Kljub precejšnjemu investicijskemu ciklu v zadnjih letih Slovenijo v prihodnje čakajo še večji investicijski zalogaji, tako v železnice kot tudi v energetsko infrastrukturo, kot je obnova elektroomrežja in predvsem drugi blok krške nuklearne. A kako te projekte financirati? Proračunska sredstva so omejena, prav tako možnosti zadolžitve. Država bi na kapitalskih trgih morala poiskati nove možnosti.

Država oziroma podjetja v njeni lasti imajo pred sabo obsežne infrastrukturne projekte. Gradbinci opozarjajo, da se je gradnja cest, razen Darsovega programa, ustavila. Zastoj v vzdrževanju cest pa lahko zviša stroške za obnovo v prihodnjih letih. Država nadaljuje tudi z obnovo železnic, v načrtu je tudi gradnja vzporednega tira na novem tiru med Koprom in Divačo. Dars je šele na začetku gradnje tretje razvojne osi, ki naj bi nekoč povezala hrvaško in avstrijsko državno mejo. Dars je tudi pred začetkom širitve štajerske in primorske avtocestne vpadnice v Ljubljano.

Še obsežnejša vlaganja v energetsko infrastrukturo so nujna. Najprej v distribucijska omrežja, ki ne zadostujejo sodobnim potrebam zelenega prehoda. Pet elektrodistribucijskih podjetij je lani za investicije porabilo 159 milijonov evrov, kar je bilo za več kot šestino manj od predvidenega v razvojnem načrtu distribucijskega sistema od leta 2023 do 2032. Letošnje investicije bi po tem načrtu morale znašati 237 milijonov evrov, v desetih letih pa bodo morali distributerji, v skladu z razvojnim načrtom SODO, za investicije nameniti več kot 3,5 milijarde evrov. Vlaganja bodo torej morali bistveno povečati, pa že lani je obseg naložb presegel ustvarjeni EBITDA.

Pred državo in podjetji v državni lasti so tudi investicije v proizvodnjo električne energije, saj je pred zaprtjem termoelektrarna Šoštanj. Po eni strani mora država bistveno povečati proizvodnjo iz obnovljivih virov energije, hkrati pa se pripravlja tudi na gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne. Končna odločitev o gradnji še ni znana, seveda niti ne finančna konstrukcija in morebitno sodelovanje drugih držav, zagotovo pa bi ta investicija pomenila veliko finančno breme.

V proračunu malo manevrskega prostora

Ob teh nujnih projektih se postavlja vprašanje, kako jih financirati. Primanjkljaj sektorja država je bil v prvem četrtletju leta 3,6 odstotka BDP, kar je več od povprečja EU. »Podatki po denarnem toku nakazujejo nadaljevanje podobnih gibanj tudi v preostalem delu prve polovice leta, saj je bil primanjkljaj državnega proračuna v višini 413 milijonov evrov za okoli 300 milijonov evrov večji kot v istem obdobju lani,« so ugotovili v fiskalnem svetu.

Opozorimo, da ima država primanjkljaj v času rekordno nizke brezposelnosti. Medtem se razmere na trgu dela, vsaj v nekaterih panogah, ohlajajo. Primanjkljaj proračuna bi se, če bi se razmere na trgu dela vrnile v povprečje zadnjih desetih let, zgolj zaradi izdatkov za brezposelnost, zagotavljanja socialne varnosti in pokrivanja primanjkljaja pokojninske blagajne, povečali za okoli 430 milijonov evrov ali približno 0,7 odstotka BDP, je izračunal Delov analitik Karel Lipnik. Omejene so tudi možnosti zadolževanja države, katere bruto dolg je bil konec prvega četrtletja pri 70,7 odstotka BDP. Fiskalni svet namreč opozarja na vse višja tveganja za občutnejše poslabšanje pogojev financiranja.

Denar se skriva na bankah

Vir, ki bi ga država lahko spodbudila za infrastrukturne naložbe, so depoziti gospodinjstev. Ti so prvič presegli 27 milijard evrov. Načinov, kako bi vloge preusmerili v druge finančne instrumente oziroma na kapitalski trg, je več. S tem bi lahko nov kapital za širitev in razvoj pridobilo tako gospodarstvo kot tudi država za financiranje infrastrukturnih projektov.

Ena od možnosti za financiranje investicij je, da bi državna infrastrukturna podjetja kapital pridobila s kotacijo na borzi. »Zakaj nismo uvrstili v borzno kotacijo nobenega od ključnih infrastrukturnih sistemov? Zakaj ne 25 odstotkov minus ene delnice družb Dars, HSE, Gen energija, Slovenske železnice in podobno? Ljubljanska borza bi s tem takoj dobila status trga v razvoju, podobno kot ga je Romunija z energetiko. V tistem trenutku bi se precej povečalo povpraševanje mednarodnih vlagateljev za ljubljansko borzo, donosi bi bili višji. Delnice slovenskih podjetij so načelno podcenjene in prinašajo visoke dividendne donose, povprečno šestodstotne. Zakaj bi potem pričakovali, da vam banka zagotavlja triodstotno obrestno mero, če pa nima kam s tem denarjem?« se je v intervjuju za Sobotno prilogo vprašal predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak.

Podjetja bi s kotacijo na borzi morala poslovati po vseh standardih preglednega komuniciranja, korporativnega upravljanja, kadrovanja in tako dalje, je dodal Brodnjak in razkril svoj občutek, da nobeni od vladnih garnitur takšna transparentnost ni v interesu: »Ne izgubi pa Republika Slovenija s tem nobenih vzvodov upravljanja. Če je v kotaciji 25 odstotkov minus ena delnica, imaš še vedno statutarni 75-odstotni delež in sam sprejemaš vse ključne odločitve. Zakaj ne bi financirali tudi gradnje infrastrukture na ta način? Če bi denimo Dars izdal nove delnice, bi lahko tretjo razvojno os financiral s tem kapitalom in sploh ne bi potreboval dolga.«

Javna ponudba delnic bi lahko bila tudi rešitev za iskanje kapitala za elektrodistributerje, katerih potrebna vlaganja znatno presegajo njihov denarni tok. Zgolj s slednjim in zadolžitvami, denimo od Evropske investicijske banke, elektrodistributerji ne bodo zmogli pokriti vseh nujnih investicij. Alternative vstopu na borzo se zdijo slabše, in sicer bodisi da država dokapitalizira elektrodistributerje, da se precej povišajo računi za elektriko, bodisi da potrebne investicije ne bodo izvedene.

Druga možnost za aktivacijo vlog prebivalcev za državne infrastrukturne projekte – od prometnih, energetskih do novih stanovanj – so nove izdaje ljudskih obveznic. Država je letos prebila led z izdajo obveznice za prebivalstvo, s spodbudnim okoljem pa bi tovrstno zadolževanje lahko nadaljevala. Izdaja pri državljanih bi pomenila, da bi donosi od obveznice ostali v Sloveniji in bi se skozi višjo potrošnjo in več pobranimi davki prelili nazaj v proračun.

Del infrastrukturnih naložb bi Slovenija lahko financirala tudi s pokojninskimi skladi. Oblikovanje ustreznega pokojninskega varčevanja je nujno, pokojninski skladi pa bi lahko sodelovali tako pri financiranju podjetij kot infrastrukture. Primerna naložba pokojninskih skladov so, na primer, naložbe v obnovljive vire energije ali stanovanja.