Vlagatelji želijo vpliv pri upravljanju podjetij

Vlagatelji so se v preteklosti osredotočali večinoma na naložbe, o katerih so menili, da jim bodo prinesle najvišje donose. To se zdaj spreminja, saj jih vse več pri tem gleda tudi širše – na dolgoročnejše vplive, ki jih imajo njihove naložbe na okolje, družbo ali način upravljanja podjetij (ESG). Trajnostne naložbe so že opazen del sredstev v upravljanju.

Vlagatelji se premikajo k odgovornejšemu in bolj premišljenemu vlaganju, pravi Tadej Mendiževec, direktor finančnega poslovanja in upravljanja premoženja v Savi Re. Opisuje ga kot celosten pristop, ki združuje finančne donose z družbeno odgovornostjo in varstvom okolja ter ustvarja vrednost tako za vlagatelje kot za družbo. »Vlagatelji vključujejo oceno trajnostnih dejavnikov in pogosto izključujejo podjetja, ki delujejo v panogah z visokimi okoljskimi ali družbenimi tveganji, kot so fosilna goriva, orožarska industrija ali podjetja z neetičnimi praksami. Cilj takšnega vlaganja je ustvarjanje dolgoročne vrednosti, ki presega zgolj finančne donose, saj vključuje tudi vplive na okolje in družbo, s čimer se zmanjšujejo dolgoročna tveganja in povečuje stabilnost donosov iz naložb.«

Zeleno zavajanje vse večja težava

Spreminjanje prioritet vlagateljev je povezano s tem, da se krepi zavedanje o pomenu trajnosti v družbi, kar pa je tudi eden od učinkov ukrepov in zakonodaje na tem področju. Mendiževec pri tem izpostavlja Evropski zeleni dogovor z zavezo podnebne nevtralnosti do leta 2050. Pomembno vlogo pri uresničevanju tega cilja ima tudi finančni sektor, ki ga zakonodajni okvir usmerja in zavezuje k bolj trajnostnemu delovanju.

Hkrati pa tudi velja, da ukrepi in politike, predvideni v okviru zelenega dogovora, odpirajo možnosti za naložbe v trajnostne projekte in podjetja, s tem pa tudi priložnosti za vlagatelje, ki želijo biti del prehoda na bolj trajnostno gospodarstvo. Evropska Uredba o razkritjih, povezanih s trajnostnostjo v sektorju finančnih storitev (SFDR) zahteva od finančnih institucij, da razkrivajo, kako vključujejo dejavnike ESG v naložbene odločitve, kako pri tem upravljajo trajnostna tveganja ter razkrijejo vpliv naložbenih odločitev na posamezne trajnostnostne komponente. Zahteva tudi transparentnost in preglednost produktov, kar omogoča vlagateljem boljše razumevanje trajnostnih značilnosti produktov.

S povečevanjem trajnostnih naložb se pojavlja tudi tako imenovano zeleno zavajanje (ang. greenwashing), ko podjetja ali finančne institucije predstavljajo svoje finančne produkte, naložbe ali dejavnosti bolj trajnostne ali okolju prijazne, kot so v resnici. »To lahko zavede vlagatelje, saj menijo, da podpirajo trajnostne projekte, ki pa v resnici nimajo pomembnega okoljskega ali družbenega vpliva. To postaja vse večja težava, saj se s spodbujanjem trajnostnega investiranja povečuje tudi tveganje, da podjetja izkoriščajo ESG kot marketinško orodje, ne da bi bila pri tem upoštevana trajnostna načela,« poudarja Mendiževec.

Trajnost v vseh naložbenih procesih

Finančne institucije trajnostne vidike vpletajo v vse faze naložbenega procesa. »Zavedamo se, da gre za celovit pristop, ki zahteva spremembe na različnih področjih, kot so vključevanje trajnosti v krovno strategijo poslovanja podjetja, spremljanje in poročanje o dosegu zastavljenih trajnostnih ciljev, izobraževanje in ozaveščanje zaposlenih, podpora trajnostnim projektom ter vključevanje meril ESG v naložbene odločitve. Z usklajenim pristopom in jasno postavljenimi cilji se podjetje lahko postopno preoblikuje v bolj trajnostno, do okolja in družbe prijazno podjetje,« pojasnjuje Mendiževec razmišljanje v Zavarovalni skupina Sava.

V naložbeni politiki njihovih produktov se trajnost odraža tudi kot povečevanje trajnostno usmerjenih naložb in izključevanje investiranja v panoge z največjimi negativnimi vplivi na trajnostne vidike, kot so proizvodnja premoga, nafte iz skrilavcev, tobaka, alkohola, iger na srečo, proizvodnjo orožja.

