Letošnjo zimo si bomo zapomnili tudi po šokih ob pogledu na položnice za ogrevanje. Praktično nikomur ni bilo prizaneseno, stroški so poskočili pri vseh vrstah in načinih ogrevanja. Uporabniki so začeli mrzlično razmišljati o tem, kaj storiti, spremeniti, racionalizirati, da bo družinski proračun vzdržen tudi prihodnjo zimo. Energetski vavčerji so zgolj obliž na rano socialno najšibkejših, najti bo treba trajnejše rešitve. Nemara bodo glavni povod za hitrejše ukrepanje v nebo rastoče cene energentov, dolgoročni cilj pa je trajnostna preobrazba.

»Resnici na ljubo, kot družba doslej nismo bili najbolj uspešni pri zmanjševanju izpustov CO₂. Razlogov je verjetno veliko. Najbolj izrazit je mogoče ta, da se je velika večina prebivalstva zelo težko poosebila s precej abstraktnimi cilji zmanjševanja izpustov, saj je ogljikov dioksid neviden in neotipljiv. Predvsem pa so bile doslej rešitve dražje in bolj kompleksne,« ocenjuje strokovnjak za daljinsko ogrevanje in energijsko učinkovitost dr. Miha Bobič iz podjetja Danfoss Trata.

Zato je po njegovem mnenju za večji premik pomemben širši družbeni konsenz o spremembah: »Od visokoletečih ciljev globalno vplivnih politikov se je treba spustiti na merljive otipljive cilje za pokrajine, mesta in soseske, upoštevaje njihove naravne danosti in finančne zmožnosti prebivalstva. Tehnologija ni dovolj, potrebni sta tudi volja in želja po spremembah v celotni družbi.«

Še vedno ni jasno, kam hočemo

Trajnostna preobrazba se je v resnici začela pred pandemijo covida-19. Ta jo je samo še spodbodla – predvsem zaradi vzdržnosti sistemov daljinske energetike v primerjavi z individualnimi ogrevalnimi ali hladilnimi sistemi s stališča stabilnosti obratovanja, zagotavljanja energije in vzdržnosti pri vzdrževanju.

Na evropski zeleni prehod je vplivala tudi vojna v Ukrajini, saj se Evropa ta hip največ ukvarja s plinom – kako vsaj za prehodno obdobje pokriti potrebe in se otresti ruskega pogojevanja in groženj z zapiranjem plinskih pip. Evropska komisija načrtuje zmanjšanje odvisnosti od ruskega plina za dve tretjini že pred naslednjo zimo. Preusmeriti se bo treba na druge dobavitelje, predvsem pa racionalizirati porabo energije.

Kot pojasnjuje Bobič, je Evropa proces zmanjševanja odvisnosti od plina začela že pred vojno, vendar zaradi različnih razlogov. Na primer na Nizozemskem je bil sprožilec degradacija naravnega okolja, ki je povzročila pogrezanje pokrajine Groningen, v Angliji pa energetska revščina najbolj ranljivih slojev prebivalstva. Švicarje je vodila želja po energijski neodvisnosti, na Danskem je bil cilj razogljičenje in izkoriščanje ogromnih potencialov električne energije iz vetrnih elektrarn na umetnih otokih na morju. »Vendar so največji porabniki, na primer Avstrija in Nemčija, naredili v tej smeri malo ali nič. Še huje: nekatere države, na primer Poljska, so videle prvi korak k razogljičenju v prehodu na – plin,« je kritičen sogovornik.

Trenutno naraščanje cen in pomanjkanje energentov sta vse te procese eksponentno pospešila, celo presegla zmogljivosti industrije; ni dovolj opreme, ne inštalaterjev, ne projektantov. »Vendar kljub trenutnemu občutku nujnosti ni popolnoma jasno, v katero smer želimo iti. Elektrike iz zelenih in neogljičnih virov je preprosto premalo za nadomestitev vseh kotlov s toplotnimi črpalkami, poleg tega bo potencialni problem električno omrežje. Zato potrebujemo celostno rešitev, ki jo predstavlja povezava sektorjev mobilnosti, električne in toplotne energije.«

