato je treba začeti tudi s pokojninskim varčevanjem in pri tem razmišljam o dveh dodatnih stebrih. Drugi steber, ki predstavlja dodatno pokojninsko varčevanje, bi moral biti obvezen. To pomeni, da bi del prispevkov obvezno vplačevali v pokojninske sklade, kot jih sedaj poznamo v okviru prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ta del bi moral biti pomembno bolj davčno stimuliran, kot je zdaj. Tretji steber bi bil prostovoljno pokojninsko varčevanje, ki bi v idealnem primeru moralo biti pozitivno stimulirano z davčno zakonodajo.

Glede pokojninske reforme bi izpostavil še en pomemben vidik. Ko smo v Sloveniji uvedli prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, je bilo možno investirati samo v zajamčeni sklad – to dolgoročno pomeni bistveno manj premoženja, celo dva- do trikrat manj pri starostnih skupinah, ki so s pokojninskim varčevanjem začele dovolj zgodaj. Dosti pozno smo nato uvedli sklade življenjskega cikla, pri katerih so še vedno stroge starostne meje glede investiranja. Meja za vplačevanje v delniške sklade se sicer premika navzgor, vendar je glede na pričakovano življenjsko dobo še vedno prenizka. In zato je pomemben tretji, prostovoljni steber, da bi lahko vsak investiral, kot bi želel.

Namesto obveznega varčevanja bi lahko uvedli tudi sistem, po katerem bi avtomatično varčevali za starost, razen če bi se posameznik izrecno odločil za izstop iz njega. Večina najbrž ne bi izstopila, tako kot jih sedaj večina ne vstopi vanj, razen v primeru kolektivnih shem. Že s tem bi lahko uvedli relativno veliko aktivacijo ljudi.

Zanimivo je, da so države, ki niso imele tako razvitega pokojninskega sistema, uspele uvesti relativno moderen pokojninski sistem, predvsem ta obvezen drugi steber (na primer Hrvaška, Makedonija, Estonija). Obstajajo dobre prakse, ne obstaja pa univerzalen model, zato je pri spremembah pokojninskega sistema vedno treba gledati še iz vidika družbene sprejemljivosti ukrepov.

Kakšna so pričakovanja finančnih institucij do odločevalcev, zakonodajalca, nadzornikov?

Za kapitalske trge je zakonodaja v veliki meri pogojena z evropsko, njena interpretacija pa dopušča manevrski prostor. Želimo si ažurno implementacijo teh direktiv, in sicer s spodbujanjem razvoja slovenskega kapitalskega trga, ne pa v smeri prepovedovanja.

Finančne institucije moramo biti nadzorovane zato, ker smo prepomembne za delovanje gospodarstva, saj bi bili v primeru težav stroški, ki bi jih imela država ali davkoplačevalci, preveliki. Spomnimo se na preteklost in bančne krize.

Finančne inštitucije skrbimo za vlaganje in investiranje, upravljamo s prihranki gospodinjstev. To niso dobro poučeni investitorji, zato zakonodaja zagotavlja, da je to premoženje naloženo varno in da so lahko varčevalci pomirjeni, da se z njihovim premoženjem ravna profesionalno. V tem vidim zakonodajo kot konkurenčno prednost.

Želim si, da zakonodaja omogoča razvoj finančnih institucij in novih storitev, razvoj digitalizacije našega poslovanja in da je pozitivno naravnana do razvoja kapitalskega trga. Ne želim si davčne diskriminacije, kot je na primer zdaj, ko so naši produkti obdavčeni, medtem ko to za kriptovalute ne velja.

Zakonodaja je namenjena preprečevanju ekscesov in na tem področju so se v preteklosti dogajali, predvsem pri prvih ponudbah kriptožetonov, zato bi po mojem mnenju morali biti že takrat regulirani. Zdi se mi pomembno, da vsi igramo po istih pravilih in smo vsi regulirani. To je moje pričakovanje do odločevalcev in zakonodajalca. Ter da če obstaja želja po razvoju trga kapitala in po večjem deležu varčevanja v drugih oblikah, ne samo v bančnih depozitih, da bi bila tudi davčna politika k temu pozitivno naravnana, na primer z davčnimi spodbudami dolgoročnega varčevanja.

Torej, želim si, da se vsi gradniki okolja sestavijo v spodbujanje razvoja trga kapitala: finančni zakonodajni okvir, davčna zakonodaja ter regulacija in ukrepi za lažje digitalno poslovanje.

Slovenske družbe za upravljanje investicijskih skladov ste združene v združenju, ki mu tudi predsedujete, med drugim pa vas druži tudi želja po pozicioniranju omenjenih družb kot primarnih upravljavcev institucionalnega premoženja v Sloveniji. Kako blizu ste globalnim igralcem ter kakšne so prednosti in slabosti slovenskih ponudnikov za slovenskega investitorja?

V združenju družb za upravljanje si želimo postati nosilci upravljanja premoženja v Sloveniji. Po naši oceni je razvoj v zadnjih 30 letih pokazal, da so naše kompetence in znanja primerljiva z znanji v podobnih inštitucijah upravljalcev premoženja v tujini. Seveda so tuje finančne institucije večje, z več resursi, ki lahko ponudijo več finančnih produktov, ampak po drugi strani si ne predstavljamo, da Slovenija ne bi imela svojih upravljalcev premoženja.