Ena od trajnostnih strategij je tudi aktivno lastništvo. Pomeni, da investitorji sodelujejo z upravljavci podjetij, v katera vlagajo, da bi spodbudili trajnostne prakse in izboljšali upravljanje. To vključuje glasovanje na skupščinah delničarjev, dialog z vodstvom podjetij in druge načine vplivanja. »Vlagatelji ne želijo le finančnega donosa, temveč tudi vplivati na to, kako podjetja poslujejo in kakšne vrednote zagovarjajo,« opisuje enega od trendov.

Tako kot za druge gospodarske panoge je tudi za finančno industrijo sicer vključevanje trajnostnostnih praks ob zakonodajnih zahtevah tudi stvar samoiniciative. To je razvidno iz vrednot podjetja, ne nazadnje pa tudi pripomore k njegovemu ugledu. Tudi zato si družbe težko privoščijo, da ne bi bile del globalne trajnostne tranzicije.

Vprašanje donosnosti

Glede na raziskavo družbe PwC skoraj 90 odstotkov vlagateljev načrtuje povečanje naložb v finančne produkte, ki so v skladu s standardi ESG, ob tem pa jih tri četrtine namerava umakniti sredstva iz naložb, ki so v nasprotju s tem. A vprašanje je, ali se z odločitvijo za podporo trajnostno usmerjenim naložbam vlagatelji odpovedo delu donosa. Torej, ali je investiranje v te produkte potencialno manj odnosno od tradicionalnih.

Analize kažejo, da te naložbe pogosto dosegajo podobne ali celo višje donose kot tradicionalne, pravi Tadej Mendiževec, ob tem pa spet poudarja, da se vlagatelji odločajo za trajnostno investiranje, ker omogoča upravljanje tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami, regulativnimi zahtevami, družbenimi nemiri in slabim korporativnim upravljanjem. S tem pristopom ne iščejo le donosnosti, temveč tudi usklajenost naložb z osebnimi prepričanji, vrednotami in pritiski različnih deležnikov, kot so regulatorji in bonitetne agencije.

Med trajnostne naložbe sodijo tudi zelene obveznice, naložbe v obnovljive vire energije in trajnostno usmerjeni skladi. Kljub njihovi priljubljenosti jih je manj kot tradicionalnih naložb, pravi Mendiževec, kar odpira vprašanje njihove kakovosti in donosnosti. Poudarja, da je ne glede na vrsto naložbe ključno oceniti in ustrezno upravljati tveganja, ki jih finančna naložba prinaša. »Zelene obveznice običajno prinašajo malce nižjo donosnost kot običajne, saj je njihova ponudba omejena, povpraševanje pa veliko.

Po raziskavi banke ING se razlika v premiji med zelenimi in običajnimi obveznicami zmanjšuje, vendar ostaja majhna, pogosto zanemarljiva za večino vlagateljev. Pri delniških naložbah, kot so indeksi S&P 500 in S&P 500 Sustainability Screened Index, ki izključuje naložbe v orožje, tobak in fosilna goriva, je donosnost primerljiva. V desetletnem obdobju trajnostni indeks celo nekoliko prekaša običajnega,« analizira sogovornik.

Dileme trajnostnih naložb

Vendar ima trajnostno investiranje tudi slabosti. Kot pravi, zoženje naložbenih možnosti pomeni manj raznolik portfelj, kar lahko zmanjša potencialne donose. Poleg tega so analize trajnostnih naložb kompleksnejše, kar lahko poveča stroške in čas za raziskavo. Vlagatelji se spopadajo tudi z izzivi, kot sta pomanjkanje enotnih standardov in možnost zelenega zavajanja.

Določeni standardi in smernice, ki so vlagateljem lahko v pomoč, so se sicer začeli oblikovati, vendar se to področje še razvija in izzivi ostajajo, pravi Mendiževec. Pričakuje uvedbo enotnega kategorizacijskega sistema trajnostnih finančnih produktov in poenostavitev razkritij, povezanih z njimi. To bo vlagateljem omogočilo boljše razumevanje in primerjavo trajnostnih naložbenih možnosti.

Vlagatelji se zdaj pogosto zanašajo na ponudnike trajnostnih podatkov, ki se specializirajo za analizo in spremljanje izdajateljev finančnih naložb. A podjetja zdaj pogosto še ne poročajo dovolj podrobno in tako je pokritost s podatki dokaj nizka, kakovost pa včasih vprašljiva, še ugotavlja sogovornik. Pri zelenih obveznicah so sicer že vzpostavljeni standardi, ki določajo pogoje za kvalifikacijo obveznic kot zelenih, in zagotavljajo transparentnost, verodostojnost in primerljivost.

»Kljub tem izzivom trajnostne naložbe ponujajo pomembne prednosti, kot so dolgoročna stabilnost, boljše upravljanje tveganj in prispevek k bolj odgovornemu poslovnemu okolju,« še poudarja Tadej Mendiževec.