Primeri, ki vlečejo

Kaj to pomeni za Evropo in za posamezne države z različno penetracijo, ozaveščenostjo in finančnimi zmožnostmi? Kot pojasni Miha Bobič, je Evropa v tem pogledu izjemno raznolika. Francija je usmerjena v jedrsko energijo, Danska v vetrno in Norveška v hidroenergijo. Na drugi strani sta recimo Estonija in Poljska, kjer energetika temelji pretežno na premogu. Vse države, tako tiste, ki imajo naravne in finančne danosti za prestop v zeleno energetiko, kot tudi one, ki nimajo teh zmožnosti, pa se zavedajo nujnosti sprememb v tej smeri. Posebej ozaveščeni so veliki porabniki plina, na primer Nemčija ali Avstrija. Korenček v teh primerih so sredstva iz naslova zelene transformacije, palica pa direktive EU, ki zavezujejo države članice.

Ideje in spodbude, kako razogljičiti energetiko, prihajajo od vsepovsod. Bobič naniza več zanimivih primerov, ki kličejo po posnemanju: Helsinki želijo postati mesto z ničnim ogljičnim odtisom, zato je bil razpisan mednarodni heckaton in rezultat je načrt Helsinki Hot Heart, ki bo po eni strani razogljičil vire, po drug strani pa racionaliziral rabo energije v stavbah. Načrt vključuje tudi družbeni konsenz, po katerem se v primeru nepričakovanih dogodkov energija razporedi enakomerno med uporabnike (čeprav bo v stanovanjih manj kot 20 stopinj Celzija, a nikjer ne bo pod lediščem).

V Varšavi think tank Forum Energii izdeluje študijo popolne dekarbonizacije mesta, ki bo model za vso državo. V Nemčiji so odprli dve shemi spodbujanja naložb v zeleno preobrazbo: BEG namenjajo energetski prenovi stavb in zamenjavi virov, BEW pa obnovi, razogljičenju in širitvi sistemov daljinskega ogrevanja in hlajenja. Proračun za shemo BEW so pred mesecem dni povečali z 1,5 milijona evrov na 11 milijonov, s tem bi za 25 odstotkov povečali penetracijo sistemov daljinske energetike do 2030. Podobni so načrti na Nizozemskem, kjer želijo imeti do leta 2025 četrtino stavb priključenih na daljinsko energetiko, leta 2050 pa že 50 odstotkov. V Španiji načrtujejo novo mestno četrt Madrida, Madrid Castellano Nouevo Norte z enim milijonom prebivalcev in ničnim ogljičnim odtisom.

Pripravljeni na šoke

Podjetje Danfoss Trata je pionir na področju daljinskega ogrevanja, saj dobavlja nove tehnologije na trg daljinskega ogrevanja, ima popolno vertikalno integracijo izdelkov in je primarni proizvajalec celovitih rešitev od stavb preko omrežja do virov. Miha Bobič, ki v Danfossu vodi poslovno enoto daljinska energetika, je pojasnil, kakšni so načrti podjetja v smeri trajnostne preobrazbe in glede na aktualne okoliščine.

»Danfoss deluje v treh segmentih,« je povedal, »v mobilni hidravliki, frekvenčnih regulatorjih in klimatskih rešitvah. Vsi trije so bili od nekdaj usmerjeni k povečevanju energijske učinkovitosti in izboljševanju rabe energije. Če pogledamo konkretno ogrevalni del ali daljinsko energetiko, za katero sem zadolžen, pa smo z novo strategijo začeli že leta 2017; tedaj smo vertikalno integrirali in digitalizirali ponudbo, spremenili poslovni model s pomočjo ponujanja storitev programske opreme optimizacije sistemov. Zato smo v trenutno situacijo prišli pripravljeni. Še več, tudi sami smo prek odnosov z raznimi vladnimi in nevladnimi deležniki spodbujali transformacijo in pripomogli k marsikateri politiki tako na ravni EU in drugih regij, kot držav članic.«

Za zdaj večina njihovih projektov poteka po načrtih. Celo v času najhujše pandemije, leta 2020, so izkazali minimalno rast. Ko so pisali strategijo, pa seveda niso mogli predvideti sedanjega pomanjkanja virov (polizdelkov, elektronskih komponent ...), rasti cen surovin in transporta kot tudi ustavitve prodaje v Rusiji, ki Danfossu prinese 25 odstotkov dohodkov. A za zdaj kaže, da je njihov poslovni model dovolj robusten, da bodo uspešno stabilizirali upad prodaje v Rusiji z rastjo na drugih trgih.