Posluh za trajnostnost bo nova konkurenčna prednost

Medtem ko je še pred nedavnim veljalo, da na izbiro dobavitelja vplivata predvsem kakovost in cena iskanega izdelka ali storitve, postaja vse pomembnejša tretja komponenta ponudbe, trajnostnost. V podjetju Danfoss Trata so prepričani, da bo to konkurenčna prednost, ki bo na trgu ločevala zmagovalce od poražencev. In sami vsekakor želijo biti med prvimi, zato so se vgrajevanja trajnostne komponente v svoj poslovni model lotili zelo resno. Med drugim so vzpostavili posebno skupino za trajnost, ki jo vodi Samo Krančan.

»Iskreno, povod za nastanek skupine je bil čisto običajen materialni izziv – kako v izdelku zamenjati dražjo medenino za cenejši aluminij. Ko smo raziskovali možnosti, so na plan prišle čisto druge skrbi, predvsem učinki na trajnost, ogljični odtis. Izkazalo se je, da nameravana zamenjava materialov ni možna – fizika pač terja svoje –, da pa obstaja druga pot, po kateri lahko prehitimo konkurenco. 'Sustainability', trajnostni razvoj. Tako se je predsednik divizije odločil, da naj skupina nadaljuje delo s poudarkom na trajnost,« je opisal prve korake skupine Samo Krančan, vodja razvoja v Danfossu.

Pri trajnostnem razvoju bo imel glavno besedo kupec, meni Samo Krančan, vodja razvoja v podjetju Danfoss Trata. FOTO: Osebni arhiv

Organizirali so se in k sodelovanju povabili vse sodelavce, ki jih tematika zanima. Delujejo od lanskega avgusta, vrata pa še naprej puščajo široko odprta, saj menijo, da lahko vsak član kolektiva nekaj prispeva k skupnemu cilju in da tudi majhni koraki štejejo. Vključujejo se projektni vodje enot razvoja, proizvodne tehnologije, produktnega vodenja, nabave, aplikacijskega centra. Ta hip šteje skupina 12 oziroma 14 članov, poleg Slovencev tudi dva sodelavca z Danske. Pristop je na prostovoljni osnovi, a znotraj delovnega časa (vsak v skupini tej nalogi namenja toliko časa, kot ga lahko). Dobivajo se na 14 dni ali na en mesec za približno tri ure in iščejo teme, pomembne za trajnost, ter širijo svoje znanje, vodja pa o dognanjih sproti poroča menedžmentu in predlaga načine, kako bi bilo mogoče doseči trajnostne učinke.

Trije cilji

V središču zanimanja skupine so trije pomembnejši cilji, pripoveduje Krančan: »Prvi je uporaba recikliranih materialov v izdelkih. Pri tem raziskujemo predvsem, ali lahko uporabimo v svojih izdelkih plastiko, ki je pridobljena z recikliranjem. Odgovor je preprost – da. Malo težje pa je vprašanje, kje tako plastiko dobiti. Rešujemo ga dejavno; naročili smo vzorce, razmišljamo, kako bi zgradili dobavno mrežo. Naši nabavniki preverjajo, kako napredni so naši dobavitelji v svojih trajnostnih politikah, kakšni so njihovi načrti za znižanje ogljičnih izpustov. Tretji cilj pa je cirkularnost, znižanje odtisa znotraj naše proizvodnje in razvoja. Raziskujemo, ali lahko zasnujemo naše izdelke tako, da se dajo reciklirati ali celo ponovno uporabiti. Enako storimo pri embalaži.«

Celostna rešitev je povezava sektorjev

In kako praktično je videti delo skupine? Pravkar so na primer v fazi zamenjave dela embalaže enega od izdelkov: namesto stiropora bodo uporabili papir. A, kot opozarja sogovornik, pogosto ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. »Človek bi mislil, da s tako zamenjavo naredimo veliko uslugo okolju. Res, znebimo se stiropoa. A kar zadeva CO₂, smo skoraj na istem. Seveda delamo vse, da bi izboljšali izdelke in procese v smeri razogljičenja. Ključno, kar ugotavljamo, pa je, da so stvari zelo kompleksne in da je treba vsak korak natančno pretehtati.«

Do tega spoznanja so prišli tudi s preprosto analizo. Zastavili so si vprašanje: kaj je manj obremenjujoče za okolje, voda iz pollitrske plastenke ali iz pollitrske steklenice? Če steklenico po uporabi vrnemo, da se opere in znova uporabi, smo seveda dosegli pomembno korist v primerjavi z razgradnjo plastenke. Če pa jo odvržemo v zbiralnik za steklo, je naš ogljični odtis že podoben kot pri plastenki ali celo večji. Še slabše pa je, če steklenico odvržemo v mešane odpadke, s tem smo po Krančanovih besedah materi naravi naredili precejšnjo škodo. Če želiš povleči optimalne poteze, moraš biti dovolj pazljiv, radoveden, se nenehno ukvarjati z različnimi izzivi, ugotavlja vodja skupine za trajnost v Danfossu.

Ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled; steklena embalaža je bolj trajnostna od plastične le, če jo po uporabi vrnemo, da se opere. FOTO: Brane Piano/Delo

Sinergije znotraj korporacije

Velika in napredna podjetja v svojo organizacijsko strukturo umeščajo funkcijo vodje trajnostnega razvoja, njegova naloga pa je uskladiti poslovni model podjetja s strategijo trajnostnega razvoja. Zato vprašamo Sama Krančana, ali v podjetju razmišljajo o tem, da bi skupino za trajnost tudi formalizirali. Pritrdi: »Gremo v tej smeri. Po načrtih naj bi oddelek še letos umestili v organizacijsko strukturo, a ker smo korporacija, je zadeva nekoliko bolj zapletena. Pisarne za trajnost imata že matična družba in njena prva hči. Mi je nimamo, a mislim, da smo dosegli dovolj dobro sinergijo med našo iniciativo in vodstvom, ki skrbi za trajnost. Ko bo formalizirana, bodo imeli sodelujoči več časa za iskanje trajnostnih rešitev. Po načrtu naj bi zaposlili tri ali štiri ljudi, ki bi se operativno ukvarjali z reševanjem trajnostnih izzivov. Je pa vse skupaj povezano s financami, razmere na trgu se iz znanih razlogov zaostrujejo, zato je do nadaljnjega ta načrt na čakanju.«

Nizkoogljično poslovanje kot konkurenčna prednost

Tudi na ravni korporacije postajajo trajnostne politike čedalje pomembnejše. Tudi v matični danski družbi vedo, da korporacija brez takih skupin, kot je ta iz Danfossa Trate, ne more veliko narediti. Zato odpira vrata sodelovanju, znanje in informacije krožijo, korporacija ima za to ustrezne vire, rezultat pa je blagodejen vpliv na končne izdelke.

Glavno besedo ima namreč kupec. Njegovo sporočilo je po prepričanju sogovornika zelo jasno: »Če bomo prvi prišli nasproti s sporočilom, s trajnostnim izdelkom, bomo imeli konkurenčno prednost.« Trajnostni ukrepi so sicer lahko povezani tudi z višjimi stroški, a ne oziraje se na to bo trajnostni vidik izdelka postal nadvse pomemben pri izbiri dobavitelja.