Premoženje, tako institucionalno kot nas vlagateljev (zasebnih in fizičnih oseb), je namreč prepomembno, da bi ga zaupali nekomu, za katerega slovenski trg pomeni zaokrožitveno napako. In tu je poleg profesionalnega upravljanja premoženja naša velika prednost, saj smo življenjsko odvisni od domačih vlagateljev, kar pomeni, da je naša zaveza do domačih vlagateljev veliko večja kot morebiti zaveza kakšne tuje konkurence.

Moje videnje razvoja panoge upravljanja premoženja je, da bi se čim več tudi institucionalnega upravljanja premoženja preneslo na družbe za upravljanje ter da bi čim večji delež prebivalcev začel varčevati tudi v vzajemnih skladih. Tako bi lahko zagotovili ekonomijo obsega in še večjo primerljivost na produktni in storitveni ravni s tujo konkurenco.

Nikakor si ne želim, da vlagatelji ne bi vlagali tudi v druge oblike, saj potrebujemo konkurenco in tudi želimo pokazati, da so naši rezultati najmanj enako dobri kot so rezultati tujih konkurentov. Tudi vzajemni skladi niso edina primerna oblika investiranja za fizične osebe - sem pa prepričan, da je pomembno imeti vsaj del varčevanja v vzajemnih skladih.

Alternativni investicijski skladi ali vzajemni skladi – sta konkurenčni ali komplementarni naložbeni opciji?

Alternativni investicijski skladi so bolj namenjeni institucionalnim strankam in do neke mere premožnejšim oziroma dobro poučenim investitorjem, ker so tveganja večja in tudi zakonodaja ne ščiti tako majhnega vlagatelja, kot ga pri vzajemnih skladih. Vzajemni skladi so na drugi strani bolj namenjeni majhnim varčevalcem, seveda pa tudi institucionalnim.

Veseli me, da so se alternativni investicijski skladi začeli razvijati tudi v Sloveniji, saj lahko veliko pripomorejo k razvoju slovenskega gospodarstva zato, ker med drugim financirajo tudi razvoj podjetij. Vzajemni skladi nalagajo svoje premoženje v likvidne oblike, tj. vrednostne papirje, ki kotirajo na borzah, alternativni skladi pa ne. Tako da je razvoj alternativnih skladov pomemben z dveh vidikov, in sicer zaradi zagotovitve financiranja slovenskih podjetij, ki so v veliki meri premajhna, da bi svoje delnice za zdaj uvrstila na borzo. Poleg tega pa tudi za institucionalne investitorje, ker predstavlja vrsto premoženja, ki jo morajo imeti v svojih investicijskih portfeljih. V tem ne vidim konkurenčnega, ampak komplementarni produkt, ki ustrezno dopolnjuje paleto produktov, ki so na razpolago na slovenskem trgu.

Regulativa EU zahteva vključitev priporočil trajnostne politike (Environmental, Social and Governance – ESG), tj. vključevanje okoljskih, družbenih in upravljavskih dejavnikov v oblikovanje naložbenih portfeljev in sprejemanje odločitev - kaj to pomeni za družbe za upravljanje in finančne trge?

Verjamem, da vprašanje trajnosti in trajnostnega investiranja pomeni veliko priložnost za družbe za upravljanje, ne pa administrativno oviro, kot se tudi včasih na žalost sliši. Naše poslanstvo je, da zagotavljamo plemenitenje premoženja za naše varčevalce in investitorje. Narava investiranja je taka, da naj bi bilo dolgoročno, in to je povezano s trajnostjo. Ves razvoj družbe gre v tej smeri, zato moramo tudi kapitalski trgi in finančne institucije odigrati svojo vlogo tako, da se prihranki investirajo v trajnostne panoge in naložbe.

Za nas to pomeni pot, ki nam je blizu in s katero se lahko poistovetimo. Zakonodajni okvir moramo implementirati vsi igralci na trgu zato, da nam bo lažje pri našem poslanstvu, da se bomo lažje odločali, katere naložbe (ni)so trajnostne, in da bomo v skladu s tem tudi investirali.

Eden izmed pozitivnih delov trajnostne regulative je tudi to, da preprečuje težavo tako imenovanega greenwashinga oziroma zelenega zavajanja s projekti, ki niso trajnostni. Zdaj imamo tri klasifikacije (netrajnostne, svetlo zelene in temno zelene), na podlagi katerih lahko varčevalci, investitorji vedo, ali investirajo v družbeno in okoljsko odgovorne produkte ali ne.

In kako se kaže trajnostna naravnanost v vaši družbi?

Trajnostna naravnanost je za nas vrednota in priložnost, in ne nekaj, kar nam nalaga zakonodajalec. Trajnost vidimo na dveh ravneh: na ravni same družbe in na ravni naših produktov. Trenutno smo v procesu priprave nove strategije do leta 2025, kjer bomo jasno opredelili naše usmeritve in pričakovanja v zvezi s trajnostjo.

Na ravni družbe že izvajamo različne ukrepe – namesto službenih avtomobilov spodbujamo uporabo električnega car sharinga, v okviru akcije Gozd srčnosti smo posadili 2.500 dreves.

Večje spremembe lahko naredimo pri naši osnovni dejavnosti, tj. upravljanju premoženja, in sicer, da bo delež družbeno odgovornih skladov v prihodnjih letih rasel. Danes namreč upravljamo 18 skladov, od katerih je Triglav Zeleni največji družbeno odgovorni sklad v Sloveniji. Ta produktna paleta se bo v prihodnosti še bolj razvijala v smeri trajnosti. Na ta način bomo lahko najbolj vplivali na udejanjanje trajnostnih ciljev in omogočili našim strankam več možnosti za družbeno in okoljsko odgovorne oblike investiranja.